Saj poznate tisti občutek, ko si z nečim v mestu blazno zadovoljen. Ponuja ti možnost za identifikacijo, prostor uporabljaš, imaš rad in si ponosen, kako deluje. In te prevečkrat spreleti, kdaj bo interes kapitala takšen prostor povozil. Ne pišem o ljubljanski tržnici. Gre za mnogo bolj lokalno območje Kajak kanu kluba na desnem bregu Ljubljanice na Livadi. Tja turisti ne zaidejo. Ko se tam usedem na pomol in gledam, kako mladi kajakaši pri desetih novembrskih stopinjah mirno v kratkih hlačkah zaključujejo svoj trening, sem tako blizu reki kot nikjer drugje. Obvodni prostor je tam magičen.

Čudovita lokacija ob Ljubljanici na nasprotnem bregu sotočja z Malim Grabnom funkcionira kot srce ljubljanskih kajakašev (poleg Tacna), a je hkrati mnogo več kot samo športna površina. Je definitivno eden od redkih poljavnih prostorov v Ljubljani, ki tako blizu centra domačinom Livade ponuja tako veliko za tako malo. Klub namreč sestavlja skupek različno (a precej) načetih športnih objektov, ki obdajajo neke vrste gospodarsko dvorišče, kjer kajakaši nalagajo in čistijo čolne in drugo opremo. Poleg objektov kluba (manjši del imajo poleg kajakašev tudi sup in jadralci) in obvodne ureditve s pomolom za izplutje pa območje z vidika nas, domačinov, zaznamuje še asfaltirano košarkarsko igrišče ter kozolec, klasični toplar, ki je bil prinesen od drugod. Kozolec skupaj z igriščem in Ljubljanico v neposredni bližini predstavlja idealno piknik mesto skoraj v centru Ljubljane. Prvič sem bila na pikniku pod kozolcem pred 16 leti, ko so ga organizirali prijatelji s Fakultete za arhitekturo. In od takrat se mi je v totalno različnih konstelacijah pod tem kozolcem zvrstilo kup urbanih druženj od fantovščine, rojstnih dni, veslaških tekmovanj, zaključkov vrtca, zaključkov šole. A v resnici hodim tja zato, da se mi duša malo odpočije. Odpočije od preveč na videz urejenega in sterilnega sveta kapitalizma.

Območje kluba je prostor, ki ga danes zaznamujejo druge vrednote, ne videz. Je območje, kjer je vsebina veliko bolj živa kot oblika. Ob osmih zjutraj so na igrišču v krogu razporejeni starejši urbani telovadci, ob treh klub in Ljubljanico napolni prva skupina kajakašev, ob pol petih poleti pa druga. Kajakaši svoje treninge jemljejo zelo resno, otroci in mladinci so na vodi vse dni v tednu že zgodaj spomladi in vse do pozne jeseni in celo ob sobotah. Vmes zagotovo izpluje kakšen posameznik na supu ali čolnu in kdo na igrišču igra košarko, popoldne in zvečer pa se pod kozolcem zgodi piknik. Skratka, prostori kajakaškega kluba se organsko mešajo z zunanjimi obiskovalci, ki prostor uporabljajo za prosti čas, klub pa zunanjim nudi tudi organizirana veslanja za zaključene skupine. Vesela sem, da živim v bližini in sem del te scene.

In v glasilu Ljubljana vidim, da je za območje predvidena prenova. Stavbe so res dotrajane in potrebne prenove, v smislu poti do mesta pa je klub slepa ulica, ki bi jo lahko z novima brvema za zunanje sprehajalce vrhunsko povezali s Špico. Prenova naj bi za vse to poskrbela. Pa me kljub temu skrbi, da ne bi novi Center vodnih športov, ki ga tam planira občina, s težnjo po totalni urejenosti povozil samoniklo urbano dogajanje. Kako je mogoče, da se kot arhitektka ne navdušujem slepo nad predvideno prenovo, ki na prvi pogled deluje kot vse vzorne enopotezne sodobne arhitekture? Kaj me moti? Kaj me skrbi? Na primer KGBL 100 metrov nižje ob reki: objekt se dela, kot da reke sploh ni … In kopališče Ilirija: kako je bilo lepo iti v center mesta na romantičen retro bazen …

Da vidim, kaj je v resnici planirano, se obrnem na MOL. V kateri fazi je projekt in kakšen dejansko je, mi sporočajo z oddelka za šport:

Na podlagi zasnove bomo izdelali projektno nalogo, ki je v fazi usklajevanja s predstavniki športnih panog jadranje, kajak-kanu in veslanje stoje – SUP. Sledila bosta razpis javnega arhitekturnega natečaja ter izdelava investicijske dokumentacije, natančna časovnica pa bo znana po umestitvi projekta v proračun. Naš cilj je vzpostaviti osrednji ljubljanski center vodnih športov ter urejen, javno dostopen obvodni prostor, povezan s Špico, Mesarico, Prulami in Potjo spominov in tovarištva. Z njim želimo zagotoviti sodobno in dostopno športno infrastrukturo za prebivalke in prebivalce ter obiskovalce Ljubljane, hkrati pa ustvariti še boljše pogoje za razvoj kakovostnega in vrhunskega športa. Program Centra vodnih športov bo vključeval osrednji objekt z večjimi čolnarnami in skladišči za plovila, delavnicami in servisnimi prostori, fitnesom, garderobami in sanitarijami, predavalnico, klubskimi in pisarniškimi prostori ter prostori za druženje in bar. Predvidene so tudi zunanje manipulativne površine za plovila, pomoli in dostopi do vode. Center bo zagotavljal tudi pogoje za organizacijo športnih dogodkov in tekmovanj ter s tem prispeval k večji prepoznavnosti Ljubljane kot športnega mesta. Pomemben del projekta je celovita ureditev zunanjih površin. Predvidene so nove zelene in javne športne površine, izboljšanje obrečnih poti ter povezave proti Špici, Mesarici in Prulam. Ureditev bo izboljšala tudi dostopnost območja za pešce in kolesarje ter njegovo povezanost s PST. Prometna ureditev predvideva novo dostopno pot, servisni dostop, omejen motorni promet ter ustrezne dostope za plovila in servisna vozila.

Sliši se dobro. Vsak ta stavek se bere kar AI čudovito.

Kakor slišim, tudi člane kajakaškega kluba v objavljenem projektu, ki ga je izdelal studio ARP, skrbi, da bo le AI čudovito. Prebivalce Livade pa skrbi, saj bomo ostali brez kozolca, ki je naredil tako veliko za naša neformalna druženja. Vem, kozolec je odblesk nekega drugega prostora in časa. A nudil nam je zavetje za tisto, kar imamo najraje – druženje.

Vprašati se moramo, kdaj je sodobna arhitektura res kvalitetna? Če je vizualno privlačna, prebivalcem pa nudi manj kot navaden kozolec? Kaj je bolj pomembno od druženja? Kaj je bolj pomembno od kvalitetnih treningov na hišnem pragu, ki jih Kajak kanu klub že danes nudi svojim članom, da osvajajo odličja največjih evropskih tekmovanj? Morda se na prvi pogled ne vidi, a prostor tam deluje. Klub odlično funkcionira. Klub, ki otroke in mladince z bazo na Livadi celo poletje v kombiju brez klime vozi po neštetih slovenskih rekah, jezerih, pozimi pa na nadomestne treninge na morje in na tek na smučeh.

Novi Center vodnih športov je odlična priložnost, da tako naročnik kot arhitekti, ki se bomo udeležili natečaja, pokažemo več mehkobe pri idejni rešitvi. Nenazadnje govorimo o obvodnem prostoru! Povezavo s Špico absolutno podpiram, prav tako obnovo objektov. A eden izmed najpomembnejših delov projekta bo tukaj gotovo ustrezna programska naloga. Prosim, dobro se pogovorite s klubi bodočih uporabnikov in upoštevajte njihove dosedanje rezultate in delo. In ne pozabite na kozolec. Večji pokrit prostor za slavljenje medalj in vsakovrstne piknike bi moral biti sestavni del novega centra, če želimo, da območje ostane družabno središče Livade.

Piše: Janja Brodar

Naročite se na tiskano revijo Outsider in omogočite naše delo. Hvala!