Prostore že od nekdaj doživljam skozi njihovo uglašenost. Ko vstopim vanje, najprej začutim celoto, šele nato posamezne predmete, materiale in svetlobo. Arhitekturo zato razumem kot proces uglaševanja svetlobe, materialov, zvoka, proporcev, tekstur, praznine in narave, dokler prostor ne zaživi kot celota. Tako kot skladatelj ne razmišlja o posameznem tonu, temveč o skladbi, tudi kot arhitekt ne razmišljam o posamezni steni, mizi ali oknu. Oblikujem odnose med njimi. Prav iz teh odnosov se rodi atmosfera prostora.

Prav iz tega razmišljanja je nastal Mestni atelje Juran – prostor, kjer atmosfera nastaja skozi medsebojno uglašenost izbranih elementov. Materiali niso bili izbrani zgolj zaradi videza, temveč zaradi občutka, ki ga ustvarjajo. Atmosfero oblikujejo preproge iz sisala, žametni bombaž, brezov les, usnje, steklo, naoljen hrast, medeno lužen oreh, furnir iz ptičjega javorja in številni drugi naravni materiali. Vsak prispeva svoj ton.
Tudi pohištvo je nastajalo kot del istega procesa uglaševanja prostora. Kolekcija stolov RoundSquare je skoraj leto dni nastajala prav za ta interier. V procesu oblikovanja je pravokotno sedalo postopoma postalo krog. Ker je bilo predebelo, sem ga ob straneh porezal, na spodnji strani pa je spontano nastala sinergija kroga in kvadrata, po kateri je stol dobil ime.

Med nastajanjem stola je nastal tudi kratek film, posnet v mizarski delavnici, ki jo je v 19. stoletju ustanovil moj prapradedek. Kot otrok sem tam opazoval spoštovanje do materiala, potrpežljivost in natančnost. Predmeti niso nastajali hitro, temveč z veliko predanostjo ustvarjanju. Ta odnos do dela ostaja del mojega ustvarjanja še danes.
Številni predmeti v ateljeju nadaljujejo zgodbe, ki trajajo desetletja. Skulpture in predmeti Oskarja Kogoja, slike Borisa Jesiha ter obnovljen Thonetov stol s seboj nosijo čas in spomin. Thonetov stol sem pred dvajsetimi leti sredi Ljubljane rešil iz kupa odvrženega pohištva. Dolga leta je čakal, da je našel svoje mesto. V ateljeju sem ga obnovil, na novo obdelal lesene dele, jih naoljil in poškodovano sedalo oblekel v usnje.

Podobno zgodbo nosi tudi ožgana skulptura Drevo. Nastala je iz češnje, ki je desetletja rasla na domačem dvorišču. Ko je drevo odmrlo, je ostalo le deblo, iz katerega sem pred petnajstimi leti izklesal skulpturo. Nato je več kot desetletje ostala vraščena v zemljo. Čas, dež, sonce in razpadanje niso bili njeni sovražniki, temveč soustvarjalci. Po trinajstih letih sem jo ponovno vzel v roke, jo preoblikoval, ožgal, naoljil in ji dal novo življenje. Skulpture nisem želel vrniti v njeno prvotno stanje. Zanimalo me je, kako lahko čas postane del njenega novega življenja. Danes stoji na terasi ateljeja.V otroštvu sem rad gradil hiške. Vse so odražale nekaj, kar še danes razumem kot enega temeljnih arhetipov arhitekture – občutek zavetja. Še posebej živo se spominjam snežne hiške pod veliko smreko. Debela snežna odeja je njene veje upognila vse do tal in ustvarila zaprt stožčast prostor. Skozi majhno odprtino sem lahko splezal vanj. Notranjost je bila mehka, tiha in prežeta z vonjem smrekovih iglic. Svetloba je skozi sneg nežno pronicala v prostor in ustvarjala občutek, ki ga še danes težko opišem z besedami. Ko sem načrtoval zunanji prostor ateljeja, sem se večkrat spomnil prav te prosevajoče svetlobe. Nad teraso sem napel bombažni baldahin, ki podnevi mehča dnevno svetlobo, zvečer pa sam postane svetilo. Pod njim visi kristal, ki sončne žarke razbije v drobne mavrične odseve in jih razprši po prostoru.
Svetloba je eden najpomembnejših gradnikov ateljeja. Eno njegovih največjih kvalitet predstavlja vogalno okno s severno svetlobo, ob katerem sem zasnoval delovni prostor. Ob poznih poletnih popoldnevih sončni žarki dosežejo hrbtišče postelje, oblečeno v furnir ptičjega javorja, ki zažari kot slika. Zvečer ga osvetli skrita indirektna svetloba in prostor se ovije v mehko medeno atmosfero.

Z ateljejem je neločljivo povezana tudi glasba. Da bi prostor ostal čim bolj pretočen, sem moral premisliti, kako električni klavir umestiti v sobo. Namesto da bi postal samostojen predmet, sem zanj izdelal novo ohišje in ga skupaj s pedali vgradil v knjižnico. Ugotovil sem, da instrument ne sme prevladati nad prostorom. Glasba ni postala manj pomembna. Postala je del arhitekture. Tudi zvončki Koshi, obešeni na lesen tram, s svojim nežnim zvokom dopolnjujejo atmosfero prostora.

Mestni atelje Juran je tako nastal kot odgovor na dano situacijo – kot proces uglaševanja prostora, namenjenega bivanju, ustvarjanju, kreativnemu razmišljanju in navdihu.  

Ime projekta: Mestni Atelje Juran
Avtor in investitor projekta: Atelje Juran
Lokacija: Ljubljana

Fotografija in zapis: Tadej Juran