Civilna družba je eden od temeljev slovenske samostojne države. Preden so nastale nove institucije, so se morali odpreti prostori, v katerih je bilo mogoče misliti in govoriti drugače. Revije, društva in pobude so širili meje dovoljenega. Smisel teh prizadevanj je bil, da bi predpisano enotnost nadomestili z možnostjo izbire. Tudi izbire, da se ne pridružiš.

V osemdesetih letih so bile v Novi reviji združene moči razumnikov, kulturnikov, mislecev, ki so jasno artikulirali, kakšna naj bo demokratična slovenska družba. Tudi njim gredo poglavitne zasluge pri nastanku naše samostojne države. Ko je država nastala, je Nova revija ohranila kritičen odnos do politične stvarnosti. Ta kritičnost je pomembna tudi po nastanku demokratičnih institucij: oblast še vedno potrebuje neodvisno presojo.

Z vprašanji o civilni družbi sem se pred časom zapeljala v Trst, h Gorazdu Pučniku. Želela sem mu postaviti nekaj vprašanj, ki bi jih, če bi bilo mogoče, zastavila njegovemu očetu. Knjigo Kultura, družba in tehnologija sem prebirala mestoma stežka, a z velikim zanimanjem.

Gorazd Pučnik mi je očetovo predstavo demokratične družbe opisal skozi aktivno in pluralno civilno družbo, v kateri na površje prihajajo problemi in rešitve, ki jih politika zanemarja. Rekel je: »Jože Pučnik je verjel v nefundamentalistično družbo, ki jo namesto monolitnega, vsiljenega temelja zagotavlja aktivna, pluralna, demokratična civilna družba. Prav ta civilnost nas lahko reši. Preko te civilnosti naj bi prihajale na površje težave in rešitve, ki jih ozka politika zanemarja ali ne vidi.«

Toda kaj se zgodi, ko civilna družba sama postane del boja, ne za družbeno spremembo, ampak za oblast?

Pučnika sem obiskala v času covida, v obdobju izredne napetosti, protestov in Ljubljane, zavite v paniko. Vse se je zdelo usodno. Treba se je bilo kar naprej izrekati. Zahteva, da moramo »zdaj stopiti skupaj«, je prišla celo v uredništvo – in sprožila posledice. Stopiti skupaj s kom in za kaj? Ohraniti lastno presojo je nenadoma pomenilo nekaj manjvrednega.

Svoboda izražanja mora dopuščati, da o enem vprašanju misliš podobno kot množica, o drugem drugače, tretjega še ne razumeš dovolj celovito, četrti pa te ne zanima. Kadar pripadnost postane dokaz moralne večvrednosti, se prostor razmišljanja zoži. Menim, da pritisk na kolege, naj utihnejo ali naj se izrečejo, da naj nujno stopijo skupaj, javni prostor oža. Tu je nevarnost, ki jo lahko sprožijo bližnji referendumi: da bi zahteva po hitri pripadnosti prevladala nad poglobljenim razumevanjem vsebine. Tu je neizkoriščena priložnost za javne medije: da omogočijo razumevanje vsebine.

Aktivizem sem vedno razumela kot impulz, ki nekaj premakne. Opaziš problem, preizkusiš možnost rešitve in sprožiš spremembo. Ko se ta prime, lahko svojo radovednost usmeriš drugam. V arhitekturi poznamo podoben proces: »Outsiderji inovirajo, establišment se upira, in končno, arhitektura se prilagodi.« Tako je zapisala Meghna Sanyal, ena izmed nagrajenih avtoric, ki je sodelovala na mednarodnem natečaju za esej Biti Outsider.

»Že, ampak tega se ne da delati na dolgi rok, ker se iztrošiš,« mi je letos spomladi rekel znani založnik. Prijateljica arhitektka, ki jo občudujem zaradi izjemnih posegov v javni prostor, je povedala skoraj isto: na dolgi rok potrebuješ sistem financiranja, sicer izgoriš.

Razumem oba, a se v bistvu ne strinjam popolnoma. Entuziazem ima svoje fizične meje in ne plačuje računov. Toda to še ne pomeni, da mora vsaka dobra zamisel postati dolgoročna organizacija.

Projektom, ki nastanejo iz veselja in potrebe po raziskovanju, se to vidi. Njihova vrednost ni odvisna od tega, ali bodo obstajali za vedno. Pomembno je, kaj so omogočili in kaj je za njimi ostalo.

Financiranje omogoča lažje in bolj osredotočeno delo. Vendar pa lahko vpliva na izhodiščno vprašanje, ki si ga postavljamo: namesto »kaj je treba narediti« začnemo spraševati »kaj lahko prijavimo«. Organizacija dobi zaposlene, stroške in upravičeno željo po preživetju. Toda njen obstoj lahko sčasoma postane pomembnejši od vprašanja, zaradi katerega je nastala. To pomeni, da ima določen interes, ki ga moramo videti in presojati, kakor presojamo interese podjetij in političnih strank. Naziv nevladne organizacije sam po sebi ne zagotavlja neodvisnosti.

Velik del zasluženega denarja namenjamo davkom in prispevkom. Kot državljanka želim vedeti, kdo je odgovoren za storitve in institucije, ki jih s tem plačujemo. NVO lahko opravi dragoceno delo, opozori na spregledano potrebo ali ponudi boljšo rešitev. Toda ministrstvo, občina in javni zavod morajo odgovarjati za svoje odločitve. Pri javnem financiranju pričakujem jasna merila, pregledne rezultate in možnost, da se podpora konča. Nobena organizacija nima naravne pravice do trajnega financiranja iz skupnega denarja.

Enako velja za moralno avtoriteto. Kdor se bori proti sovražnemu govoru, naj svoja merila uporabi tudi pri lastnih izjavah. Žalitev nasprotnika ni manj ponižujoča zato, ker jo izreče nekdo z dobrim namenom ali politično pripadnostjo, ki se zdi medijem pravilnejša. Če je isti način govora enkrat nasilje, drugič pa duhovit aktivizem, odvisno od avtorja, imamo problem z merili, po katerih presojamo. Kritika oblasti potrebuje svobodo in ostrino. Verodostojnost pa pripravljenost, da merila, ki jih zahtevaš od drugih, upoštevaš tudi sam.

Civilna družba je lahko politično opredeljena. Problem nastane, ko njena merila postanejo odvisna od tega, kdo vlada. Ko pri nasprotnikih prepozna zlorabo, pri zaveznikih pa za isto ravnanje najde opravičilo. Takrat od politike prevzame prav tisto, kar bi morala pri njej nadzorovati.

Eno od področij, kjer pripadnost že desetletja prevlada nad vsebino, je odnos do povojne tragedije v Sloveniji. Po mojem prepričanju tako levica kot desnica povojno tragedijo uporabljata za svoje politične potrebe. Žrtvam dolgujemo imena, pokop in spoštovanje. Nerešene pokope je treba urediti zdaj, in sicer z dostojnim prostorom na Žalah, če svojci tako želijo. Morda bomo takrat pripravljeni na pogled v resničnost 20. stoletja, ki nam še danes ne da miru.

Za sedanjost bi ostalo dovolj dela. Normalni levica in desnica bi se lahko namesto v kulturne boje raje strastno spuščali v spopade idej, povezane z reševanjem problemov sedanjosti. Na primer: kako javni promet povezati z urbanizmom, da bomo imeli sodobna mesta? Kako ohranjati dediščino in spodbujati prenovo? Kako inovacijam odpreti pot v gospodarstvo? Kako ustvariti okoliščine, v katerih bodo ljudje dobro živeli in sobivali v različnosti? O tem si predstavljam resen, produktiven in smiseln spor levice in desnice. Si predstavljate, da bi politiki kdaj prisluhnili tudi predlogu z druge strani?

Si predstavljate levico, ki prenese, da se ob vsaki temi ne izrekaš zanjo? In desnico, ki svoje politične identitete ne gradi predvsem na občutku krivice? Obe bi morali povedati, kaj predlagata, in sprejeti odgovornost, ko dobita možnost odločanja. Zmaga na volitvah daje mandat za vodenje, ne dovoljenja za prilagajanje pravil lastnim potrebam ali prirejanje slabo dolujočega sistema v korist lastnih kadrov.

Si predstavljate civilno družbo, ki se odzove na sporno ravnanje tudi takrat, ko vlada njen politični zaveznik? Ob sumu kraje denarja iz državnega podjetja bi zahtevala pojasnila in preiskavo ne glede na imena v nadzornem svetu. Takšna civilna družba bi bila lahko glasna in za vso politiko neprijetna. Njena moč bi bila v tem, da si je oblast ne more zagotoviti z menjavo zastave ali razpisom. Mogoče pa res še nimamo povsem normalne demokracije?

Nina Granda

Vir naslovne fotografije