leto-edvarda-ravnikarja
Edo Ravnikar: O Edvardu Ravnikarju

Najprej sem se z g. Edom Ravnikarjem srečal v živo. Po mojem prvem, moram reči naivnem in splošnem vprašanju o tem, kako kot sin ocenjuje pomen dela svojega očeta, je sledil več kot uro dolg odgovor, ki se je začel z: »Ali veste, kaj je Titovo pismo iz leta 1972? Če ne veste, ne morete razumeti, kako je bila zatrta liberalna misel tistega časa. To je vplivalo na Ravnikarja …« Na moje izhodiščno vprašanje ni odgovoril, je pa na mnoga druga, nikoli zastavljena vprašanja. A bilo je preveč za en odgovor. V drugem koraku sem skušal vprašanja strukturirati po temah najinega prvega pogovora. Sledi zapis, ki kaže na kompleksnost razumevanja konteksta nastanka Ravnikarjevih del.

 

Edvard Ravnikar je bil kontroverzen – po eni strani je zgradil za takratno oblast več pomembnih objektov, po drugi strani pa se je tej isti oblasti zaradi svoje drže zameril. Kako se vi spominjate preloma, ko je vaš oče postal motnja za sistem?

Ni bil kontroverzen. Težko bi našli bolj stabilnega človeka, bolj normalnega in bolj neodvisnega od doktrine ali nauka. Njegove manire so bile brezhibne. Bil je brez kompleksov in brez pregreh. Vsemu, kar je zahtevalo denar, se je odrekel. Imel je visok prag tolerance do zmerjanj, izzivanj in človeških slabosti. Te karakterne lastnosti so učinkovale tako, da ga je oblast izolirala, ker je bil zanjo neuporaben. Nato ga je človeška in strokovna poštenost imunizirala pred političnim izsiljevanjem.

Reči, da je arhitekt gradil za takratno oblast, je, kot bi za kirurga rekli, da je operiral za takratno oblast.1 Predstavljam pa si, od kod ta predsodek izvira. Gre za odmev insinuacije, da je bil režimski arhitekt.

Politično je bil slovenski patriot. Zanimala pa ga je Evropa od Atlantika do Urala in njena sodobna ekstenzija, Amerika. Ostalo ga ni zanimalo, še najmanj eksotične kulture, daleč od evropskega prosvetljenstva. Poznal je evropsko zgodovino in njene glavne filozofske oziroma politične tokove. Rad je imel Italijo in v tem ga niso omajali ne fašistični ekscesi pred vojno ne spopad med vojno, v katerem je bil aktiven od začetka. Znance je vprašal, kaj iščejo s potovanji po svetu, ko imajo pred nosom Italijo.3

Na moje vprašanje, zakaj je pred vojno simpatiziral s komunisti4, je imel odgovor: od vseh predvojnih političnih skupin in strank so imeli edino komunisti v programu vračanje po prvi vojni izgubljenih slovenskih ozemelj. Da so predvojne stranke na oblasti to stanje sprejemale kot dokončno5, je imel za izdajo, enako kot njihovo mizerno notranjo politiko, ki je od začetka Jugoslavije služila velikosrbskim interesom.

Nato je, ob izgonih Slovencev iz Slovenije in sloganih, kot je bil tisti ‘Naredite mi to deželo spet nemško‘, patriotu zavrela kri, da se je znašel v odporu, kakor koli je ta nastal, samo da je bil, kar je bilo, v brezupnem času, ko sta povsod po Evropi zmagala fašizem in nacizem, junaško dejanje. Vedel je, da se ozemlja izgubljajo in vračajo z vojnami. Ideološko in doktrinarno politiko je preziral ne glede na barvo. Ni bil član partije. Po vojni ni imel nobene politične, državne ali upravne funkcije. Bil je outsider.

Preloma se dobro spominjam – čeravno je odgovor drugačen, kot ga vprašanje pričakuje – na lastni koži sem ga občutil, ko nas, kot bi odrezal, vrsta prej prijaznih znancev naših staršev, posebno tistih na funkcijah, ni več poznala.

 

Omenili ste mi, da iz tistega časa izhaja spor med gradbeno stroko in arhitekturno. Ta spor je imel določena politična ozadja. Za kaj je šlo in kako bi lahko po vašem mnenju danes presegli ovire tistega časa?

Ta ovira je danes presežena že kar s tem, da sta, tako arhitekt kot gradbeni inženir, stisnjena v kot, kjer imata vsak zase in oba skupaj neprimerljivo manj teže, kot sta jo imela v času modernizma , ko je arhitektura še bila tehnična disciplina.

Ni šlo za organski spor med gradbeniki in arhitekti. Med njimi je prevladovalo sožitje in medsebojno spoštovanje še dve desetletji po vojni. Harmonijo je sesul Matija Maček6 s fiksno idejo, da arhitektura spada pod gradbeništvo, in sicer kot stranska veja. To je bil – Ravnikarjevemu nasproten – Mačkov koncept reforme tako študija kot produkcije arhitekture , za kar si je prizadeval z direktnim vmešavanjem v prakso, kadrovanje in izobraževanje. Gradbenikom ni dišal, vendar so modro molčali. Še manj je dišal arhitektom, idem. Edini, ki se je temu javno7 uprl, je bil Ravnikar, ki je zato moral zapustiti delo na ministrstvu za gradnje in si je nakopal doživljenjsko Mačkovo zamero.

In ko smo že pri tem: za prenos Mačkove reforme v prakso je bil na ministrstvu zadolžen Tepina. Ker sta bila z Ravnikarjem dobra prijatelja, je Tepina pričakoval njegovo pomoč pri izvedbi Mačkovih fermanov8. Ravnikarju je globoko zameril, da se je temu uprl, ker je to ustavilo njegovo politično kariero.

Sledila je vrsta Mačkovih maščevanj, za katerih navedbo tukaj ni prostora, bila pa so vsa po istem kopitu9. Za ilustracijo vzemimo zgodnji primer Nove Gorice. Ob vsem poudarjanju Nove Gorice kot izraza Ravnikarjeve ustvarjalnosti je mesto v urbanističnem in arhitekturnem oziru polomija, ki se legitimira s tem, da se Ravnikarju enostavno pripisuje kot dosežek. Kako leto je tega, kar smo v Delu prebrali – ob neki obletnici – kako so prva stanovanja v blokih po Ravnikarjevih načrtih v Novi Gorici danes nadvse cenjena, ker kvalitetno izstopajo iz ostalega fonda. Novinar je napisal, da imajo visoko ceno, ker jih posebno cenijo zaradi zasnove in izdelave. Nikogar ni bilo, ki bi vprašal, kako to, da je bila ta uspešna realizacija, njegova prva, istočasno tudi njegova zadnja. Odgovor imamo:

»21. januarja 1949 je po nalogu ministra za gradnje dokončal veliko maketo Nove Gorice, ki pa je bila proglašena za državno tajnost in je ni bilo dovoljeno objaviti. Minister Maček je nadaljnje delo poveril drugim projektantom, ne da bi Ravnikarju ta postopek pojasnil z eno samo besedo.«10

Leporečna narativa o Ravnikarjevi Novi Gorici še ostaja, čeprav je iz makete, ki je pozneje spet prišla na svetlo, razvidno, da so od njegove zasnove ostali samo sledovi. Zasnova je postopoma izginjala, tako kot mačka smejavka iz knjige Alica v čudežni deželi, da je za njo ostal le nasmeh.11

Totalitarizem po svoji naravi obravnava tisto, kar je konformno, kot normalno in kar je izvirno, kot deviacijo. V tem smislu ljudi moralno deformira. Ko izgubijo strokovno težo, ki bi jim dajala neodvisnost, so odvisni, podložni in sami sodelujejo pri nadaljevanju razmer, v katerih se kompromitirajo. Tudi tu je formula vedno ista: ‘Drugi so z režimom shajali in kljub temu nekaj naredili; zakaj pogrevati stare stvari in oživljati stare zamere, glejmo naprej.‘ Temu je v sedanji klimi težko oporekati, a vseeno: naravno stanje ambicioznega arhitekta večjih stavbnih kompleksov je spor z oblastjo in njenimi trabanti, od katerih nihče ne pričakuje podpore kvaliteti česar koli , kaj šele iniciative v tej smeri. Dobro arhitekturo prinese le zmaga v tem spopadu. Skratka, kogar politika ne zanima, naj dela kaj drugega.

Po zgoraj opisani liniji je imel Maček, bolj kot vsa strokovna razglabljanja, odločilen vpliv na slovensko arhitekturo. Zameri je sledila sabotaža vrste naprednih Ravnikarjevih projektov12, objav13, pojavljanja v medijih in na koncu izgon s fakultete. Tako je nastala prekinitev med na eni strani arhitekturno tradicijo zadnje generacije Plečnikovih študentov plus prvih Ravnikarjevih ter na drugi strani novih generacij – od sedemdesetih let naprej –, ki so na ta način ostali brez glave in brez nadzora, da so v nastalo praznino stopili preveč zadovoljni sami s seboj, ko so naenkrat imeli prosto pot in koruptivno politično podporo.

Če bi poznali zgodovino – in ta je le avtentična kompozicija pričevanj, ne konsenzualno prevladujoča narativa –, bi videli, da se je v svojem sporu z režimom, ki se je z arhitekturo ukvarjal politično, Ravnikar, ko se je temu zoperstavil, z arhitekturo hotel ukvarjati profesionalno pošteno ter da mu je to prineslo neizogiben spor s politiko14. Tako sta nastradala oba, on in njegova arhitektura. Tu ni tretje poti, kajti rezultati arhitekta, ki se izogiba konfliktom z oblastjo, so enako šlampasti kot kirurgovi, ki dopušča, da mu bakterije prisadijo rane. Enako kot k medicini spada razumevanje, da bakterije vedno napadejo vsako rano, naj bi arhitekt vedel, da se na arhitekturo ali urbanizem vedno spravijo njeni paraziti15 ter da je spopad z njimi del njegovega poklica, tudi ko ga ta ne zanima. Enako kot medicina to ni, če pozablja svoje spodrsljaje v boju s sepso in gleda naprej, arhitekt ne more tolerirati vsiljenih mu deformacij rezultatov njegovega poklica.16

S tem da je režim Ravnikarju onemogočal izvedbe cele vrste začetih projektov je iz slovenske arhitekture izlužil tiste primesi, ki bi ji, glede na intelektualno podlago smeri Wagner-Plečnik-Ravnikar, omogočile preboj med pomembne prispevke kulturni zgodovini Evrope.

Ravnikar je zapustil zapiske, v ožjemu krogu poznane kot dnevniki. Misli, opažanja in komentarji so skoraj vsakodnevni, od nekaj vrstic do celih strani. Obravnavajo tudi arhitekturo v teoretičnih, tehničnih in praktičnih ozirih. Ta obširen, a neobjavljen opus je bolj kot snop dnevnikov tekoča kronika. V tem materialu mrgoli Ravnikarjevih osebnih mnenj, v ostrem neskladju s konvencionalnimi izsledki raziskovalcev njegovega lika in dela.

 

Podobno kot Plečnik je bil tudi Ravnikar zelo karizmatičen učitelj z velikim vplivom na svoje učence. Pravite, da so Ravnikarja počasi »odstavljali«. Za kaj je šlo?

Odstavila ga je partija, v sklopu ene od svojih normalizacij. Učenci so gledali stran, stopili v praznino, ko je ta nastala, pobrali, kar so se naučili, in se naredili – to se je v tistem času pričakovalo od vseh svežih kadrov –, da z Ravnikarjevim antipartijskim zadržanjem nimajo nič.

V naravi se je to manifestiralo na posebne načine. Na primer: istočasno z Ravnikarjevim izgonom je izbruhnila plečnikomanija. Naenkrat je bil Plečnik vse, kar je imela pokazati slovenska arhitektura. Postal je mojster Plečnik17, da bi se njegova podoba čim bolj razlikovala od Ravnikarjeve, ki je vendarle bil njegov najboljši učenec. S tem so demonstrirali svojo distanco, kar je režim odobraval.

Ravnikar je v narativi, ki je sledila, ostal prisoten v sterilni obliki kot referenčna osebnost. Tej se je pripisovalo določene pavšalne kvalitete, na katere so se učenci sklicevali, kot da so jih pridobili v stiku z njim, a so bile zadosti splošne, da niso demantirale nobene specifične manire.

Ravnikar je želel reformirati in posodobiti izobraževalni proces. Njegova znamenita smer B je trajala le leto in pol. Kaj se je zgodilo in zakaj z reformo ni uspel?

Reforma študija arhitekture je bila že pred vojno v zraku kot nujna18. Ko je Vurnik povabil Ravnikarja na univerzo, mu je posebej naročil, naj se posveti tudi tej zadevi.

O B-smeri na kratko tole: Ravnikar absolutno ni mislil, da reformo študija arhitekture predstavlja usmeritev v industrijsko oblikovanje in grafiko po vzoru Bauhausa19. Z B-smerjo je hotel formalizirati svojo metodo projektiranja, ki je bila že takrat na liniji danes aktualnega razvoja informacijske tehnologije in bi – ko ne bi doživela grobe sabotaže – to pot nadaljevala.

Zakaj torej z reformo ni uspel in je njegova znamenita smer trajala le leto in pol? Tudi na to imamo odgovor v Ivanškovi knjigi:

21. julija 1961 so nasprotniki reformiranega študija20 predlagali, da se Ravnikarju takoj odvzame mesto predstojnika, s čimer bi uničili tudi smer B. Predlog je bil sprejet s 14 proti 8.

15. avgusta je /…/ osebno podrl razstavo smeri B z utemeljitvijo, da potrebuje prostor za izpite.

5. oktobra je seja oddelka /…/ naročila nov učni načrt, čeprav je bila smer B s statutom fakultetnega sveta leto dni prej uzakonjena. Smer B je bila torej nezakonito pokopana zaradi Mihevčeve politične moči.

Tako imamo odgovor, kako je začela in končala Ravnikarjeva reforma študija arhitekture, napisan že 25 let. Vse je res, le glede Mihevca se Ivanšek moti. Ne Mihevc, ne podiralec razstave, ne ostalih 14 nasprotnikov ni imelo lastne politične moči niti osebnih zamer do Ravnikarja, kaj šele kakšnih filozofskih pomislekov glede vsebine reforme21. Njihov motiv je bila želja (uresničena vse do danes), naj vse ostane po starem. Moč, zamero, prisilo ter osebni motiv – vse potrebno, da se je to zgodilo – je imel Maček.

Lani je bila razstava o B-smeri v Muzeju za arhitekturo. Kurator Boštjan Vuga me je vprašal, če imam o B-smeri kaj povedati. V odgovor sem napisal daljši spis, kjer sem za silo pojasnil, kaj je bila tehnična vsebina Ravnikarjeve reforme. Ta papir je ostal neobjavljen. Sem pa nekje prebral, da je tam napisano moje osebno mnenje.

Moje osebno mnenje o B-smeri ima določeno težo, izvirajočo iz dejstva, da se je oblikovalo, ko sem bil zraven, ko se je pripravljala, ves čas v letniku, ko je trajala in ko je bila demolirana; zraven sem bil pri zakulisnem dogajanju. Profiliralo se je postopoma, spreminjalo in popravljalo, bili so notranji dvomi in pomote. Na drugi strani jih je nekaj, ki niso bili niti blizu, a imajo o stvari ne-osebno generično mnenje. Danes se v svetu identificira pojav, ki se mu reče group identity in je politično korektna antiteza vsemu osebnemu, po vsebini pa tisto, kar smo mi poznali kot enoumje totalitarne ureditve.

Group identity subsumira skupinsko mnenje. To se ne ustvari na podlagi dejstev in pričevanj. Teža takega mnenja je v številu posameznikov, ki pripadajo grupi. Ko to preseže kritično maso, nimajo osebna mnenja niti pasje šanse. Da v sagi o smeri B prevladuje generično mnenje vemo po tem, da ga osebno mnenje več ne premakne.

 

Kako je utemeljeval svoja dela v tehničnem pogledu? Skice fantazijskih arhitektur so pogosto videti, kot da bi jih prej natančno preračunal.

Ravnikar se je zanimal za grafične zapise matematičnih objektov in je v nekaterih videl možne arhitekturne zasnove22, kar njegove skice izražajo na enak način, kot forme klasičnih arhitekturnih skic izražajo arhitektove predstave o tem, kaj in kako je izvedljivo v kamnu, betonu, opeki, lesu, jeklu itd.

Pomisel, da je skice preračunal mu pripisuje preveč. V današnjem žargonu rečeno je bila njegova ambicija generativna zasnova in digitalen zapis gradbene informacije za potrebe kvalitetne arhitekture. Danes vemo, kako informacijsko zahteven je tak podvig, pa tudi to, da brez tega ni nujne industrializacije in robotizacije gradnje. Njegove skice včasih izgledajo, kot bi bile narisane z matematičnimi funkcijami. Zato dajejo vtis, kot bi bile preračunane. Lahko bi lahko nakazovale informacijsko strukturo za digitalno podprto izvedbo stavbe. To je bila napredna preusmeritev, ker se še danes, tudi ob deklarirani nujnosti prehoda arhitekturnega projektiranja v digitalno okolje, vse skupaj utrujeno obrača okrog logično zastarelih konceptov, iz katerih arhitektura ne najde poti ven, posebno še, ker so ti napori podprti z zastarelimi CAD-aplikacijami, kar favorizira perpetuiranje retrogradne arhitekturne ideje.23

Kako je potekal prenos znanja med očetom in sinom? Ste se vedno strinjali s pristopom in učenjem svojega očeta?

Skupaj smo bili praktično ves čas, če odštejem 8 let, ko sem bil večinoma v Londonu. Govorilo se je eklektično o vsem mogočem, od banalnih do resnih zadev, prenos znanja pa je bil direkten. Rutina je bila, da je dal paus papir čez tvojo na mizi napeto tehnično risbo in narisal njeno korekcijo, brez debate in pojasnjevanja. To je bila praksa tudi v Biroju za izgradnjo Trga revolucije, ki je bil do atentata na Borisa Kraigherja – čemur je sledila Mačkova sabotaža tega Kraigherjevega projekta – zgleden in napreden projektivni pogon. Delna izvedba projekta do tega datuma je bila tudi labodji spev do takrat izvirnega in naprednega slovenskega gradbeništva.

 

Kaj je po vašem mnenju odločilno in najbolj dragoceno, kar je Edvard Ravnikar doprinesel k slovenski arhitekturi? Kako bi v kratkem odstavku povzeli spomin, ki se vam zdi bistven?

Na prvi del vprašanja me ima, da bi odgovoril z ‘nič‘, ker ideja doprinosa predpostavlja, da kar je doprineseno, ostaja prispevek določeni kulturi. Kar koli je Ravnikar doprinesel, je narejeno napol in včasih šele začeto. Od tega je ostalo komaj kaj in še to izginja. V vsesplošni entropični dekonstrukciji leži njegov opus razmetan, po Prešernu, ‘k ob ajde žetvi al pšenice po njivah tam leže snopovja kope‘. Isto velja za njegov pedagoški vpliv. Aktualna butična arhitektura je pri nas dobra, včasih zelo dobra. To pa ne velja za arhitekturo velikih dimenzij in sploh ne za urbanizem. Oboje šepa za povprečnimi tujimi vzori, čeravno je prav tisto, kar si je Ravnikar prizadeval razviti do mere, ko bi postalo sodoben slovenski prispevek evropski arhitekturi. Lahko bi naredil ogromno in še koga naučil, da bi taki imeli voljo nadaljevati in učiti naprej. Da se to ni zgodilo, si lahko – ob vsem drugem – zatakne za klobuk slovenska partija in njene mediokritete, ki so imele vso oblast, a temu niso bile niti približno dorasle niso bile dorasle.

Na drugi del vprašanja odkrito povem, da mi v duši ostaja vtis, kako skupaj z njim taborimo na sovražnem ozemlju in se otepamo po najboljših močeh, brez upanja, da se bodo okoliščine kdaj spremenile. In v segmentu, o katerem govorimo, se res niso. Vse skupaj je bilo Sizifovo delo. To se da razumeti ali v pomenu popularne floskule, ali kot je napisal Camus, ki ga je oče v celoti prebral po vojni, ko eksistencializem še ni bil dekonstruktivistična kloaka, kar je danes: ‘Il faut imaginer Sisyphe heureux‘. Odgovor na vprašanje sta – v enaki meri – oba vidika.

 

Opombe:

1 Je neka razlika. Kirurgovi slabi rezultati se takoj izrazijo v družbeno nesprejemljivih posledicah, zato so redki, medtem ko so arhitektu prejkone vsiljeni, bodi od politike, bodi od klientelizma. Tudi je arhitektura za svojo realizacijo odvisna od kapitala in s tem izpostavljena nizkemu moralnemu profilu njegovih nosilcev, za strokovno oceno svojih rezultatov pa do kapitala servilnih arbitrov.

2 Oba izraza si komaj upam napisati. Počakajmo, da vidimo, katere politične barve bodo prvi ki jih bodo uporabili proti njemu.

3 Tega mladi rod ne bo razumel, ker tiste aure, ki jo je Italija med evropskimi intelektualci nekoč imela že zdavnaj ni več.

4 Spadal je v takoimenovano ‘napredno’ generacijo, tako da se jih je med njegovimi sorodniki, prijatelji in znanci precej opredelilo za komuniste, od katerih so se po vojni nekateri znašli na visokih državnih funkcijah. Simpatije so zbledele takoj po vojni.

5 Slovenskemu patriotu se je obračal želodec, ko je, na primer, gledal kako ban Dravske banovine, skupaj s cerkvenimi dostojanstveniki, papeževim odposlancem in Mussolinijem osebno, v Kačji vasi (Planinske ride) blagoslavlja Rapalsko mejo, ki nam je odnesla tretjino ozemlja, kot je takrat mislila večina, nepovratno.

6 Ivan Maček-Matija. Revolucionar, kominformovec, načelnik OZNE, podpredsednik LRS in minister za gradnje, šef projektivnega biroja istega ministrstva, kjer je bil R. takoj po vojni, do spora z njim, zaposlen.

7 Tako da je napisal nekaj člankov z zahtevo naj se minister za gradnje neha mešati v arhitekturo in pričakoval podporo strokovne javnosti, od katere ni bilo sledu.

8 Beseda je turška in pomeni ukaz izdan po volji lokalnega veljaka po sultanovem pooblastilu. Če si kot sultana predstavljamo Tita, imamo podobo Mačkove vloge, in pojasnilo izvora njegove represivne moči v Sloveniji.

9 Ko bi se našel zgodovinar arhitekture, ki bi ga to zanimalo, bi odkril, da so bili vsi Ravnikarjevi projekti na teritoriju Slovenije, ali takoj na začetku, ali nekje na poti, sabotirani, razen redkih, ki so padli v obdobja, ko je Mačkova politična moč prehodno opešala (kronološko merljivi podatki; edina Ravnikarjeva izvedba, ki je v celoti ušla tej usodi, ker je padla v tak vmesni prostor, je OLO Kranj). Posvetilo bi se mu, kako je to vulgarno dejstvo krojilo povojno zgodovino slovenske arhitekture in da je bil Maček odločilen faktor tega procesa. S tem, da se je spravil nad Ravnikarja, je strokovno pohabil dve generaciji arhitektov. Enako tudi slovensko gradbeništvo, kar je posebna zgodba. Na obeh frontah so zmagala Mačkova reformna prizadevanja.

10 Glej: Ivanšek, Hommage etc.

11 Mačkin nasmeh je dandanašnje obravnavanje NG kot urbanističnega in arhitekturnega dosežka, ko superpozicija ‘velike makete’, ki je mnogo pozneje spet prišla na svetlo in izvedbe, dokazuje da od Ravnikarjeve zasnove ni ostalo nič.

12 Po jugoslovanski federativni ureditvi, ki ni bila prazna beseda (Tito je vedel, da je obstoj Jugoslavije odvisen od mere do katere lahko brzda unitaristične apetite) je bila meja Mačkove oblasti na meji LRS, Tito pa ni imel potrpljenja z osebnimi obračuni svojih zvestih s podaniki. Tako je bil R. v ostali Jugoslaviji in v inozemstvu pred Mačkom na varnem.

13 Šele po njegovi smrti smo izvedeli, da mu večino tega kar je ponujal v tisk, niso objavljali.

14 V času ko dominira politika, je vztrajanje pri strokovnih načelih hočeš/nočeš politično dejanje, kot vemo, po Orwellu: ‘In a time of deceit telling the truth is a revolutionary act.’ Ko si arhitekt prizadeva za pošteno arhitekturo ‘govori resnico’, to pa je takrat veljalo za ‘spodkopavanje temeljev državne ureditve’. Posledice te strahovlade imamo danes pred nosom.

15 Pri arhitekturi širokega obsega — velikih državnih ali korporacijskih projektih — nastajajo velike polomije, medtem ko je arhitektura malih objektov povsod znosna, dobra ali celo zelo dobra (če seveda investitor z arhitektom sodeluje pri borbi s paraziti in če oba skupaj ravno ne pereta denarja).

16 To je poskušal nesrečni ‘dekonstruktivizem’ pod parolo ‘BBB—build back better’ in pri tem pogorel na celi črti.

17 Plečnik ni bil noben ‘mojster’. Beseda podrazumeva obrtništvo, medtem ko je bil Plečnik, enako kot pred njim Wagner, inženir arhitekture takratne nove šole.

18 Tej nuji navkljub se do danes ni zgodila.

19 Pri tem da je Bauhaus dobro poznal in se z njegovim programom strinjal.

20 Imena so v knjigi.

21 To dokazuje tudi dejstvo, da je leto dni prej fakulteta skoraj soglasno podprla njegov eksplicitno napisan program reforme. Podpora je zbledela ko so medtem dobili partijska navodila.

22 Nekaj tega je že bilo v šestdesetih letih v Italiji in Franciji, ko so inženirji (znana imena) projektirali arhitekturo izvedeno iz konstrukcij, kar je šlo arhitektom v nos, ker tega računsko niso obvladali. To so bili prvi primeri matematično osnovanih kompleksnih gradbenih zasnov.

23 V tem je famozni ‘dekonstruktivizem’ enako prazen kot mačkin nasmeh, ali kot rečejo v Teksasu ‘all hat and no cattle’.

 

Pripravil: Matevž Granda
Skice: Edvard Ravnikar

Pogovor je bil objavljen v monografiji Edvard Ravnikar: Risbe, ISBN – 978-961-94423-5-7
(razprodano)

Edvard Ravnikar: Risbe

Mailchimp brez napisa

Povezani članki