Ob turistifikaciji mesta je glavna tržnica še zadnji javni prostor v mestnem središču, ki vzpodbuja in omogoča socialne stike prebivalcev.

Med načrtovanimi ukrepi je tudi omejevanje kratkoročnega oddajanja v najem, saj zdaj turistifikacija odžira stanovanja za bivanje.

Beseda turistifikacija je, podobno kot gentrifikacija, v zadnjih letih postala skoraj obvezni del razprav o Ljubljani. V prejšnji Teži besede smo govorili o gentrifikaciji, »pogospodenju« mesta, in se vprašali, ali je ta proces res značilen za naš prostorski razvoj.

Kaj pa turistifikacija? Ta pojem označuje vse vplive, ki jih ima turizem na določen prostor. Turizem prinaša pozitivne in negativne posledice: po eni strani ustvarja nova delovna mesta, razvija mesto, infrastrukturo, dviguje zavedanje lastne kulture in tradicije, po drugi strani pa povzroča dvig cen, stanovanjsko problematiko, izseljevanje prvotnih prebivalcev, prilagajanja ponudbe (zgolj) turistom, v prostor vnaša generične vsebine …

Ob prvem valu turistifikacije centra Ljubljane splošno mnenje prebivalcev mesta o prihodu turistov še zdaleč ni bilo tako negativno, kot je danes – staro mestno jedro so oživili in uredili, postalo je bolj prijazno za pešce in kolesarje. Podobno je lahko turistifikacija pozitivna kot generator razvoja v zapuščenih krajih ali vaseh. Kljub temu ima za vse tiste, ki danes živijo v centru Ljubljane, beseda turistifikacija negativno konotacijo. Naslednja leta so namreč prinesla množico turistov, ki je danes za prebivalce moteča, pa tudi ponudbo v pritličju hiš starega mestnega jedra, namenjeno skoraj izključno turistični potrošnji, ki prebivalcem mesta ne prinaša dodatne vrednosti.

Turistifikacija ima lahko podobne rezultate kot gentrifikacija: obnavljanje obstoječih stavb in novogradnje, višanje najemnin in izseljevanje prvotnih prebivalcev. Če v centru Ljubljane težko govorimo o gentrifikaciji, lahko govorimo o problemu neregulirane turistifikacije. Premožnejši sloj, ki je v drugi polovici 20. stoletja v Londonu izrinil delavskega, je v Ljubljani postal nestalni prebivalec – turist, ki pa ni nujno zares premožnejši ali bolj »gosposki« od lokalnih prebivalcev, le na dopustu je pripravljen zapraviti več denarja. Lahko bi rekli, da smo šli v izkoreninjanju prebivalcev iz prostora korak dlje. Posledica turistifikacije centra ni le draginja nepremičnin, temveč nekaj povsem drugega: gre za izrabo prostora – ne za bivanje in za vsebine, namenjene prebivalcem mesta, temveč za produkcijo kapitala. Mesto ni postalo bolj »gosposko«, temveč nekakšen tematski park.

Piše: Nina Dolar