Advertisement
IMG_9631
Matevž Granda: O ljubljanskih pločnikih

Predvolilni čas ima svoj čar. V tem času je boljša prihodnost skoraj otipljiva, na dosegu roke. Samo še pravega kandidata izvolimo in bo vse drugače. Končno. Vse bo bolje in tako, kot je treba. V soočenjih vsak kandidat slika idealno mesto in sebe kot edinega, ki bo to izpolnil. V Ljubljani se po dolgem času obeta sprememba. Nekateri se je veselijo, nekateri ne. Nekateri menijo, da živimo v super mestu, drugi, da je vse narobe. Ko tole pišem, je za nami prvi krog volitev in dva tedna do drugega kroga.

Namen tega zapisa ni, da bi izrekal karkoli v prid enemu ali drugemu kandidatu. V resnici menim, da imata oba tako pluse kot minuse. Od prvega jih poznamo bolje, od drugega še ne.

Me je pa k temu pisanju vsekakor spodbudila njuna predvolilna debata. In sicer izjava sedanjega župana, ki že 20 let vodi Ljubljano, da mora dober župan dobro poznati vse pločnike in vrtce mesta. Pustimo zdaj vrtce ob strani in se spotaknimo ob pločnike.

Ob tej izjavi bi človek pričakoval, da so ljubljanski pločniki urejeni in ponos mesta. Res je, da je bilo v zadnjih nekaj letih precej pločnikov v Ljubljani izboljšanih in urejenih. Predvsem je pohvalno, da je mestno središče postalo en sam pločnik, namenjen pešcem. A večina pločnikov v Ljubljani je katastrofalnih, in sicer na več ravneh.

Ko sem se pred nekaj leti preselil z Dunaja nazaj v Ljubljano, sem bil nekaj mesecev v šoku in obupu. Velik del tega so povzročali prav pločniki. Prva stvar, ki me je šokirala, so bile razpoke v pločnikih povsod po mestu. Iz teh razpok pogosto raste plevel. In teh razpok je ogromno. Večino svojega življenja jih sploh nisem opazil, a po dunajskih letih življenja sem jih zagledal. Potreboval sem nekaj tednov, da sem se zavestno osredotočil na to, da sem te zelene razpoke vzljubil. Dejansko so mi postale všeč. Vzljubil sem jih, sicer v mestu ne bi mogel več živeti. V mislih sem jih potem celo postavil v kontekst naziva zelene prestolnice, s katerim se Ljubljana rada ponaša, in pomislil, da bi jih lahko promovirali kotja inovativno zeleno infrastrukturo. Nekdo bi jih lahko prijavil na javni razpis in zanje črpal zajetne vsote javnega denarja. Stroka bi jih nagradila. Krasen primer, ko zaostalost lahko postane prednost. Od takrat se mi razpoke niso zdele več tako problematične. A vseeno so posledica slabega načrtovanja in vzdrževanja.

Tako pridemo do druge kritične točke, do robnikov. Na Dunaju vgrajujejo zelo masivne kamnite robnike. Vedno so se mi zdeli predimenzionirani. A ko je zapadel sneg in so začeli plužiti, mi je postalo jasno, da je treba robnike dimenzionirati glede na snežni plug. Ta zlahka zdrobi robnike, če niso dovolj masivni, kar sem pogosto opazil pri ljubljanskih. Še tako lepa nova ureditev je po prvem večjem sneženju utrpela včasih usodne poškodbe in razpoke so se začele širiti. Varčevanje pri robnikih ni smiselno. Kljub globalnemu segrevanju vseeno skoraj vsako zimo zapade sneg.

A še bolj kritično od dimenzioniranja robnikov je dimenzioniranje samih pločnikov. Po antropometričnih merilih človek za hojo potrebuje približno 60 cm širine, dva pa od 100 do 120 cm. To je minimum. A ljubljanski pločniki (razen v mestnem središču, ki je nastalo v času predvčerajšnjega sveta) ta minimum razumejo kot maksimum. Meter pločnika in meter kolesarske steze je že kar luksuzno za Ljubljano. Tako so pločniki za pešce izjemno neudobni in neprijazni. Dva se nekako še znajdeta skupaj, a ko srečata tretjega iz nasprotne smeri, nastane prostorski konflikt. Morda se to odraža v naši nestrpni mentaliteti. Kaj šele, če pride mimo še kolesar. Na Dunaju sem otroke v vrtec vozil s prikolico na kolesu. Po vrnitvi sem šel s prikolico na kolesu le redko na pot. Kolesarske steze so preozke in običajno imajo visok robnik. Kako to rešujejo na Dunaju? Med pešce in kolesarje postavijo ležeči robnik. Ta naredi blago tektonsko bariero, ki omogoča lažja srečevanja in manj nevarnosti.

A ker so naši pločniki ozki, ostane več ceste za avtomobile. To marsikomu pomeni veliko in je v duhu vseprisotne politike spodbujanja avtomobilskega prometa. Celo na pločnikih včasih srečate več avtomobilov kot pešcev.

Tako je pogosto pred prodajalnami burekov in kebabov. Pridejo, parkirajo pol na pločniku in pol na kolesarski stezi in se ne pustijo motiti. Redarji in policisti tega ne vidijo. Vidijo in kaznujejo pa takoj, če kateri kolesar vozi po nasprotni strani ali če pešec prečka cesto, kjer je ne bi smel.

Žalostno je tudi, da ob pločnikih ni kaj dosti drugega programa kot bureki in kebabi. Če se sprehajate po večini ljubljanskih pločnikov, se sprehajate ob žičnatih ograjah, ki omejujejo vila bloke, opuščeno industrijo in parkirišča. To je sicer deloma posledica modernistične paradigme iz časa prejšnjega režima, s katero pa se nismo sposobni soočiti, jo pošteno ovrednotiti in nadgraditi. Tudi naš nereflektiran odnos do jugoslovanskega socializma se odraža v oblikovanju današnjega mesta. Plansko načrtovane modernistične soseske, ki so nekoč obljubljale novo kakovost bivanja, so se medtem utopile v avtomobilih. Njihovi sodobni dediči, vila bloki, nadaljujejo podobno logiko. Stavbe stojijo vsaka na svoji parceli, obdane z ograjami, med njimi pa ni ulice kot javnega prostora. Pločnik je tako pogosto le ozek koridor med cesto in ograjo. Po njem lahko hodimo, a ob njem nimamo kaj početi. Ljubljana ima veliko pločnikov, ob katerih pravzaprav ni mesta.

Če v Ljubljani močno dežuje, pločniki pokažejo še eno svojo kritično plat: kljub razpokam se ustvarjajo ogromne luže. Včasih že prava mala jezera. Ko recimo v dežju hodite po poddimenzioniranih pločnikih opevanega socialističnega naselja BS3, naletite na več nepremostljivih luž. A takšne opazite po celi Ljubljani.

Kritičnih vidikov je še veliko, a da ne zaidem, se ustavim še pri zadnjem bistvenem. V Ljubljani so v preteklih letih celostno prenavljali vpadnice. To je bila lepa priložnost, da bi veliko zgornjih kritičnih točk odpravili vsaj v sklopu dragih in dolgotrajnih prenov. A ko je bila denimo Dunajska cesta skoraj eno leto v prenovi, smo potem dobili bolj ali manj enake pločnike. Preozke, podrejene avtomobilom in obdane z ograjami. Rešili so le luže in razpoke. Na lokacijah, kot je recimo pri Plavi laguni, kjer bi z novo ureditvijo lahko speljali pločnik in kolesarsko stezo v smiselno nadaljevanje peš cone, pri čemer bi morali žrtvovati oglasni pano, so se mu raje izognili in ohranili preozke prehode. Podobno pri AMZS. Za normalen potek pločnika bi morali žrtvovati nekaj grmovja, ki je po obsežni obnovi ostalo, kakor so ostali tudi ozki pločniki in blatni prehodi mimo grmovja.

Skratka, če bo naslednji županski mandat, pod enim ali drugim kandidatom, posvečal resnično pozornost pločnikom, pešcem in kolesarjem, javnemu programu in sploh razumevanju urbanosti, bo mesto veliko pridobilo. Izjava, da mora dober župan poznati vse pločnike, je gotovo na mestu. A včasih je prav v tem težava. Na razpoke se navadimo. Sčasoma ne opazimo več niti preozkih prehodov, ograj in praznine ob njih. Mesto postane takšno, kakršno pač je. In morda je prav zato najtežje zares videti mesto, ki ga najbolje poznamo.

 

Napisal: Matevž Granda
Foto: M.G., Ljubljanska kolesarska mreža, zajem Google maps        

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.