Kratek skok v zgodovino skejtparkov
Skejtparki izhajajo iz zibelke skejtanja Amerike in so prvotno namenjeni specifični urbani subkulturi, ki ima bogato zgodovino, tesno prepleteno z umetnostjo. Na razvoj samega skejtanja in posledično tudi skejtparkov je pravzaprav posredno vplival kar znan finski arhitekt Alvar Aalto. Leta 1939 je namreč bila zgrajena Villa Mairea, ki jo je Aalto zasnoval v obdobju, ko je iz minimalističnega funkcionalizma prešel v bolj organsko inačico moderne arhitekture. Poleg vile je zasnoval tudi zunanji vrt z organsko oblikovanim bazenom, pri katerem je navdih našel ameriški krajinski arhitekt in Aaltov prijatelj Thomas Church. Ta je idejo organsko oblikovanega bazena prenesel v Kalifornijo in leta 1949 pri projektu Donnell Garden zasnoval podoben bazen. Organska oblika bazena, ki spominja na obliko ledvice (odtod angleško poimenovanje »kidney pool«), se je izkazala za komercialno zelo uspešno in je sčasoma postala simbol modernega kalifornijskega življenja.
Vir: http://ideasgn.com/architecture/villa-mairea-alvar-aalto/
Ko je v Kaliforniji v sedemdesetih letih nastopila suša in so bili primorani izsušiti bazene, so v njih »zatočišče« našli takrat vzhajajoči lokalni skejterji, ki so tu posnemali srfanje na valovih. Tako je organsko oblikovani bazen postal eden od osnovnih elementov prvih skejtparkov in se v javnih skejtparkih uporablja še danes. Pravzaprav gre pri večini elementov oziroma objektov v modernih javnih skejtparkih za reinterpretacijo različnih arhitekturnih elementov in objektov, ki jih je mogoče zaslediti v javnem prostoru.
Skoraj 60 let po odprtju prvega javnega skejtparka v Kaliforniji skejtparki rastejo kot gobe po dežju po vsem svetu in so med drugim našli pot tudi v našo malo deželo. Z razvojem in večanjem priljubljenosti skejtanja so se pojavile tudi nove tipologije skejtparkov, pri katerih ne gre več za samostojne, običajno z ograjo zagrajene prostore. Predvsem v severni Evropi se je skejtanje začelo vključevati v različne prostorske kontekste, v katerih so skejterski elementi del celostne ureditve z raznovrstnim programom. V zadnjih letih se uveljavlja tudi izraz »skejt urbanizem«, pri katerem gre za strateško urbanističen pristop v načrtovanju mestne infrastrukture, namenjene za skejtanje. Infrastruktura, namenjena skejtanju, namreč pomaga pri reševanju enega večjih socialnih izzivov zapostavljene mladine pri načrtovanju mestnega prostora. Skejtanje je sicer postalo olimpijski šport, a razvite države in njihovi prostorski odločevalci so prišli do spoznanja, da skejtanje za večino ljudi ne glede na spol, starost, versko prepričanje, barvo polti v prvi vrsti podaja odgovor na preprosto »otroško« vprašanje: kako se igrati v mestu.
Moja pot od skejterja do projektanta skejtparkov
Tudi sam sem si na to vprašanje odgovoril s pomočjo skejta. Na skejtu sem tako rekoč odraščal in skejtanje je postalo del mene in mojega vsakdana. V Sloveniji se je zaradi pomanjkanja kakovostne infrastrukture med skejterji razvila močna kultura DIY, v katero sem bil kmalu vključen tudi sam. Med študijem arhitekture sem skupaj s prijatelji zgradil skejtpark DIY v bivši tovarni Alprem v Kamniku. Med potekom dela sem prišel do spoznanja, da si želim združiti svoji strasti do skejtanja in arhitekture, in kmalu ugotovil, da v tujini obstajajo krajinskoarhitekturni biroji, ki so specializirani za načrtovanje skejt arhitekture. Pred diplomo sem tako imel na Erasmusovi izmenjavi priložnost opravljati prakso pri Janneju Saariu, enem prepoznavnejših oblikovalcev skejtparkov v Evropi.
Skejt park v mestu Örebro na Švedskem (Janne Saario & Pivotech) z integrirano skulpturo (Zunino Ignestam Studio)
Po končani praksi sem se v Slovenijo vrnil z velikim zagonom in prepričanjem, da bom s pridobljenim znanjem v tujini sposoben prepričati lokalno politiko, da se tudi v Sloveniji začnejo graditi kakovostni, moderni javni prostori, namenjeni skejtanju. Nekaj sestankov na različnih občinah v Sloveniji me je kaj hitro prizemljilo in ugotovil sem, da v Sloveniji še nismo prišli do spoznanja, da so poleg tradicionalnih kapitalističnih naložb za zdravo, zanimivo mesto potrebne tudi naložbe v socialni kapital.
Ko sem med pisanjem magistrskega dela na temo skejtparkov dobil priložnost za zaposlitev pri biroju Pivotech v Malmu, specializiranem za skejtersko arhitekturo, sem jo z velikim veseljem sprejel in se leta 2017 tudi preselil na Švedsko. V zadnjih petih letih sem soprojektiral več kot 50 projektov skejtparkov in drugih javnih prostorov, namenjenih skejtanju, vseskozi pa sem spremljal situacijo v Sloveniji in poskušal aktivno prenašati svoje znanje, pridobljeno v tujini, v domovino.
Situacija javnih skejtparkov v Sloveniji
V Sloveniji so postopoma začeli graditi nove javne skejtparke, vendar je pri večini projektov prišlo do slabih rezultatov. Da bi pomagal preprečiti nadaljevanje slabe prakse, sem leta 2018 objavil brezplačen priročnik Kako do kvalitetnega javnega skejtparka, s katerim sem želel informirati tako bodoče uporabnike skejtparkov kot tudi javne uslužbence. Pri večini slovenskih skejtparkov, zgrajenih do pred kratkim, med katerimi bi posebej poudaril tiste v Mariboru in Ljubljani (Tivoli in pod Mesarskim mostom), je namreč prišlo do nepopravljivih napak tako pri odločanju in načrtovanju kot tudi pri izvedbi. Pri nekaterih od preteklih in tekočih projektov v Sloveniji so zaradi težav in napak pri projektiranju ali/in gradnji v stik z mano stopili bodoči uporabniki (skejterji), da bi pomagal z rešitvami. A te so bile preprosto nemogoče, saj so bile poglavitne napake narejene na samem začetku in v sami organizaciji projekta. Pri nekaterih projektih pa sem pri ponudbi brezplačne pomoči od odgovornih prejel zagotovilo, da ta ni potrebna, saj da za projektom stoji usposobljen kader.
Vir: Skatepark Maribor, https://www.facebook.com/mbsk8park (objavljeno s soglasjem)
Zgrajeni projekti govorijo sami zase in posledice napak ter nekvalificiranosti vpletenih so na žalost privedle do tega, da zgrajeni skejtparki dobesedno razpadajo, saj niso kakovostno projektirani in zgrajeni. V primeru skejtparka v Mariboru so se po slabem letu pojavile nesprejemljive poškodbe in dotrajanost, ki se pri pravilno izpeljanem projektu ne bi smele pojaviti. Skrb vzbujajoče je dejstvo, da so se skejterji za postavitev skejtparka borili več kot deset let, na koncu pa so zaradi neprofesionalnosti dobili neprimeren oziroma nekakovosten skejtpark. Ker ne gre za tako majhne investicije iz davkoplačevalskega denarja, je škoda tudi ekonomska, še nekaj naslednjih generacij pa lahko kar pozabimo na moderen in kvaliteten skejtpark.
V čem torej tiči problem? V Sloveniji še vedno velja ozkogledo prepričanje, da je skejtpark le otroško igrišče, v najboljšem primeru mogoče športni objekt, za izvedbo katerega specifično znanje ni potrebno. To prepričanje se kaže v vseh fazah preteklih projektov. V prvi fazi samega naročanja in vodenja projekta s strani javne uprave je razvidno, da pregled dobrih praks v tujini ni bil opravljen. Projekti so se dali izvajati podjetjem in osebam, ki za to nimajo potrebnega znanja. Slovenija je članica Evropske unije in ne razumem, zakaj se glede na neobstoječ domači kader niso iskali izvajalci iz tujine – primerni izvajalci bi se lahko našli že v sosednji Avstriji. Na žalost pa se je predvsem pri gradnji gledalo na najcenejšega ponudnika in razpisi niso zahtevali denimo priložitve referenčnih primerov že zgrajenih skejtparkov.
Tako še danes v Sloveniji lahko prav vsak arhitekt, ki ima naziv odgovornega projektanta, in praktično katerokoli večje gradbeno podjetje brez preverbe usposobljenosti prevzame projekte skejtparkov. Nesprejemljivo je, da se za tako specifičen postopek gradnje skejtparka v Sloveniji zahteva le to, da je izvajalec na primer že izvedel betonsko površino pod naklonom. To pomeni, da če je kdo v preteklosti na primer naredil uvoz za podzemno garažo, je potem tudi kvalificiran za gradnjo kompleksnih organskih površin, ki zahtevajo zelo specifično obdelavo betona.
Takšno postopanje z javnim denarjem je popolnoma nesprejemljivo in v Sloveniji sega tudi dosti širše od obravnavane teme. Za kakovostnejše skejtparke bi bilo treba vzpostaviti delovne razmere in pogoje, ki bodo tovrstno šušmarjenje onemogočale – saj vendar že od Prešerna naprej velja, da »le čevlje sodi naj Kopitar«. Sam menim, da bi morali po zgledu severnoevropskih držav uvesti pravila ali pa vsaj smernice, ki bi jasno določevale, kako se mora k projektu javnega skejtparka pristopiti. Da bo do tega zares prišlo, bo potrebno veliko dela tudi s strani lokalnih skejterjev, ki so se do zdaj zadovoljili s pristopom »boljše slab skejtpark kot pa nič«. Določeni premiki v tej smeri se že dogajajo in veseli me, da so se moji prijatelji, ki so si izkušnje nabirali tudi v tujini, odločili odpreti prvo slovensko podjetje, specializirano za gradnjo skejtparkov, Wallnut skateparks, kar je eden od prvih korakov in znakov, da se tudi slovenski skejterji prebujajo in želijo preprečiti nadaljnji diletantizem.
To v prvi vrsti upam in želim zavoljo zapostavljenih otrok, mladine ter odraslih. Ti si tudi v Sloveniji zaslužijo kakovosten javni prostor, kjer se bodo s skejtanjem in drugimi urbanimi aktivnostmi učili igre v mestu – in življenju nasploh.
Skejt park Soderlyckan (Pivotech), Lund, Švedska
Besedilo: Domen Stražar
Naslovna fotografija: Skatepark Maribor, https://www.facebook.com/mbsk8park (objavljeno s soglasjem)
