Pomladni meseci, polni opravkov, dela in hitenja, so minili kot bi trenil in še preden smo se zavedli, smo zdrsnili v poletje. Vanj so nas spremili, ne le topli, ampak žgoči sončni žarki, poletni vetrič in morski valovi, ki so naplavili tudi težko pričakovano poletno številko Outsiderja. Posebno poglavje je tamstko posvečeno Jadranski magistrali. V nadaljevanju vsebine pa vabljeni k branju o mestu, nenavadnih arhitekturnih gibanjih, oblikovalskih in umetniških presežkih ter izboru arhitekture. Objavljamo tudi nov esej iz serije najboljših zapisov, prispelih na natečaj Biti Outsider.
Že med branjem uvodnika se lahko poistovetimo z občutki, ki jih je za bralce strnila glavna urednica Nina Granda: »Dočakali smo, vedela sem, da pride. Pripuhtelo je z dolgimi dnevi, vročino, cvetenjem vrtnic in zorenjem sadežev. Razkrilo je mesta in telesa, da se pokažejo v svoji najbolj neposredni podobi. Dobrodošlo, poletje 2025. Čas za druženje z dobro vsebino. Se bo vsaj del veselja, ustvarjalne radosti, radovednosti, razmislekov in dvomov, ki so nas spremljali ob oblikovanju vsebin na pričujočih straneh, prezrcalil v pravi občutek ob čtivu, draga bralka in bralec?«.
Nina Granda je vestne bralce revije lahko s ponosom nagovorila že kar dvainštiridesetič zapored. Za Outsiderjem je namreč že dobrih 10 let delovanja, 42 izdaj, ter cel kup kvalitetnih in duhovitih vsebin, zato je ocenil, da je zdaj res pravi čas, da se vpraša po življenjskemu vprašanju višje znanosti: po vprašanju smisla življenja. Odločil se je, da enkrat za vselej dešifrira to uganko vesoljskih razsežnosti.
Nekateri smisel življenja iščejo v knjigah, drugi pri terapevtih, tretji na dober odgovor računajo pri umetni inteligenci. Outsider ga je spotoma pobral kar na cesti. Natančneje na jugoslovanski Route 66, na ikonični, skoraj mitski cesti, legendarni kači, ki se vije vse od naše sosede Hrvaške pa do meje z Albanijo; na Jadranski magistrali. Jadranska magistrala predstavlja tudi osrednje poglavje številke 42, katere urednikovanje je prevzel gostujoči urednik in arhitekt Aleš Gabrijelčič.
Na prijeten petkov večer smo izid novega Outsiderja izkoristili kot enkraten izgovor za druženje pri Vodnikovi domačiji, kjer smo obujali spomine na bolj ali manj prijetne morske avanture, ki so se dolga leta odvijale vzdolž – vsem drage – Jadranske magistrale. Pogovor ob izidu nove revije se je odvil pod okriljem prve edicije festivala Jadranski val, organiziranega s strani Vodnikove domačije Šiška, ki združuje literaturo, film, glasbo in vizualno umetnost. Naše druženje je povezoval Aleš Gabrijelčič, na odru pa so se mu pridružili soustvarjalci in nekateri pisci tokratne številke, bralka in kolumnistka dr. Tina Košir, urednica in kolumnistka Nina Kožar in umetniški vodja Outsiderja Matevž Granda.
Če se Jadranska magistrala na prvi pogled zdi kot razmeroma ozko zamejena tematika, je ta odprla pot najrazličnejšim interpretacijam in vsebinam. Nekateri pisci so jo obravnavali z vidika izjemno obsežnega infrastrukturnega projekta, drugi so motrili njen družbenokulturni vpliv na neposredno okolico, na naravo in tamkajšnje prebivalstvo. Spremlja jo neulovljiv razvoj in hiter razmah turizma, čemur se pridružuje tudi žalostna siva betonska preobleka Jadrana, o kateri se je razpisal Janez Suhadolc v prispevku »Za turizem z betonom naprej!«.
V marsikatero besedilo se je prikradlo nostalgično vzdušje, ki Jadransko magistralo pooseblja s časi, ko je življenje potekalo počasneje. S časi, ko je – po besedah Matevža Grande – živela še danes izumrla kultura štopanja. Tina Košir se jih v svoji kolumni spominja kot čase, ko nisi mogel vedeti, niti kaj te čaka na poti, kdaj ti bo počila guma, kdo ti bo priskočil na pomoč, in niti koliko časa bo ta pot trajala; na čase negotovosti, ki so jih spomini odeli v radostne barve. To so bila leta, ko so bile hrvaške cene še dosegljive, in ko v trgovini kampa ni bilo drugega kot dve vrsti paštete, kruh, kumarice, revije in čevapi, je dodala Nina Kožar, ki je za revijo v prispevku »Naš šotor pod soncem« delila svoje otroške spomine na dolga poletja, preživeta v kampih vzdolž magistrale.
Sodelavci revije so se vsak na svoj način podali po Jadranski magistrali. Peter Gabrijelčič popisuje, kolikokrat in kako jo je prevozil skozi zadnja desetletja. Arhitekt Blaž Budja je pot prekolesaril. Matevž Granda na magistralo pogleda z morske strani.
Pisalo pa se ni zgolj o Jadranski magistrali. O povojni prenovi Manchesterja je s piscem Tadejem Zupančičem spregovoril Richard Brook. Nina Granda in Matevž Granda sta se o možnosti novega nebotičnika Severnica pogovarjala z arhitektko Ireno Predalič. Aleš Gabrijelčič se je poglobil v zasnovo naselja BS3. S slovenskim arhitektom svami Yogesh Purijem, ki živi v Indiji, sta intervju izvedla Kristina Kamaladevi Mihelj in Luka Jerman. Politike urejanja prostora je v pogovoru z Živo Pečenko problematizirala dr. Maja Simoneti. Umetnica in arhitektka Marjetica Potrč, ki v svojih ustvarjalnih procesih išče načine za obnovo ekosistemov, pa je o svojem poslanstvu govorila z Ado Finci Terseglav. Objavljamo tudi pogovor s fotografom Nickom Brandtom.
Outsider #42 je na prvem mestu namenjen vsem tistim, ki so nujno potrebni zvrhane doze Jadrana. Je opomnik za vse, nas in vas, da malo upočasnimo in užijemo trenutek, kajti nekje vzdolž magistrale smo se spotaknili tudi ob odgovor na naše visokopotezno zastavljeno vprašanje. Nanj morda naletite med ležernim listanjem nove revije.
Predstavitev ob Vodnikovi domačiji je zaključila Tina Košir z branjem pesmi, ki jo je vključila v svojo kolumno:
Medtem ko smo si želeli, da bi na cilj prispeli hitreje in
lažje, nas je sreča srečevala na poti.
*
»V mislih zmeraj imej Itako.
Da prideš tja, to ti je določeno;
vendar nikakor ne hiti s potovanjem.
Naj rajši traja dolga in številna leta
in bolje, da na otoku pristaneš že kot starec,
obogaten z vsem, kar si spotoma pridobil,
ne v pričakovanju, da te Itaka obogati.«
*
Zato si je včasih treba zaželeti, da bi bilo potovanje dolgo.
Včasih se je treba peljati po ovinkasti cesti, ki se vije nad
prepadnimi previsi. Včasih je treba izkazati spoštovanje ozki
poti, izklesani v skalovje. Včasih se je treba ustaviti namesto
hiteti, in se z razgledne točke zazreti v obzorje pred seboj.
Včasih je treba vse to, da bi postali, kar še nismo bili.
*
»In če jo najdeš revno, Itaka te ni ogoljufala.
Tako si pač postal moder, zelo izkušen,
in že razumeš, kaj pomenijo Itake.«*
*vsi citirani odlomki so iz pesmi Konstantina
Kavafisa Itaka (prev. Veno Taufer)
Napisala: Pia Miklič
