Neil Gaiman, Terry Pratchett : Dobra znamenja

Ker je 4. številka revije Outsider posvečena temi fantazija, na spletu objavljamo zapis Tomaža Bešterja o knjigi, navdahnjeni s čudeži – in fantazijo.

Čudež kot izraz hrepenenja po tistem, kar je onstran časovne premice mojega in tvojega dosega. Nekaj, kar je kategorično nedosegljivo in tisto, o čemer lahko pišemo le pesmi. O takšnem čudežu je najbrž pisal tudi Leonard Cohen v pesmi Waiting for the miracle, izdani na The Future pred skoraj natanko 23 leti. Nesmrtnost pesmi boža čutila nemara prav zaradi večnosti uporabljenega izraza za iskanje ljubezni, obsojeno na omejitve življenja pesnika tukaj in zdaj. O tem izrazu je v pogovoru z Martinom Rowsonom za Index on Censorship na spregovoril tudi Neil Gaiman, ko je dejal, da ”kjer je pošast, tam je čudež.” In natanko zato, ker so to Gaimanove besede, torej besede avtorja, ki je doma v fantazijski literaturi, je potrebno v njih iskati odgovor na vprašanje moči, ki jo prinaša omenjeni žanr. Pošasti, troli, škrati, demoni in bogovi niso nič pošastnega, trolastega, škratastega in božjega. Z njimi razpiramo prostor upodobitve nečesa, česar omejitve fizično prisotnega ne zmorejo. Fantazijski žanr nam za prikaz resnic tega sveta ponudi roko za sprehod do meja domišljije. Tam, kjer imajo pesniki svojo tragedijo, tam imajo fantazijski pisatelji pošasti.
Neil Gaiman si tu zasluži posebno mesto. Že pred časom je v španoviji s Terryem Pratchettom, ki ga prav tako ni potrebno predstavljati, napisal knjigo, ki nesporno spada v železni kanon kultnih del fantastičnega žanra. Delo nosi naslov Dobra znamenja. Kje drugje torej iskati odgovor na silovito moč, ki jo prinašajo orodja fantazijske literature, kot tu. Vprašam in iskrico debate hkrati utapljam v morju retorične samoumevnosti, ki se je nenadoma pojavilo. Dobra znamenja je roman, ki skuša kratkočasiti in z zelo domiselnimi dovtipi bralca nemalokrat nasmejati, obenem pa se ukvarja z najbolj resno temo, ki si jo lahko zamislimo. Z apokalipso. Z armageddonom. S koncem sveta. Navkljub paradoksalni poziciji, v katero lahko zaidemo, ko skušamo skupaj misliti ta dva namena, jima je to odlično uspelo. A napak bi trdili, ko bi dejali, da je karkoli tega glavno, kar najdemo v Dobrih znamenjih. Prav gotovo. Po drugi strani se mi pa zdi natanko preiskovanje bistva Dobrih znamenj tisto, ki nam bo pomagalo na poti iskanja narave tovrstnega branja.
”Prava reč, resnična milina in resnično zlo, ob katerem ti je zastalo srce, sta se nahajala v človeškem umu.”
V knjigi najdemo torej zgodbo o koncu sveta. In kot se za takšno zgodbo spodobi, v njej nastopajo angeli, demoni, antikrist, čarovnice, lovci na čarovnice in štirje jezdeci apokalipse. In ja, seveda tudi običajni ljudje. Spremljamo predvsem tisto, kar se dogaja Azirephalu in Crowleyu. Prvi je angel, ki je na zemlji zato, da skuša ljudem pomagati na poti dobrega; Crowley pa naj bi počel ravno nasprotno, torej kot padli angel je odposlanec pekla, ki naj bi se predvsem trudil ljudi speljati na kriva pota. Ta dva sta na svetu že zelo dolgo in skozi knjigo spoznamo, da sta doživela že marsikaj, se spoprijateljila in se v resnici sveta kar navadila. Nekako jima je zlezel pod krila, če lahko temu tako rečemo. Azirephala spoznamo predvsem kot navdušenega bibliofila, lastnika prodajalne knjig v Sohu, ki že dolga stoletja zbira redke knjige, še posebno tiste, ki se ukvarjajo s prerokbami in koncem sveta; Crowley po drugi strani je nekoliko bolj prebrisan, navdušen skrbnik svojega stanovanja in rastlin v njem, še bolj pa kot lastnik starodobnega Bentleya, od katerega se vse do konca noče ločiti. V njuno življenje tako precej nepričakovano trešči novica o tem, da se je pognalo kolesje, ki neizogibno pelje do konca sveta. Na svet pride antikrist, ki ga morata podtakniti človeškim staršem in zanj poskrbeti, da bo ob koncu sveta prevzel svojo uničujočo vlogo. Po enajstih letih pa se zares prične. V zgodbi pomembno vlogo nosijo tudi drugi in razburljivo akcijsko dogajanje na koncu vse glavne osebe pripelje na en kraj, kjer se znajdejo tako enajstletni Adam, tako imenovani Antikrist, s svojo prijateljsko druščino, Vojna, Glad, Onesnaženje in Smrt (oziroma štirje apokaliptični jezdeci), Metatron kot božji glas, Belcebub kot princ pekla, Anathema in Newton (slednji je kot lovec na čarovnice prišel do prve, za katero je bil mnenja, da je prav to), Shadwell (tudi lovec na čarovnice) in jasno naša Azirephale in Crowley. A strah je povsem odveč. Do konca sveta ne pride, ker se je takemu dogodku uprl tisti, ki bi moral pri tem odigrati ključno vlogo, Adam. Isti Adam, ki ”je menil, da na tem svetu ni jabolka, zaradi katerega se ne bi bilo vredno znajti v težavah”.
In s to zadnjo povedjo se kaže tudi razprtje tega, kar sem višje omenjal kot glavno temo Dobrih znamenj. Knjiga svoje temeljno netivo jemlje v krščanskem izročilu, ki se zgošča okoli ene najbolj temeljnih del svetovne kulture, Biblije. In tam je konec sveta nekaj, o čemer praktično ne bi smeli dvomiti. Ker je tako zapisano. Ker naj bi onkraj našega sveta obstajale sile, ki s svojim načrtom ne bodo ničesar prepuščale naključju. In ker je svet, kakršnega poznamo, nekako postal pravšnji za svoj konec. Avtorja potrebujeta natanko orodja tega, česar ni, nemogočo literaturo, fantazijsko pisanje, za to, da vse to kar najbolj slikovito predstavita. A ta konflikt, ki nam je predočen, ko Azirephale in Crowley dojameta, da se konec sveta zares približuje, je le navidezni. Tu se konča vsaka misel na krščansko indoktrinacijo. Pravi konflikt zgodbe se skriva v tem, kakšen razmislek ponuja možnost nemožnosti, v katerega nas dejstvo totalnega uničenja vodi. V tem avtorja pravzaprav izjemno spretno prikažeta nebesna in peklenska bitja kot enake onstrance, ki ne premorejo etičnih odločitev, temveč vse usmerjajo k izpolnjevanju načrta, za katerega obstoj niti sami ne vedo. Torej jih predstavita kot enako slabe fante. Na drugi strani imamo Azirephala in Crowleya, ki sta se v toku zgodovine malodane izenačila z ljudmi, predvsem pa Adama, ki bi moral kot Satanov sin na zemlji poskrbeti za uničenje sveta, pa tega noče storiti. Adam se je odločil, da konca sveta noče. Pravi konflikt je torej v soočenju nadnaravnih bitij, ki si prizadevajo za izpolnitev zapisanega in tuzemcev, ki so se odločili, da si še vedno zaslužijo sonca jutrišnjega dne.
”In če bi si radi predstavljali prihodnost, si zamislite dečka in njegovega psa in prijatelje. In poletje, ki se nikdar ne konča.”
Na ta način Pratchett in Gaiman spretno fokus zgodbe odpeljeta proč od konca sveta. Dobra znamenja bistva konca sveta ne vidijo v koncu sveta. Izogneta se tudi lepodušništvu, poanto konca sveta pa s tem, v brk smejoča vsem časovnim koordinatam, prestavljata v vsakdan. Pojasnita vlogo, ki jo do sveta, religije, etike, vojne in prijateljstva nosi onstranstvo. In, da bi lahko kaj takšnega storila, potrebujeta orodja fantazije. Ali drugače, potrebujeta pošasti, da prideta do čudeža. Skozi štiri jezdece apokalipse do nas pripeljeta vse, kar je bistveno napačnega v našem tukaj in zdaj. Apokalipsa je tule povsem za vsakdanjo rabo.
”Nihče se ni zmenil zanje. Morebiti sploh niso videli ničesar. Morebiti so videli, kar jim je um zaukazal, naj vidijo, saj človeški možgani niso opremljeni za opazovanje Vojne, Gladu, Onesnaženja in Smrti, če ti nočejo biti opaženi, in so v tem postali tako dobri, da jim jih pogosto uspe prezreti tudi, ko mrgolijo vse okoli njih.”
Spor med dobrim in zlim tako ni nekaj, kar bi bilo v domeni boja med nebesi in peklom. Tule priporočam tudi branje Erle F. Haraldsdόttir (Religion in Good Omens). Mitologije, ki slikovito peljejo mlade in stare k mišljenju, da je vse v prevladi peklenščkov ali angelov, zgrešijo osnovno noto etike, ki vsaj v temeljni potezi vsebujejo tudi vprašanje svobodne volje. V tem, kako Antikrist Dobrih znamenj lahko (p)ostane človek – bržkone po naključju – je mnogo komičnega. A v tem, da brez ideološke indoktrinacije nekdo zares šele lahko postane nosilec pomembnih in pravih odločitev, prav nič. Zato so Dobra znamenja toliko bolj resna, kot se zdi. Literatura tukaj izkorišča moč izrabe domišljije do samih ekstremov. Najprej, ko za osnovo vzame starodavne mite in nato, ko piše o bitjih, ki v našem vidnem polju ne obstajajo, hkrati pa ne zapusti tega istega polja in vanj s pomočjo omenjenih razpre povsem vsakdanja vprašanja. Fantazijska literatura, v temelju popolnoma outsiderska, počne natanko to. Dovoli si čisto vse in diskurze odpira s pomočjo povsem nekonvencionalnih sredstev. Pratchett in Gaiman sta le tako lahko temo, ki grozljivo zapira vsakršno načrtovanje, spremenila v prostor možnosti. Brez pošasti včasih res ne gre.

Napisal: Tomaž Bešter

*Članek je objavljen samo na spletni strani, ne v tiskani reviji. Revijo lahko naročite tukaj ali kupite tam. Z nakupom  podprete nastajanje tiskane revije in brezplačne spletne strani.

Zapis se nanaša na knjigo Dobra znamenja : verne in natančne prerokbe Agnes Nutter, coprnice / Terry Pratchett in Neil Gaiman; iz angleščine prevedel Boštjan Gorenc

Izšla v Ljubljani : Sanje, 2010