V prejšnji kolumni smo pisali o arhitekturi izbrisa. O tem, kako so bili med Nakbo Palestinci izgnani iz svojih domov, njihove vasi izpraznjene ali porušene, spomin nanje pa skoraj povsem izbrisan. Na Zahodnem bregu, kjer je po Nakbi ostalo »ujeto« avtohtono palestinsko prebivalstvo in kamor so se zatekli tudi številni begunci, se je po letu 1967 uveljavila drugačna, počasnejša, a še bolj sistematična oblika etničnega nasilja, odvzemanja zemlje in pregona. Izraelska prisotnost na Zahodnem bregu se danes utrjuje z nezakonitimi naselbinami, prostorskimi načrti in pogoji, ločenimi cestami, zidovi ter drugo nadzorno infrastrukturo, palestinski življenjski prostor in svoboda gibanja pa se vse bolj krčita. Arhitektura zato tam ni zgolj kulisa okupacije, temveč osrednji prostorski aparat kolonialne oblasti in prostorske segregacije.

Izrael je v šestdnevni vojni leta 1967 zasedel Zahodni breg z Vzhodnim Jeruzalemom in nad njim vzpostavil vojaško oblast. Že septembra istega leta je laburistična vlada dovolila obnovo uničenega kibuca Kfar Etzion, ki je postal prva izraelska naselbina na zasedenem ozemlju. Gradnja naselbin se je sprva utemeljevala z varnostjo in nadzorom ključnih strateških območij ob meji, potem ko je deset let po koncu vojne oblast prevzela desničarska zionistična stranka Likud, pa se je naseljevanje razširilo tudi globlje v notranjost. Varnostni svet OZN je že leta 1979 ugotovil, da izraelska naselbinska politika predstavlja kršitev mednarodnega prava, saj četrta ženevska konvencija okupacijskim silam prepoveduje preseljevanje delov lastnega civilnega prebivalstva na zasedena ozemlja.

Za boljše razumevanje današnjega Zahodnega brega si lahko najlažje pomagamo z zemljevidom. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja sta se Izrael in Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) v okviru procesa iz Osla vzajemno priznala. Sporazumi so predvideli začasno palestinsko samoupravo, medtem ko so vprašanja dokončnih meja, beguncev in nezakonitih naselbin preložili na poznejša pogajanja. Oslo II je leta 1995 Zahodni breg razdelil na območja A, B in C. Na območju A je Palestinska uprava prevzela vse civilne in notranje varnostne pristojnosti, na območju B civilne in omejene oziroma deljene varnostne pristojnosti, območje C, ki danes obsega več kot 60 odstotkov celotnega ozemlja, pa je ostalo pod izraelsko oblastjo.

Delitev naj bi bila zamišljena kot prehodna ureditev do dogovora o končnem statusu in ne kot trajna meja. Toda zgodovina nam kaže, da v času geopolitičnih napetosti zemljevidi geografije ne le prikazujejo, ampak jo lahko tudi ustvarjajo na novo, opozarja palestinski arhitekt in zgodovinar Nadi Abusaada. Njihovi naročniki in izdelovalci se namreč odločijo, kaj bo na zemljevidu vidno in kaj ne. Na novo vrisujejo meje in območja ter naravno pokrajino prevedejo v obliko, ki jo je mogoče meriti in upravljati. Zemljevid tako nikoli ni samo pasiven prikaz stanja v naravi; je instrument, prek katerega se materializira politično razmerje moči. Oslo II je torej razdrobljenost Zahodnega brega, ki je bila posledica desetletij izraelske okupacije, pretvoril v konkretne upravne in varnostne režime ter jih legitimiziral kot izhodišča njegovega prostorskega razvoja po strogih etničnih merilih.

Administrativne črte na zemljevidu iz Osla II so načrtovalci, arhitekti in gradbeniki hitro začeli spreminjati v konkretne prostorske ureditve, ki so nasilno posegle v vsakdan Palestincev. Najbolj eklatanten primer tega je 712 kilometrov dolga načrtovana trasa pregrade oziroma zidu, ki ga je Izrael začel graditi leta 2002 med t. i. drugo intifado (palestinskimi vstajami proti izraelski okupaciji njihovih ozemelj). Trasa zidu, ki ponekod sega do devet metrov visoko, v kar 85 odstotkih poteka po zasedenem Zahodnem bregu, tudi do več kot petnajst kilometrov znotraj demarkacijske »zelene črte«, dogovorjene ob koncu prve izraelsko-arabske vojne (1949). Tako zid ob dokončanju gradnje prostorsko ne bo ločeval zgolj Izraelcev in Palestincev, temveč bo od preostalega Zahodnega brega odrezal tudi skoraj desetino njegovega ozemlja.

Zid, ki naj bi bil sprva le začasen varnostni ukrep, s katerim naj bi Izrael zajezil število terorističnih napadov znotraj Izraela, danes ločuje sosednje kraje, delovna mesta, šole, univerze, bolnišnice in njive ter močno omejuje gibanje Palestincev po Zahodnem bregu. Vzdolž zidu so razporejeni stražni stolpi z do zob oboroženimi vojaki, prehodi pa so dovoljeni samo s posebnimi dovolilnicami in so časovno omejeni. Nadzorne točke in različne ovire gibanja pa niso le ob zidu. Urad ZN za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA) jih je konec prejšnjega leta po celotnem Zahodnem bregu naštel kar 925. Na nadzornih točkah v gostejših urbanih območjih se arhitektura okupacije zoži na nič več kot širino telesa. Izraelski vojaki skozi ozek koridor z vrtljivimi vrati ljudi spuščajo enega po enega. Vsak njihov korak se snema in skrbno nadzoruje, v vrstah pa čakajo tudi po več ur.

Še trajnejši prostorski učinek na Zahodnem bregu pa imajo nove naselbine. Čeprav so večinoma videti kot zaspana predmestja, njihova lega na vrhovih hribov in varnostni pasovi, ki jih obdajajo, omogočajo sočasen vizualni nadzor nad okoliško pokrajino in prostorsko ločenost od nje. Naselbina tako ni le specifična stanovanjska tipologija, temveč instrument širjenja in utrjevanja izraelske oblasti. Francoski arhitekt in urednik Léopold Lambert to povzame brez olepševanja, ko pravi, da je na Zahodnem bregu »arhitektura najboljša prijateljica naseljenskega kolonializma«. Poleg nezakonitih, a uradno odobrenih naselbin naseljenci postavljajo tudi manjše postojanke, sprva zgrajene brez uradnih dovoljenj izraelskih oblasti, pogosto na zasebni palestinski zemlji. Po gradnji začne izraelska država številne varovati, priključi jih na infrastrukturo in pozneje tudi legalizira. Nezakonitega naseljevanja zato ne smemo razumeti kot delo nekaj neposlušnih skrajnežev, ki delujejo onkraj državnih struktur, ampak kot rezultat tesnega sodelovanja naseljencev z vojsko, zemljiško upravo in načrtovalskimi organi.

Prostorska segregacija na Zahodnem bregu je posebej očitna tudi v cestnem omrežju, ki naselbine povezuje z ozemljem Izraela in med seboj. Nekateri cestni odseki so za palestinska vozila povsem zaprti, drugod pa zapore njihov promet pogosto preusmerjajo na daljše poti. Kjer se izraelsko in palestinsko omrežje križata, se pogosto sploh ne stikata. Tako lahko izraelska cesta poteka po viaduktu nad palestinskim naseljem ali skozi predor pod njim. Weizman to opisuje kot politiko vertikalnosti – okupacija ne nadzoruje le zemeljskega površja, temveč tudi prostor in naravne vire pod površjem ter zračni prostor nad palestinskimi ozemlji.

Naselbinsko politiko teritorialnega prevzemanja, ki se je v zadnjih dveh desetletjih izkazala za politično in prostorsko učinkovitejšo od vojaškega zavzetja ozemelj, je vojna v Gazi še pospešila. Izraelski državni organi so leta 2025 odobrili 54 novih naselbin in potrdili načrte za skoraj 28 tisoč stanovanjskih enot, kar je več kot dvakrat toliko kot v dotlej rekordnem letu. Medtem je Urad visokega komisarja ZN za človekove pravice (OHCHR) letošnjega januarja poročal, da nasilje naseljencev s podporo oziroma sodelovanjem izraelskih varnostnih sil ne izrinja več le Palestincev, ki živijo na območjih C, ampak tudi tiste z območij B. Do letošnjega julija je bilo tako zaradi napadov naseljencev in rušenj objektov razseljenih že več kot 3200 Palestincev.

Zadnje mesece nov zagon dobiva tudi E1, desetletja star naselbinski projekt za ureditev 1200 hektarjev velikega območja vzhodno od Jeruzalema, v okviru katerega so bili nedavno objavljeni razpisi za gradnjo 3400 stanovanj in nove poslovne cone. Uresničitev projekta bi Ma’ale Adumim, eno večjih nezakonitih naselbin, povezala z Jeruzalemom, Vzhodni Jeruzalem pa odrezala od njegovega zaledja ter dodatno prekinila palestinsko ozemeljsko povezavo med severnim in južnim delom Zahodnega brega. Načrtovana obvozna cesta bi palestinski promet preusmerila okoli E1, zaprtje sedanjih dostopov pa bi ustvarilo pogoje za prisilno razselitev številnih beduinskih skupnosti na tem območju.

Arhitekturo okupacije na Zahodnem bregu lahko razumemo samo, če omejevanje gibanja, gospodarsko dušenje, nadzor, nasilje, razseljevanje in širitev naselbin obravnavamo kot medsebojno povezane dele istega sistema, ki ga konkretni prostorski mehanizmi vzpostavljajo in vzdržujejo v različnih merilih. »Začasni« varnostni režimi so skozi zaporedje navidezno tehničnih in upravnih odločitev dobili trajne prostorske posledice, ki življenje Palestincev delajo vse bolj neznosno. Mednarodni odziv na posamezne odločitve se je praviloma končal pri obsodbah, ne pa pri konkretnih ukrepih, ki bi lahko ustavili njihov skupni učinek, tj. postopno aneksijo vse večjega dela Zahodnega brega brez obsežnih vojaških akcij.

Prebivalci Gaze te »sreče« žal niso imeli. Tam je arhitektura okupacije v zadnjih letih dobila svojo najbolj brutalno in spektakularno obliko doslej ter postala sredstvo genocida in vsesplošnega uničenja pogojev urbanega življenja. Skoraj leto po razglasitvi premirja, ki izraelskih napadov sicer ni popolnoma ustavilo, se vse intenzivneje vračajo vprašanja spomina, vrnitve in obnove. Ne le porušenih stavb, temveč tudi možnosti skupnega življenja. O tem, da obnova ni nujno nasprotje uničenja, če so pregnani prebivalci izključeni iz odločanja o svoji prihodnosti, pa več v zadnjem prispevku serije o Palestini.

Avtorji kolumne so člani kolektiva Po četrti.

Viri

Arhitektura in načrtovanje okupacije:

• Rafi Segal & Eyal Weizman, A Civilian Occupation, 2003
• Eyal Weizman, Hollow Land: Israel’s Architecture of Occupation, 2007

Oslo II in politična vloga zemljevidov:

• Izrael in PLO, Izraelsko-palestinski začasni sporazum o Zahodnem bregu in Gazi (Oslo II), 1995
• Mikey Muhanna in Nadi Abusaada, The Architecture of Occupation, 2023

Zid, mobilnost in nadzorne točke:

• Julie Peteet, Space and Mobility in Palestine, 2017
• Léopold Lambert, Teach-In: The Architecture of Settler Colonialism in Palestine, 2023
• OCHA, Movement and Access in the West Bank, 2026

Sodobni val naseljevanja in razseljevanja:

• Peace Now, Summary of a Year of Terror, Expulsion, and Annexation – 2025 in Settlements, 2026
• OHCHR, Settler violence drives forced displacement in the West Bank, 2026

Projekt E1:

• Matan Golan & Reuters, Israel Nearly Triples E1 Settlement Project With Tender for 2,167 New Houses, 2026
• Peace Now, E1 Tender Published and Open for Bidding, 2026

Viri slik

Naslovna slika: Palestinsko begunsko taborišče Shu’fat v Vzhodnem Jeruzalemu, ki meji na izraelsko naselbino Pisgat Ze’ev. Foto: Hagai Agmon-Snir, Wikimedia Commons, 2023. Licenca: CC BY-SA 4.0.

Slika 1: Léopold Lambert, Colonial Apparatuses in the West Bank / The Palestinian Archipelago«, 2010. Zemljevida sta  bila prvič objavljena v knjigi Weaponized Architecture: The Impossibility of Innocence (dpr-barcelona, 2012). Objavljeno z dovoljenjem avtorja. 

Slika 2: Léopold Lambert, # PALESTINE /// The Weaponized Architecture/Inhabitants of Gilo (East Jerusalem), 2015. Objavljeno z avtorjevim dovoljenjem.

Slika 3: Sete Ruiz, Wikimedia Commons, 2015. Licenca: CC BY 3.0.

Slika 4: Léopold Lambert, 2019. Zasebni arhiv avtorja; objavljeno z njegovim dovoljenjem.

Slika 5: Zemljevid objavljen v članku: Matan Golan in Reuters, Israel Nearly Triples E1 Settlement Project With Tender for 2,167 New Houses, 2026.     

Arhitektura izbrisa