Doslej sem napisala najmanj 1.200.000 znakov proznih besedil – eno zbirko kratkih zgodb in tri romane – ter najmanj 2.500.000 znakov drugih tipov besedil tako v slovenščini kot v angleščini – eno neleposlovno, t.i. non-fiction knjigo, kolumne, novinarske prispevke, PR sporočila ipd. Redno pišem že od svojega štiriindvajsetega leta, ko sem kot novinarka pričela sodelovati s kulturno rubriko Dnevnika in hkrati zagrizla v kislo jabolko umetnostne kritike. Redno tu pomeni vsak dan; od svojih zgodnjih dvajsetih let dalje torej čisto vsak dan ustvarim kakšen tekst oziroma vsaj delček teksta. Odstavek, dva.
Pred začetkom dela v novinarstvu so moja besedila nastajala počasneje in manj organizirano. Ker večina ni bila namenjena javni objavi, se mi seveda ni nikamor mudilo, obenem pa dosti besedilom tudi nikoli nisem postavila pike. Nisem vedela, kdaj in kako – zakaj sploh – besedilo zaključiti. Komu in čemu na čast to storiti? To seveda ne pomeni, da je bilo moje zanimanje za pisanje v obdobju, ko nisem objavljala, kaj šibkejše kot v letih, ko sem pričela objavljati; vprašanje strasti oziroma ljubezni do ustvarjanja v jeziku ima tame že od najstniških let le en odgovor. A vendar se v prvi, uvodni dobi kot piska nisem mogla zares razvijati. Če ni občinstva, potem tudi ni potrebe po komunikaciji in njenem izboljšanju. Če ni občinstva, ni potrebe po uredniku_ci, po osebi, ki bi se zavzela za to, da bi ideja, ki jo piska ima, ali argument, ki ga želi predstaviti, zaživela v svoji najboljši obliki.
No. Definicijo urednika_ce kot osebe, ki se zavzame za najboljšo obliko nekega besedila, ki je bodisi kolumna, bodisi kratka, sem lahko sestavila šele v zadnjem letu ali dveh. Ni se mi ponudila, kot se spomladi ponuja cvetje, marveč prej kot se Oslu pozimi ponuja sonce: s sramežljivimi žarki, žarki, ki se zdijo prividni.
Seveda dolgo časa nisem vedela, kaj od urednika_ce sploh (smem) pričakovati, razumela sem le, da to osebo potrebujem. Ta oseba me bo naučila nečesa pomembnega, sem si obetala, uvedla me bo v Skrivnosti Dobrega Besedila. Toda žal se je pogosto izkazalo, da niti uredniki_ce niso vedeli, kaj početi z besedilom, ki sem jim ga zaupala; kaj šele, kako z mano, njegovo avtorico, komunicirati na način, da bom resnično razumela, v čem je težava. In tudi, v čem je lepota.
Veliko mojih tekstov – veliko preveč – je bilo objavljenih v obliki, v katerih sem jih, zlasti medijem, oddala – poskrbljeno je bilo zgolj za (osnovno) lekturo. Človek se ob tem lahko prevzame, to je, jasno, najlažje, lahko pa ga takšne prakse tudi zaskrbijo in se prične spraševati, kaj je narobe, da, če citiram svojega sošolca s faksa, »desetko prejme vsaka seminarska naloga, ki, potem ko jo vržeš v zrak, spet pade na mizo«. Jaz sodim v to drugo ekipo, izpad razprav o mojih tekstih me je vselej malce skrbel, a še bolj jezil.
Jeze nisem pokazala nikomur, v skladu s svojimi osebnimi običaji sem poskušala zagatne tišine razumeti oziroma si jih razložiti. Denimo: življenje medijev krivi svetlobna hitrost in včasih preprosto ni časa. Ali: z besedilom sem nekoliko zamujala in je urednik_ca sklenil_a, češ klinc, saj je tekst v osnovi okej. Še: moj tekst je pač tako povprečen, da po oceni urednika_ce ne more ne gor, ne zares dol. Prav tako: urednik_ca je povsem zelen_a, se še lovi, še tipa in se odgovornosti še rahlo boji. Največkrat: urednica je o občutljivosti avtorjev izvedela preveč in jo večkrat tudi izkusila, pa je ob meni, kakšna zoprna okoliščina, že začela dvigovati roke. In tudi: v Sloveniji ne poznamo selekcije, samo jamranje. Bolj zlobno: vsi bi radi bili avtorji in, kadar ne morejo biti avtorji, potem so uredniki, za kar niso nujno nadarjeni – kar jih niti ne zanima. Še huje: ta človek je urednik postal po naključju; ta človek se je priliznil; med zaposlenimi ni bilo drugih. In tako dalje. Pravzaprav ne vem, katera od razlag je blizu resnici – ali sploh katera? Morda kar vse? – in me to v tej fazi življenja in ustvarjanja niti ne zanima. Kajti;
danes vem: odnos med mano in urednico je vselej v nastajanju in zanj se morava potruditi obe. Predstava, da bo urednica mene vzgajala in naposled vzgojila, jaz pa lahko sedim na rokah, je napačna; z urednico vzgajava druga drugo in včasih je vzgoja lahka (običajno, kadar si urednico smem izbrati sama), drugič spet ne. Če bom, oprostite izrazu, jaz tiho kot rit, in ne bom pokazala želje po razpravi in izboljšavi besedila, potem obstaja velika verjetnost, da – razen če je na drugi strani oseba s Poslanstvom (kar je v našem prostoru redko, a obstaja) – razprave in izboljšave ne bo. Odkar svojih pričakovanj ne skrivam, sem, sem prepričana, pomagala nadgraditi metode dela vsaj treh ljudi.
Velja tudi obratno: če se bo urednica z izražanjem pripomb in pomislekov obotavljala ali ne bo hotela najmanj izzvati in največ premakniti meja moje občutjivosti, potem jaz ne bom ne razmišljena, ne izzvana in ne premaknjena, marveč bom ostala ista. Za nameček pa bosta – skoraj brez izjeme je bilo tako – slabi še recepcija mojega besedila in z njo moja volja.
Največjo uslugo mi je naredil urednik, ki mi je pred davnimi leti v zvezi z eno od mojih kratkih zgodb stopil na prste. Prijazno in uglajeno in izredno artikulirano (celo duhovito, naj dodam), a vendar stopil na prste. Kakšen dan zatem sem kuhala mulo in svoje življenje odpisala kot izjemno tragično, toda že samo dva dni kasneje sem o pisanju kratkih zgodb vedela nekaj novega. Medtem ko je on seveda izvedel, da moje kuhanje mule še ne pomeni konca sveta.
Skoraj deset let kasneje drug od drugem veva še več. Jaz poznam njegove uredniške, on moje pisateljske slepe pege in odlike, zaradi česar si lahko pomagava (od)rasti. Če se bova začela zaletavati v zid, pa bova, verjamem, poiskala drugo mnenje.
Piše: Ana Schnabl
Naslovna slika: “Pisar” (The Scribe) avtorja Jeana Miélota (ok. 1450–1460), vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Jean_Mi%C3%A9lot#/media/File:Tavernier_Jean_Mielot.jpg
Kolumna je bila objavljena v rubriki #uredniska v Outsider#41
