V torek, 10. novembra, smo se ob 17.00 zbrali v Plečnikovi hiši na dogodku Proces. Namen dogodka je bilo deljenje zgodb iz vsakdana arhitektov, ki ga v velikem delu zaznamuje »borba« z upravnimi postopki. Ti nemalokrat proces pridobitve gradbenega dovoljenja privedejo v situacije, skregane z logiko, ko je cilj ob vsakem narejenem koraku videti vedno dlje. Svoje zgodbe je delilo pet arhitektov.

Prvi je svojo zgodbo procesa delil Matevž Granda. Pred približno desetimi leti je bil v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, ki je zahtevalo več dopolnitev. Oddal je četrto, ki je zahtevala dopolnitev nekaj manjših podrobnosti v obsegu nekaj listov. Te je marljivo zvezal s tribarvno vrvico. Sledila je zavrnitev z upravne enote – saj bi moral biti zvezan vsak list posebej.

Naslednja sta svojo zgodbo delila Janja Brodar in Goran Rupnik. Za pridobitev gradbenega dovoljenja za določen projekt jima je manjkalo le še mnenje Direkcije za vode Republike Slovenije. Parcela projekta je bila na poplavnem območju, kjer so v okviru omenjene organizacije izvedli protipoplavne ukrepe. Ker jih pa še niso narisali v svojo uradno karto, je referentka izdajo pozitivnega mnenja zavrnila in jima svetovala, da počakajo, da karto posodobijo. Sledili so meseci čakanja, preusmerjanja na različne referente ter svetovanje, naj investitor za pohitritev postopka najame zunanjega izvajalca. Slednji je sodelovanje zavrnil z opravičilom, da elaborata za lastne ukrepe ne more izdati nihče drug kot sama Direkcija za vode.

Blaž Budja je delil svojo zgodbo o gradnji v zavarovanem območju kulturne dediščine. Pri prenovi starejše kmetije z baročnimi prvinami je bila njihova naloga tudi vzpostaviti povezavo z obstoječo hišo v stavbnem fondu. Prostorski akt na območju je določal, da morajo imeti vsi objekti brez izjeme dvokapno streho. Povezavo so želeli izvesti z ravno streho, da bi s tem prenovljeno stavbo jasno razmejili od drugih objektov na lokaciji, s čimer se je strinjal tudi ZVKDS, vendar občina tega zaradi zahtev v svojih predpisih ni želela sprejeti. Kar je želel Budja v opisanem postopku izpostaviti je, da upravnim delavcem včasih kljub mnogoterim znanjem in odličnim poznavanjem birokratskih postopkov včasih manjka nekoliko tehničnega znanja.  Sogovornica na upravni enoti je namreč trdila, da je naklon »ravne« strehe 180 stopinj. 

Večer je zaključil Matej Gašperič z ironizacijo pravil: če prostorski akt določa, da je objekt v obliki črke I, ali bo to res zagotovilo kakovostno arhitekturo? Ali bi morali, da se izognemo različnim interpretacijam črke I, dodati še več pravil?

Po njegovem mnenju nas današnji sistem, poln prostorskih določil, ne varuje pred slabo arhitekturo, hkrati pa nas velikokrat sili v nepotrebno potrato časa, »goljufanje« in različne interpretacije pravil. Po njegovih izkušnjah je na primer v skoraj vsaki občini interpretacija preprostega elementa, kot je simetrična dvokapnica, drugačna. Zatem je delil še nekaj zgodb iz svoje projektantske prakse, kot na primer težave pri legalizaciji objekta, starega več kot sto let, ker je bila na njem streha pred petdesetimi leti zamenjana popolnoma, ne le deloma, pa tudi o vpletanju referentk upravne enote v statično zasnovo projekta.

Tragikomične zgodbe so nas nasmejale in hkrati ustvarjale podlago za razmislek o izboljšavah. Iz njih lahko spoznamo problematiko: postopki za pridobitev gradbenih dovoljenj niso v podporo kakovostnemu prostoru, temveč so pogosto največje breme arhitektov. Pravila glede gradnje so potrebna, vendar so preveč toga; ob utemeljeni smiselnosti bi morala omogočati odstopanja. Na drugi strani pa taista pravila še vedno ne zagotavljajo kakovostne arhitekture, saj zaradi svoje togosti sprožijo nujo po interpretacijah in obvodih. Krmarjenje v birokratskem kaosu in ugotavljanje pravil igre pustita pri delu arhitekta malo prostora za ukvarjanje s tem, kar je pri arhitekturi ključno.

Dve zgodbi:

Podiranje stare hiše 

Družina iz tujine se želi preseliti nazaj v Slovenijo, kjer je podedovala staro hišo, ki jo je treba podreti. Ta je v naselju pozneje zgrajenih tipskih hiš, kjer novogradnje po prostorskem načrtu niso mogoče. Družina se je sprijaznila, da bo naredila le rekonstrukcijo. Naredi se projekt, da se v obstoječih gabaritih zgradi nova hiša.

Ob stari hiši pa je tudi garaža, ki ima gradbeno dovoljenje, a je v skladu s slovensko »tradicijo« meter predolga in preširoka. Sledi zaplet z novim gradbenim dovoljenjem, ker rekonstrukcija se ne more delati na črno gradnjo, četudi bi nova hiša imela v skladu s starim gradbenim dovoljenjem manjšo garažo.

Edina možna rešitev je, da pride zidar in staro garažo zmanjša za en meter, pokliče se geodeta za novo izmero, legalizira objekt in potem vse skupaj zruši in zgradi na novo.😟

Birokracija kot komedija in tragedija

Obrtnik želi k obstoječemu objektu dograditi skladišče, ki je ob reki Gradaščici na poplavnem območju. Država je izvedla proti poplavne ukrepe, tako da na tej parceli zdaj ni več mogoča poplava. Projektanti so v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja poslali vlogo za soglasje tudi na Direkcijo RS za vode, ki pa je bila zavrnjena.

Zatem so sledili telefonski pogovori med projektanti in upravno enoto, ki so se odvijali takole:

“Dober dan gospa referentka, dobili smo negativno odločbo, razložite mi prosim, kaj je narobe.”

“Vi želite graditi na poplavno ogroženem območju.”

“To je res, ampak prav vaša direkcija je to uredila in to območje ni več poplavno ogroženo.”

“Jaz to dobro vem, da smo mi te proti poplavne ukrepe izvedli, vendar v poplavne karte, ki jih imam jaz tukaj, to še ni vrisano. Torej kar se mene tiče, gradite na poplavnem območju.”

“Torej je nekaj narobe s kartami. Kdo jih ureja?”

“Ja mi.”

Projektant reče: “Kar se mene tiče, boste morali urediti te karte.”

Referentka odgovir: “Ja, ampak treba bo počakati.”

Po večmesečnem čakanju in klicih, sledi še en pogovor.

“Gospa referentka, kako je zdaj s temi kartami.”

“Saj sem vam povedala, da bo treba počakati.”

“Pol leta že čakamo, kako bi to lahko rešili.”

Referentka predlaga naj pokličejo kolegico, ki tudi ni mogla pomagati, a je priporočila svojega kolega.

Njegov nasvet je bil, če bi investitor sam poskrbel za študijo poplavne varnosti. Da naj zunanji izvedenec oceni ukrepe direkcije in izriše poplavno karto. S tem bi vloga lahko šla hitreje skozi odločanje. Študija bi stala okoli 10.000 evrov. Investitor je bil pripravljen v to iti, a so mu strokovnjaki rekli, da oni ne morejo ocenjevati direkcije in da mora slednja sama urediti poplavne karte.

Zatem je sledilo novo čakanje, vsi so šli na morje.

Ko pridejo nazaj, so bile karte posodobljene in sledi nov klic.

Projektant vpraša: “Ali lahko zdaj dobimo vaše soglasje?”

“Ja, ampak morate vložiti vlogo.”

“Kako to mislite, vlogo smo oddali že pred dvema letoma.”

In referentka: “Ja, ampak morate jo še enkrat. Postavite se v vrsto, pred sabo na mizi že imam za štiri mesece projektov.” 😬

Zgodbi zapisal: Stane Petavs >

Foto: Jana Jocif
Pripravila: Nina Dolar

Partner projekta: