Imaš raje knjige ali filme? Si bolj jutranja ali nočna ptica? Si introvertiran ali ekstrovertiran?
Te igrice nisem nikoli marala. Čeprav vsak dan začnem s skodelico kave, me je celo vprašanje kava ali čaj? popolnoma zmedlo. Kako bi črni čaj z okusom gozdnih sadežev ali zeliščni zvarek moje mame sploh lahko postavila na drugo mesto za običajno kavo? Ne gre. In čeprav sem dolga leta pri gore ali morje prepričano odgovarjala, da raje izberem gore, se je izkazalo, da se v gore odpravim precej težje kot na morje in da se mi brez obojega poletje zdi neizpolnjeno.
Potem je tu vprašanje, ki me je od nekdaj razburjalo: podeželje ali mesto? In podobno vprašanje: hiša ali stanovanje? Če me je kdo kdaj vprašal, kje bi raje živela, na podeželju ali v mestu, sem se kar naježila. Kako naj bi vedela? Oboje ima svoje prednosti in slabosti. Čudila sem se ljudem, ki so suvereno dejali, da nikakor ne bi mogli živeti brez koščka zemlje ob svojem domu, in ki so zavračali idejo življenja v stanovanju. In na drugi strani tistim, ki so trdili, da se nikakor ne bi mogli odpovedati razkošju bližine vsega in predvsem živahnejšega življenja, kot to nudi bivanje v mestu. Vedno se mi je dozdevalo, da so strastne povedi, ki se začenjajo z »nikoli ne bi mogel/mogla …« in se končajo s primerjavo svojega načina življenja z drugim, v resnici zapakirano kislo grozdje. Toda po svoje sem ljudi, ki so tako trmasto vztrajali pri svojem, razumela: svoje odločitve je namreč treba malodane oboževati, sicer je z nekaterimi, zlasti tistimi, ki so zelo organske in so do njih pripeljale zunanje okoliščine, težko živeti.
Na začetku tega leta sem z možem radikalno spremenila življenjsko okolje: najemniško stanovanje v ljubljanskem bloku sva zamenjala za kraško domačijo v lasti mojih staršev. Kar nekaj ljudi je, ko so izvedeli za najino potezo, dejalo, da so si sami tako ali tako od nekdaj želeli živeti na podeželju in da je življenje v mestu precenjeno. Drugi so razumevajoče komentirali, da je Ljubljana tako ali tako le uro vožnje stran, še bliže pa je Trst. Morda je bilo to izrečeno, da bi se midva počutila bolje in bi laže, vsaj jaz, prenesla selitev iz prestolnice (mož namreč prihaja iz krajev, ki jih sama imenujem »globoko slovensko podeželje« – ruralne vasi, ki jo obkrožajo polja in kjer čas teče drugače). Toda največkrat sva si mislila, da takšne tolažbe sploh ne potrebujeva, saj se ne ravnava po načelih ali – ali.
Odločitev za selitev iz Ljubljane v vasico, v kateri sicer živi le nekaj manj kot 20 prebivalcev, namreč ni bila ali – ali. Nisva se vprašala, ali bi raje živela na Goriškem namesto v Ljubljani in ali bi raje živela na vasi namesto v mestu. V Ljubljani sva tri leta plačevala precej visoko najemnino, poleg tega pa nisva bila zadovoljna z vsako mimobežno prekarno zaposlitvijo, ki jo je prineslo mimo, tako da sva kmalu ugotovila, da za vztrajanje pri tem načinu življenja ni veliko dobrih razlogov. Poleg tega naju je motilo nekaj, kar sva opazila, da starejše generacije težko zapopadejo: da vsak s svojo vožnjo v službo v drugo, po več deset kilometrov oddaljeno mesto popolnoma po nepotrebnem onesnažujeva že tako onesnaženo okolje. Že zelo kmalu sva se začela spogledovati z alternativnimi možnostmi: kariera zunaj glavnega mesta, ki bi s seboj potegnila tudi cenejše bivanje. Slednje se je tudi zgodilo – tako preprosto je bilo.
Življenje je niz odločitev. Mnoge odločitve sprejmemo organsko, navidez po naključju, ker do njih pripeljejo zunanje okoliščine. Spet druge so težje in terjajo veliko premisleka. Razmišljanje skozi prizmo ali – ali se mi zdi naivno, popreproščeno in tudi nepotrebno, saj naše možnosti omeji le na 50 odstotkov ponudb. Zato kljub ljubezni do kave na vprašanje kava ali čaj? ne morem odgovoriti s kava, na plaža ali gozd? pa sploh nimam odgovora. Zbeganost pomeni le, da imam na voljo veliko več možnosti za uživanje.
