»Za zbito zemljo vedno potrebuješ dobre čevlje in dober klobuk.« in prav to velja za prikupno počenasto strukturo, ki se stiska na dvorišču École Élémentaire Publique Le Vau na vzhodnem robu Pariza. Betonska osnova na 450 mm tvori omenjene »čevlje«, ki podpirajo krožno zemeljsko steno, hkrati nosilno konstrukcijo in fasado, medtem ko je »klobuk« cinkova streha, ki se razteza proti nebu.

Paviljon Le Vau je zasnovan kot prijazen, praktičen prostor za uporabnike. S tlorisno površino vsega 100 m² je majhen dodatek šolski grajeni okolici, a zahvaljujoč zemeljski toplini materiala in igrivi krožni obliki deluje kot žarišče prostora. Stoji na koncu asfaltiranega dvorišča pred šolo, ki sicer spominja bolj na običajno dovozno pot kot na otroško igrišče. Paviljon je naročila pariška občinska služba za izobraževanje, da bi omilila rigidnost  obstoječe šole.

V interierju krožnega paviljona zbito zemljo zamenja krožna stena iz profiliranih terakotnih blokov: pečene gline, ki tako dopolni “surovo” zemljo na zunanji strani. Bloki mehko ovijajo krožno sobo pod mrežo lesenih desk, ki tvorijo vzpenjajoč se strop in se končajo v eni strešni luči. Čeprav notranjosti dodajo prijetno teksturo in topli ton ter pomagajo uravnavati klimo, pa se zdi, da terakotni blokinadomestijo priložnost za eksperiment z nepečeno opeko – ali pa za razširitev debeline zbite zemeljske stene, da bi še bolj izkoristili njene termalne lastnosti.

Šest dvojnih vrat prekine krožno steno in ustvari več vstopnih točk, kar sobi daje zračen občutek prepustnosti in odprtosti do okolice, brez jasnega sprednjega ali zadnjega dela. Notranja oprema – vertikalni radiatorji, obešala za plašče – doda zemeljski notranjosti pridih živahnosti. Paviljon služi raznovrstnim šolskim aktivnostim, ki jih omogočajo predmeti v skladiščih med zunanjo zbitno zemeljsko steno in notranjo blokovno oblogo: joga blazine, igrače, stoli za učenje, igranje in raztezanje zunaj klasičnega razreda. 

Če je glavni cilj zagotoviti zabaven učni prostor zunaj tradicionalnih okvirov, Paviljon Le Vau nedvomno uspeva. A ekipa Ateljeja Senzu ima še višje ambicije: od leta 2014 vodijo prakso, navdahnjeno z raziskovanjem pedagogike in materialnosti. Paviljon je preizkus na temo povezovanja arhitekture in pedagogike ter eksperiment z nosilno zbito zemljo.

S krožno geometrijo Paviljon Le Vau ponuja novo tipologijo razreda, ki ustvarja drugačno izobraževalno izkušnjo – bolj intuitivno, enakopravno. Brez prvih in zadnjih vrst, z učiteljem v središču, postavlja vse na eno raven in spodbuja demokratičen dialog. Skromen začetek za revolucijo v francoskih razredih, a pomemben: naročen in zgrajen je namreč za državno šolo, ne za eksperimentalno poletno delavnico. To misel Atelje Senzu razširja z razstavo o arhitekturi in pedagogiki na Beneškem bienalu.

Najpomembnejše lekcije projekta pa skrivajo materiali. Pristop k materialnosti deluje kot spoj »biosfere« in »tehnosfere«: cinkova streha predstavlja slednjo, s sklicem na razširjeno, skoraj ikonično uporabo cinka za strehe po Parizu.

Zbita zemlja je, kot pojasnijo arhitekti, »najlažji način za krožno steno«, a okoljske in strukturne prednosti so ključne. Zemljo lahko vzameš neposredno iz lokalnega okolja in uporabiš brez obdelave, z minimalnim odpadkom. »Čudovito pri zbiti zemlji je, da jo čez 50 ali 100 let samo vrneš v naravo,« pravi arhitekt. »Ni cementa, samo čista glina in prod.«

Material je ključen tudi za koncept: njegova zemeljska tekstura vabi k dotiku, pozornosti do plasti in kontur, kar bogati izobraževalno pripoved.

Tri od štirih največjih gradbenih podjetij v Franciji so betonska, in Atelje Senzu želi izzvati status quo. En sam paviljon ne ogroža milijardnega trga, a zgrajeni projekti lahko spodbudijo financiranje, zaupanje in nove poskuse. Medtem se bodo učenci Le Vauja – in morda še kdo – učili v krožnem paviljonu iz radikalno preproste, hkrati nove in arhaične snovi, ki bo oblikovala njihovo dojemanje mestne arhitekture še leta. Tudi razvijalci so nekoč bili šolarji.