Ena prvih lekcij, ki jo prejmejo študenti arhitekture, je lekcija o konceptu. »In kakšen je tvoj koncept?« je prvo vprašanje na korekturah. »Koncept naj bo jasen!« so nam vbijali v glavo.
Beseda koncept izvira iz latinskega glagola concipio, na katerega se vežejo tako različni pomeni kot sprejmem, ujamem, načrtujem, razumem itd. Etimološko je kombinacija predpone con- (skupaj) in glagola capio (vzamem, držim). Iz enakovrednega grškega glagola σῠλλᾰμβᾰ́νω (syllambano) dobimo simbol. V osnovi oba govorita o združevanju (stvari, pomenov) v novo enoto.
Združevanje različnega, ki ima za rezultat nekaj novega, poznamo tudi kot – spočetje. Če je v konceptu in koncipiranju namig nanj manj jasen, pa je zelo očiten v angleškem glagolu to conceive, potomcu istega latinskega izvirnika. Spočetje je nekaj zelo osebnega, intimnega in zavitega v tančico skrivnosti. Podobno je s spočetjem ustvarjalne ideje: dokler je le v glavi, je njen obstoj izmuzljiv in iluzoren. Šele srečanje z materijo (papirjem, glino, inštrumentom, glasilkami), ob pomoči ustvarjalčevih rok jo pospremi na pot k »utelešenju«, uresničitvi.
Povezava s spočetjem nam pomaga razumeti koncept kot nekaj, kar je težko razkriti brez banaliziranja. Običajna raba pa se tako intimnemu razumevanju koncepta ogne: »osnovni, temeljni načrt, zasnova,« ga opredeljuje SSKJ. Shematske risbe, ki spremljajo elaborate na arhitekturnih natečajih, najbolje ilustrirajo tovrstno pojmovanje. Tako razumljen koncept namesto o misteriju ustvarjalnosti govori o praktičnem orodju, ki nam pomaga urejati kaos idejnega vrenja. Kot tak je seveda nadvse uporaben – a vsako orodje lahko postane nevarno orožje, če ga uporabljamo na napačen način ali brez prave mere.
Konceptualne sheme, ki jih arhitekti tako radi uporabljamo, nas nagovarjajo, naj na prostor gledamo predvsem abstraktno, naj občudujemo razporeditev volumnov in njihove medsebojne odnose, druge razsežnosti arhitekture pa odpišemo kot sekundarne. Zato ne preseneča, če pogosto tudi realizacija arhitekture bolj kot na prostor življenja spominja predvsem na povečano shemo. Kot da bi bila večina kreativne energije porabljena za to, da arhitektura ostane na nivoju koncepta – racionalne sheme –, namesto da bi prostor oblikovala v vseh pomenskih, simbolnih in fenomenoloških ravneh, na ta način združevala … In spočenjala življenje.
Napisala: Patrik Benedičič, Luka Jerman
Naslovna fotografija: Outsider, Tim Van de Velde/ArchDaily
V rubriki Teža besede dajemo prostor pomislekom in odpiramo razmisleke o jeziku in arhitekturi: o besedah, ki so v naših pogovorih in zapisih o arhitekturi vseprisotne, a ne vedno tehtne; pogosto slabo utemeljene, včasih tudi zgolj navržene. Ker natančnost šteje tudi v jeziku – in ker imajo tudi besede svojo težo.
