Preporod industrijske dediščine v center kreativnosti
Obrečni prostori dobivajo vse pomembnejšo vlogo v sodobnem urbanističnem načrtovanju. V njih načrtovalci prepoznavajo možnosti za aktiviranje dodatnih odprtih javnih površin v mestih s sicer vse gostejšo pozidavo. Pred dobrim desetletjem se je v ta proces podal tudi Beograd. Podolgovat pas med najstarejšim delom mesta na vzhodu in reko Savo na zahodu so do tedaj prepredali tiri, ki so napajali glavno železniško postajo v Starem Beogradu. V zadnjih desetletjih se je območje izkazalo za prenatrpano, obstoječa postaja pa neustrezna za sodobne potrebe železniškega prometa. Z opuščanjem nekaterih zastarelih železniških dejavnosti je tudi podporna infrastruktura propadala, območje je postopoma izgubljalo funkcijo, z njo pa upravičenost do obstoja na tako centralni lokaciji.
Intenzivno transformiranje območja se odvija od leta 2015 z začetkom del v sklopu obsežnega projekta Beograd na vodi (Belgrade Waterfront) in s premestitvijo železniške postaje na ustreznejšo lokacijo ob robu mesta tri leta kasneje. Projekt sicer spremljajo polemike, saj so bili urbanistično načrtovanje in prostorski akti podrejeni zasebni viziji brez resne javne razprave v javnosti ali vključitve stroke, produkt pa je transformacija zgodovinsko bogatega rečnega roba v luksuzno, investitorsko vodeno območje, namenjeno elitam. Sledovi nekdaj pomembne železniške prisotnosti se z leti vztrajno brišejo, o zgodovini pričajo le še stavba železniške postaje na severu in območje z objektom kurilnice in vodnim stolpom na jugu, ki pa imajo status zaščitene industrijske in kulturne dediščine.
Prav tu, na skrajnem južnem delu območja Beograda na vodi, lahko kljub (v več pogledih) spornemu krovnemu projektu prepoznamo svetlo točko v nedavno dokončanem kompleksu Ložionica, ki v nasprotju z večino preostalega območja prostor obravnava rahločutno, njegovo vsebino pa z odkrito agendo: prostor nameniti javnosti. Kare, ki ga zaseda, je lociran ob najpomembnejši mestni prometnici, avtocesti, ki je povezala države bivše Jugoslavije in je danes del evropske mreže. Z ene strani je definiran z iztekom mostu Gazela in avtocestnim vozliščem Mostar, z druge pa s polkrožnim objektom kurilnice – ložionice, po kateri je projekt tudi dobil ime.
Poimenovanje Ložionica združuje dva pomena. Prvi je tehnično-zgodovinski in priča o dejavnosti v objektu železniške infrastrukture, kjer so se lokomotive napajale s paro in servisirale. Drugi pomen je prenesen in zazrt v prihodnost, saj infrastruktura z novim programom vliva neke druge vrste gorivo kreativnim in inovativnim praksam. Arhitekti povzemajo, da se je s projektom torej zgodil prevod železniške industrije v kreativno.
V času razpisa natečaja je bil prostor popolnoma degradiran, polkrožni objekt ložionice je bil izropan in porušen do gole konstrukcije, ta pa je na videz komaj še stala. Območje je bilo preraščeno z divjim zelenjem, vodni stolp pa obdan z reklamnimi panoji in tako skoraj da nerazpoznaven. Glavno vodilo pri snovanju koncepta je tako postalo ohranjanje dediščine v kombinaciji z novimi jasnimi posegi, ki bi skupaj omogočili sinergijo starega in novega ter tako kompleksu povrnili občutek celote.
Trije glavni elementi novega kompleksa so zahtevali ločene pristope k obravnavi – ložionica je bila deležna rekonstrukcije, vodni stolp restavriran, tretji objekt, Aneks, pa je bil na novo zgrajen.
Glavni prepoznani kvaliteti osrednjega polkrožnega objekta, katerega izgradnja sega v leto 1926, sta bili njegova prostornost in ritem podpornih stebrov. Avtorji so želeli, da ostanejo ti atributi tudi po intervenciji vidni in zaznavni, zato je bil edini dodan element jeklena galerija, ki je umaknjena navznoter, v zadnji trakt prostora. Tam se zvrstijo zastekljeni prostori z več intime, proti prvemu planu pa preidejo v raznolike terase. Te se vizualno in prostorsko povezujejo v delovno pokrajino, ki se lahkotno vije med težkimi armiranobetonskimi stebri ložionice. Nova galerija je samostojna konstrukcija in se obstoječi popolnoma umakne in podredi, razpne se med stebri, brez da bi v obstoječo konstrukcijo kakorkoli posegala. Kontrast med eno in drugo je ustvarjen tudi z živo obarvanimi elementi vstavljenega, ki zasijejo v premišljeno določeni prometno rumeni barvi.
Nekateri izvorni elementi, ki za novo zasnovo niso bili več smiselni ali primerni, so nadomeščeni z novimi, interpretiranimi na sodoben način. Tak primer so visoka vrata v nekdanje celice objekta. Prvotna jeklena krila so nadomeščena z gabionskimi paneli, polnjenimi z železniškim balastom – drobljenimi kamni, ki postavljeni v pokončno pasovno formo simbolizirajo nekdanje tire, ki so vodili v objekt. Obenem so paneli tudi senčilo, ki ščiti prostore pred pregrevanjem in hkrati ustvarja specifičen ambient z igro senc, ki se zgodi ob prehodu sončne svetlobe čez kamnite površine.
Posodobljen je tudi osrednji del strehe prednjega trakta, kjer je z zasteklitvijo omogočena naravna osvetlitev razstavnih prostorov v parterju.
Vodni stolp je bil ob gradnji mosta Gazela leta 1950 skorajda porušen, zato so mu ob prenovi arhitekti poleg odstranitve zajedavskih reklamnih panojev vdahnili novo življenje tudi z opečnato rdečo barvo, enako barvi mosta, in s tem vzpostavili še eno vzporednico z zgodovino območja ter novo fokusno točko, hitro opazno iz okolice. Prostor je namenjen digitalnim razstavam, do njega pa s trga preko nove dostopne ceste vodi dvignjena jeklena pasarela, ki je tematsko prav tako prometno rumene barve.
V času opremljanja območja z železniško infrastrukturo, pred stoletjem, je bil armiran beton konstrukcijsko in tehnološko najnaprednejši material, ložionica pa prva armiranobetonska zgradba v mestu. Duh inovativnosti in napredka so avtorji poskušali prenesti v sedanjost pri snovanju Aneksa, novo grajenega poslovnega objekta. Ta je postavljen pravokotno na nekdanje tire, nad katere se mogočno dviguje kot terminal, spodaj pa pušča neovirano prehajanje pešcev med načrtovanim bližnjim postajališčem metroja in območjem Ložionice. Konstrukcija, ki sestoji iz centralnih armirano betonskih jeder, strešnega jeklenega paličja ter obešene sekundarne konstrukcije nadstropij in fasade, je za državo tudi v tehnološkem smislu bila pionirska.
Težnja po oblikovanju čim večjega števila javnih površin je vodila k vzpostavitvi ploščadi v nadstropju Aneksa, ki se kontinuirano ovija okoli objekta in je s trga neposredno in enostavno dostopna preko tekočih stopnic. S tem se poleg zagotavljanja obstoječih pridobi še dodatne prosto dostopne javne površine.
Na specifike lokacije se objekt odzove tudi v vertikalo. Lega ob prometno izredno obremenjenem območju avtocestne pentlje je arhitekte spodbudila, da so v fasado integrirali „gozd“ 2000 bambusovih dreves, ki tvorijo kisikovo opno in prispevajo k bolj zdravemu in prijetnemu delovnemu okolju.
Zunanja ureditev ohranja in vključuje sledi nekdanjih tirov, ki s severa vodijo do središčne točke kompleksa – rumeno obarvane okretnice. Proti njej so orientirane nove vsebine v ložionici, ki sledijo ustroju svojega objekta gostitelja. Nanjo se radialno navezujeta tudi vstopni točki na pasarelo proti stolpu in na stopnice proti ploščadi. Podolgovat element, postavljen v rahlo poglobljen amfiteater, ki je nekoč služil obračanju lokomotiv, dobi s projektom novo namembnost – nadomesti ga namreč velika, rotirajoča se klop, ki središčni točki trga doda sodobno uporabnost in dinamični moment. Ureditev predvidi tudi odtekanje in zbiranje odvečne vode ob nalivih in poplavljanju – zajeta je v amfiteatru, ki kot zrcalo odseva oživljeno dediščino v ozadju. Okretnica tako postane stičišče tokov v več pomenih.
Center kreativnih industrij in inovacij Ložionica je v Srbiji prvi primer avtonomne institucije, ki s svojim programskim in poslovnim modelom skrbi za samooskrbo in dolgoživost. S številnimi inovacijami tako na prostorskem kot tudi vsebinskem področju nedvomno sodi v sam vrh sodobne arhitekturne produkcije in tako državi kot njenim prebivalcem ponuja svetlejši pogled v prihodnost. Njegova realizacija je bila večkrat nagrajena, med drugim tudi s Častnim priznanjem Piranesi 2025. Hkrati pa ima širši pogled na kontekst njegovega nastanka grenek priokus, saj se pojavijo pomisleki o primernosti umestitve na območje projekta Beograd na vodi. Med generičnimi, predimenzioniranimi in bleščavimi stolpnicami Ložionica deluje kot tujek, tako vsebinsko kot prostorsko. A v tem primeru tujek ne pomeni nekaj slabega. Naj gre za srečo ali pa uspeh trdega prizadevanja posameznikov – organiziran natečaj na območju, ki se je pozidalo tako rekoč čez noč in obšlo običajne mehanizme projektov državnega pomena, ter kasneje uspešna realizacija spet dokazujeta, da je taka pot snovanja javnih prostorov in obravnavanja dediščine izjemno produktivna, rezultati pa odmevni. Avtorjem je uspelo združiti posamezne gradnike razpadlega sistema v novo, harmonično celoto, ki naj bi, kot opisuje Gestalt princip, presegla zgolj vsoto svojih delov. Ideje segajo izven meja fizičnega sveta in morda bo Ložionici z novim zagonom in presežno energijo v prihodnosti uspelo uspešno kljubovati soseski velikanov.
Napisala: Patricija Bratuž
Foto: Miloš Martinović, Ilya Ivanov, Peđa Vučković
Ime projekta: Ložionica
Avtor projekta: AKVS arhitektura
Arhitekti: Anđela Karabašević, Vladislav Sudžum, Ana Petrović, Marija Matijević, Zoja Milić, Vuk Zlatković
Naročnik: Vlada Republike Srbije
Lokacija: Beograd, Srbija
Leto načrtovanja: 2021
Leto izvedbe: 2023-2025
Površine:
Tlorisna površina: ložionica 5000m2, aneks 10000m2
Parcela: 23000 m2
Izvajalec gradbenih del: M Enterijer Gradnja d.o.o.
Interier: Studio INKA, MAPA architects
Viri:
https://www.getlostmagazine.com/feature/like-a-local-in-savamala-belgrade/
https://failedarchitecture.com/belgrade-waterfront/
https://lozionica.konkurs.rs/istorijat-prostora
https://www.ak-vs.com/architecture/arch_35_lozionica.html
https://www.youtube.com/watch?v=0FGFNLeb3Hk
https://www.youtube.com/watch?v=EiifbzDmDYA
