Advertisement
zbirka-sto-100-romanov-mehke-platnice-slika-18086625
Nina Kožar: Nepopolnih sto romanov

Ko je naša stara družinska hiša v Šentvidu ostala brez zadnje prebivalke, sta si mama in teta brez komplikacij razdelili posest, nato pa smo vsak po svoje poiskali še ljube nam osebne predmete, ki so ostali po babici in dedku. Nekako samoumevno je bilo, da so moj del dediščine knjige. Nekega zgodnjepomladnega dne sem se torej oprtana s škatlami odpravila v strašansko mrzlo stanovanje, v katerem vso zimo ni gorela rdeča lončena peč, h kateri smo se tako radi stiskali, in začela brskati po sobah. Spomnim se precej nenanvadnega občutka, ko ti je kar naenkrat to dovoljeno, prej pa je vrsto let veljalo, da se to enostavno ne dela. 

Babice in dedka nisem videla brati zase. Kadar sta nas, vnuke, vzela s seboj na Krvavec, kjer smo imeli v četrtini nekdanjega hleva počitniško hišico, ali bolj natančno, počitniško sobo, nam je babica zvečer na pogradu brala Slovenske ljudske pravljice, pesmice iz knjige Pojte, pojte, Musterjevega Poslednjega Mohikanca in meni izjemno drago Lupinico. Dedek nam ni bral, nas je pa vodil na dolge sprehode po Krvavcu, Zvohu in Jezercih, kjer smo nabirali štorovke in brusnice, on pa nam je pripovedoval zgodbe iz internacije na ruski fronti, od koder je peš pobegnil nazaj domov. 

Dedek je bil krojač. Imel je majhno delavnico z nekaj zaposlenimi, ravno toliko, da ni bilo premalo, preveč pa tudi ne. Bil je tih, a ne sramežljiv. Vsi so ga poznali kot izjemno prijaznega in poštenega moža. Je bila pa zato babica veliko bolj temperamentna. Kadar je vstopila v prostor, smo se vedno zavedali, da je tam. Njen najljubši kotiček v hiši je bil podboj brez vrat med kuhinjo in dnevno sobo, s katerega so bili obešene rdeči trakovi, ki so muham preprečevali dostop do hrane. Tja se je naslonila s cunjo in kakšnim mokrim krožnikom v roki in komentirala, kar se je dogajalo na televiziji ali za jedilno mizo. Delala je na občini, kjer jo je spoznal moj oče, mladinski funkcionar, ki se je z njo pogosto in rad kregal na smrt. Tako ga je jezila, da se je odločil, da ji bo iz maščevanja zapeljal hčerko. Iz tega sem nastala jaz. Iz trme in kljubovanja. 

Ta nenavaden par, dedek in babica namreč, sta imela svoji hčeri rada na za tiste čase dokaj običajen način. Ne s kupom igračk, oblekic in objemčkov. Vzgojila sta ju v samostojni in odločni ženski, ki sta vedno samozavestno prezrli kakršnekoli ovire in omejitve. Teta je kot strojna inženirka vodila velik projekt izgradnje železniške proge v Turčiji, mama pa je v ženski posadki pometla z moško konkurenco in leta 1986 postala državna prvakinja Jugoslavije v rallyju. Doma sta delali od malih nog in veliko. Pomagali sta v krojaški delavnici in na velikem vrtu. Na Krvavcu sta sami, po globokem snegu in včasih tudi ob mraku, hodili po vodo k studencu, ki ni bil ravno blizu. V šoli sta morali biti pridni in spoštovati učiteljice. A to ni bila prisila. To je bila spodbuda z vzorom. Nikoli nista dovolila, da bi nam kdo dopovedoval, da česa ne zmoremo. Še posebej ne babica. Dedek pa nam je večkrat povedal, da se poštenje v življenju sicer navadno bolj slabo obnese, a je treba pri tem vseeno vztrajati. 

Prebrskala sem staro prazno spalnico. Ker je gledala na železniško progo, po kateri so vso noč drveli potniški in tovorni vlaki, pa še najdlje od peči je bila, v njej nista spala, zato se je sčasoma prelevila v skladišče raznih stvari, med drugim tudi knjig. Našla sem tri različne komplete Svetinove Ukane in dedkovo zbirko knjig o svetovni umetnosti. Oboje sem pustila tam, saj bi jih rada imela, a tudi v naši hiši imamo že svoje skladišče knjig. V otroški sobi, ki je bila kasneje likalnica, sem vzela Pojte, pojte, drobne ptice, da me bodo spomnile na babičin glas. A glavni zaklad je name čakal v visoki omari v dnevni sobi. Sto romanov. Tistih, mehko vezanih, prva izdaja. Pazljivo sem jih začela šteti in zlagati v škatle in ugotovila, da zbirka ni popolna. Samo ena knjiga manjka. Guy de Maupassantov roman Njeno življenje. Kot bi mi hotela kaj sporočiti iz onostranstva. 

Napisala: Nina Kožar

Objavljeno v #Outsider18

 

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.