V Ljubljano je prišlo poletje in ulice so, kot vsako leto, preplavili turisti. Spet se bomo pritoževali nad gnečo, hrupom, ljudmi, ki nam sredi noči zvonijo na vratih, ker so naše stanovanje zamenjali za Airbnb nadstropje višje … Turistifikacija je postala sestavni del življenja v Ljubljani in vsaj po tem smo (na žalost) stopili ob bok drugim evropskim prestolnicam. Včasih se sprašujem, kaj o mojem mestu preko slušalk izvedo obiskovalci. Tu in tam kakšno pripoved vodičev tudi slišim in pogosto zmajem z glavo. Zbirati bi moral te izjave. Absolutna zmagovalka lanskega leta je bila razlaga, da ima Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica fasado iz rdeče opeke zato, ker so jo zgradili komunisti.

Razmišljam o tem, katere arhitekturne spomenike vodiči pokažejo bolj ali manj zainteresiranim obiskovalcem. Plečnik je v zadnjih desetletjih vsekakor postal ključni del ljubljanske turistične ponudbe. Brez dvoma gre za osebnost, ki se večini tujcev vtisne v spomin, celo tako močno, da je to edino, kar si – poleg dobre večerje – zapomnijo od slovenske prestolnice. Kot da Slovenci ne bi premogli drugih arhitektov s prav tako zanimivimi življenjskimi zgodbami in kakovostnimi stvaritvami.

Za ta pomanjkljivi vtis niso krivi obiskovalci, pogosto tudi ne njihovi vodniki. Srž problema je drugje. Slovenci imamo do svojih uglednih prednikov nenavaden odnos. O večini vemo zelo malo ali nič, peščico pa skoraj malikujemo. Takšne mitizacije in komercializacije je od osamosvojitve naprej deležen tudi Plečnik. Težko tudi sprejmemo, da bi lahko obenem delovali dve pomembni osebnosti (ali celo več). Da je hkrati z Jožetom Plečnikom ustvarjal tudi Ivan Vurnik, hkrati z Edvardom Ravnikarjem Edo Mihevc …

Hiša, v kateri je živel in delal Plečnik, je danes zgledno urejena v muzej in dokumentacijski center. In prav je tako. Le par minut hoda stran pa na pročelju vile, v kateri je na vrhuncu svojega ustvarjanja bival Vurnik, ni niti spominske plošče. Le redkokdo se zaveda, da je bila draveljska cerkev Kristusovega učlovečenja, delo Marka Mušiča, za osemdeseta leta 20. stoletja prav tako drzna kot je bila za dvajseta šišenska cerkev sv. Frančiška Asiškega. Da so tudi Mušičeve Nove Žale zanimiv primer pokopališke arhitekture, ne le Plečnikov Vrt vseh svetih. Koliko Ljubljančanov ve, kakšen pomen je imel za urbanistični razvoj mesta Maks Fabiani? Da je po njegovi zamisli med drugim nastal trg pred sodno palačo – prvi po enotnem načrtu zasnovani trg pri nas? Ali našim gostom iz tujine predstavimo izjemen pomen Šubičevega Nebotičnika, nekoč ene najvišjih stavb v Evropi? In še bi lahko naštevali …

Nisem pristaš t. i. what if history, saj je zgodovinski razvoj le redko posledica enega samega dogodka. A včasih se, bolj za šalo kot zares, vprašam, kakšna bi bila Ljubljana, če bi Maks Fabiani sprejel Vurnikovo povabilo in prišel za profesorja na novoustanovljeno ljubljansko univerzo, Plečnik pa bi ostal v Pragi. Če bi uspel Vurnik v večji meri realizirati svoj slovenski nacionalni slog. Če bi namesto Ravnikarja na natečaju za Trg revolucije zmagal npr. Marjan Tepina. Ali če ne bi prišlo do rušilnega potresa leta 1895. Gotovo bi bila njena arhitektura in urbanizem precej drugačna. Bi bilo zato mesto kaj manj atraktivno? Prepričan sem, da ne. Vsaka doba daje mestu svoj pečat, vsak arhitekt prispeva svoj kamenček v mozaik njegove podobe, eni večjega, drugi manjšega … Bi bilo zato turistov kaj manj? Zagotovo ne, vprašanje pa je, katere stavbe bi v tem primeru predstavljale turistično ponudbo slovenske prestolnice.

Umetnostni zgodovinarji se, pa če si to priznamo ali ne, večinoma naslanjamo na splošno sprejeti kanon del, ki jih smatramo za vrhunec nekega obdobja. Tak izbor pa je vedno stvar dogovora. Stane Bernik (1938–2019), eden prvih raziskovalcev povojne slovenske arhitekture, je v enem od intervjujev poudaril, da njegova knjiga Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja (2004) predstavlja izbor stavb, ki se mu zdijo pomembne, ne želi pa, da bi ta izbor prerasel v kanon. A se je to še prehitro zgodilo.

Spominjam se šaljive izjave enega od svojih profesorjev, da bo napisal alternativno zgodovino slovenske likovne umetnosti, ki bo postregla z drugačnim, nekanonskim izborom del. Škoda, da zamisli ni uresničil, saj bi bilo branje takšne knjige ne le dobrodošla popestritev, temveč bi z njim dobili drugačen, svež pogled na našo umetnostno preteklost. Morda pa lahko domislica služi kot spodbuda za prevetritev kanona slovenske arhitekture (in drugih zvrsti likovne umetnosti). Da pogledamo izven okvirja. In to tako, da ob tem po nepotrebnem ne zmanjšujemo pomena del, ki zdaj veljajo za najboljše stvaritve našega naroda. Ko bomo sami razčistili, kaj so presežki naše arhitekture, bomo precej lažje razširili turistično ponudbo Ljubljane in drugih slovenskih mest. In kdo ve, morda bo takšen spremenjen, bolj raznolik nabor spomenikov tudi pri turistih naletel na pozitivne odzive.

Piše: dr. Franci Lazarini, Univerza v Mariboru in ZRC SAZU

Naslovna fotografija: Vurnikova hiša; Stavba Zadružne gospodarske banke, najpomembnejše zgodnje delo arhitekta Ivana Vurnika, avtor fotografije A. Pavan, vir: https://www.visitljubljana.com/en/poi/vurnik-house

Vas zanima arhitektura v vseh razsežnostih? Tu smo.