Novoizvoljeni newyorški župan Zohran Mamdani je 1. januarja svojo zaprisego opravil na zapuščeni postaji podzemne železnice ob mestni hiši. Ta se ni odvijala v kakšni posebej bogato okrašeni dvorani, temveč v prostoru, ki materializira pozabljeno infrastrukturo in neizkoriščen mestni potencial. Mamdani s svojo gesto ni zaznamoval le začetka mandata, temveč je jasno nakazal, kje vidi težišče prihodnjega razvoja mesta. Zapuščeni fragment urbane strukture je spretno preobrazil v politično središče. Podobni potenciali se danes izrisujejo tudi v Ljubljani – ob gradnji novega potniškega centra, ki ponuja priložnost, da se prometna infrastruktura prepozna kot enega od ključnih motorjev mestnega razvoja.
Da bo dolgo pričakovani ljubljanski potniški center, ki bo pod isto streho povezal železniški, mednarodni in lokalni avtobusni promet, postal “game-changer” za regionalne potovalne navade, je bilo slutiti že v fazi njegovega snovanja. Kako pa bomo ta potencial znali izkoristiti na lokalni, vsakdanji ravni? Ob prehodu v novo leto so iz Ljubljanskega potniškega prometa in s strani njegovega novega direktorja Roka Viharja – ki je bil lani tudi gost ene izmed naših Šol mesta v mestu (vir: https://outsider.si/sola-mesta-v-mestu-drugic-mobilnost-odprtih-mest/) – prišle spodbudne novice. V pogovoru za Ljubljanainfo z 31. decembra 2025 (vir: https://ljubljanainfo.com/novica/lokalno/novi-direktor-lpp-rok-vihar-napovedal-visoko-zmogljive-mestne-linije-prilagajala-se-jim-bo-celo-cestna-infrastruktura/325695) in Dnevnik z 3. 1. 2026 je direktor, ki je svoj mandat na čelu LPP uradno prevzel v prvih dneh januarja, orisal niz ukrepov, ki so širši javnosti razgrnili vizije prihodnje organizacije mestnega javnega prometa. Med drugim je bilo govora o temeljiti reorganizaciji linij, uvedbi tangencialnih avtobusnih povezav, razvoju koncepta BRT (hitrega avtobusnega prevoza oziroma sorodnega sistema) ter prilagajanju cestne in signalizacijske infrastrukture sodobnim trendom javnega prevoza in še marsikaj. Med drugim je zelo pogumna in hvalevredna dolgoročna vizija o avtomatizaciji vozil, ki bi rešila enega najbolj perečih problemov avtobusnega prevoza – pomanjkanje kadra.
V ozadju vseh teh premikov je čutiti jasno željo po krepitvi t. i. uporabniške izkušnje, procesa, ki se je začel že z uvedbo brezstičnega plačevanja in se nadaljeval z omogočanjem vstopa v vozila tudi pri drugih vratih. A bistvo sega dlje od tehničnih izboljšav. Ključno je, da se že samo potovanje po mestu začne doživljati kot del prijetne, skoraj samoumevne izkušnje. K temu pa ne prispevajo le sodobna vozila, temveč tudi premišljeno oblikovanje, njegova jasnost in berljivost ter – morda najpomembneje – psihološki občutek, da se uporabnik počuti kot del nečesa večjega: del sistema, ki je povezan, celovit, da je jasno, kdaj v sistem vstopimo in kdaj iz njega izstopimo. Potniki se morajo pri tem počutiti ponosni in imeti občutek, da so na prvem mestu. Vsi starši dobro poznajo sijaj v otroških očeh, ko se postajališču približuje avtobus, tramvaj ali vlak. Ta občutek navdušenja se iz otroštva nezavedno prenese tudi v naša odrasla leta. Če upravljavcem javnega prometa uspe obuditi vsaj del teh spominov, so naredili že polovico dela – pri tem pa se je smiselno spraševati, ali je bolje tudi kakšno od obstoječih stvari pustiti v preteklosti.
Ob frekventnosti, predvidljivosti, ritmu voženj in kakovostni informacijski podpori pa v sodobnem javnem prevozu vse večjo vlogo igra tudi doživetje postajališč, saj prav tam uporabniki pogosto preživijo velik del svojega potovanja. Še posebej, kadar to vključuje prestope. V tujini so postajališča že zdavnaj prerasla vlogo zgolj uporabnih nadstrešnic in danes delujejo kot skrbno oblikovane urbane arhitekture, pod katerimi najdemo manjše prodajalne napitkov in hrane, trgovine za hitre nakupe, kolesarnice ter zavetje pred dežjem in mrazom. Avtobusna in tramvajska postajališča vse bolj prevzemajo značaj metrojskih postaj. V mestno krajino se sidrajo kot prostori z lastno identiteto.
Pri tem velja poudariti, da ima Ljubljana izjemno dobre nastavke za uvedbo t. i. mestnega metroja. Pet krakov železniških prog, ki potekajo neposredno ob glavnih mestnih vpadnicah, predstavlja skoraj idealno osnovo. Ko bo nekoč tovorni promet speljan okoli mesta ali pod njegovim površjem in ko bo na vseh železniških vpadnicah zagotovljena elektrificirana dvotirnost, tehničnih ovir za uvedbo izjemno učinkovitega (pri)mestnega tirnega prometa praktično ne bo več. Številna obstoječa železniška postajališča bodo lahko dobila novo vlogo in prerasla v prava večmodalna vozlišča. Tu pa bosta prav uporabniška izkušnja in njihova vpetost v širši urbani prostor največji izziv. LPP bo imel pri tem pomembno nalogo, in sicer kako se dobro integrirati v podporni funkciji teh vozlišč. O takšnih razmislekih se denimo že govori v okviru priprave DPN za nadgradnjo gorenjske proge med Ljubljano in Kranjem.
A čeprav so ljubljanska železniška postajališča na prvi pogled umeščena logično – ob mestnih vpadnicah in v bližino gostih urbanih sosesk –, jih danes večinoma najdemo sredi degradiranih t. i. »brownfield« območij, ki so za uporabnike pogosto slabo dostopna. Prav v tem pa se skriva izjemna priložnost. Za mestni urbanizem se odpira možnost intenzivnega zgoščevanja vsebin v njihovi okolici, kar bi lahko temeljito preoblikovalo delovanje celotnih sosesk.
Specifičen, doslej še neizkoriščen potencial mestnemu javnemu prevozu ponuja tudi ljubljanska obvoznica. Če bo nekoč prišlo do njene razširitve in uvedbe ločenega koridorja za hitre avtobuse ali morda celo lahko železnico, bi se s tem odprlo povsem novo poglavje v organizaciji mestne mobilnosti. Takšna infrastruktura bi omogočila vzpostavitev učinkovite mreže večmodalnih vozlišč, kjer bi se različni načini prevoza povezovali v logično, pretočno celoto. Potnik, ki bi v mesto prispel z mestnim ali regionalnim vlakom – denimo z gorenjske smeri –, bi lahko brez nepotrebnih zastojev in ovinkov hitro nadaljeval pot proti pomembnim gravitacijskim območjem, kot je na primer BTC. Obvoznica, danes predvsem simbol tranzita in avtomobilskega prometa, bi se tako lahko preoblikovala v nekakšen menjalnik hitrega in zanesljivega javnega prevoza.
Idej je brez dvoma mnogo. In ob začetku novega leta se zdi prav, da si dovolimo tudi nekaj sanjarjenja. O času, ko bo Medvode prek središča Ljubljane z Grosupljem povezovala mestna železnica po vzoru vancouverskega SkyTraina. Ko bo vsako njeno postajališče srce živahnega, lokalno zgoščenega okolja; in ko bodo iz teh središč redne avtobusne linije številne potnike vozile blizu in daleč po našem glavnem mestu. Vsem želim srečno novo leto in čim več priložnosti, da se vkrcate na avtobus ali vlak ter ponosno izberete pot trajnostne mobilnosti.
Piše: Aleš Gabrijelčič
Vir naslovne slike: https://www.flickr.com/photos/rda-ch/53437745373/in/album-72177720313791614
Avtor slike: RdA Suisse
Vas zanima še več vsebin, posvečenih urbanizmu? Naročite se a Outsider in nam pomagajte okrepiti ekipo strokovnih sodelavcev.
Vsebine na spletnem portalu outsider.si se razlikujejo od vsebin v tiskani reviji Outsider. Z naročilom na revijo prejmete skrbno pripravljene vsebine in omogočite raznoliko ustvarjanje ekipe sodelavcev Outsiderja.
Hvala.
