Gašper Fabijan: Caricare

»Stanovanje za oddih se nahaja ob manjšem zalivu v Istri, kjer so nekoč na ladje nalagali hrastove hlode in jih tovorili v Benetke. Iz italijanskega glagola “caricare” kar pomeni nalagati, izhaja tudi ime vasice. V bližini je tudi nekdanji benediktinski samostan.«

Tako Gašper Fabijan, arhitekt, ki stoji za projektom Caricare, opiše izvor poimenovanja, ki služi kot izhodišče za krasen kanon posegov, ki razkrivajo globoko občutljivost do prostora. V primeru, ki ga predstavljamo, termin prenove ne opisuje zgodbe, ki jo običajno povezujemo z njim. Ko govorimo o posegu, ne ciljamo na radikalne posege v obstoječo zasnovo. Niti ne iščemo lepote v rešitvi logično-prostorskega izziva. Tisti lepoti, ko iz na prvi pogled nemogoče tlorisne zasnove in slabe bivanjske situacije arhitekt načrt razčleni in popravi na preprosto (poudarjam, da je občutek preprostosti tu vedno zavajajoč) bister način, ki spominja na lepoto razvoja reševanja matematične enačbe. Lepota težave, ki jo zapletemo, razčlenimo v trojno število elementov in na koncu dobimo rešitev v obliki samostojnega x, kot da se ne bi pred tem zgodilo dramatično število korakov in postopkov. V primeru projekta, ki ga predstavljamo, ne gre za to. Gre pa za pomembnost odnosa med konceptno risbo in izvedbo. Gre za prenovo, ki obsega zgolj umestitev in umik poudarkov, kjer se to zdi absolutno smiselno.

»Stanovanje poskuša služiti kot prostor umika, kjer ni ne časa ne prostora. Prazen prostor prekinjajo le hrastove ploskve. Te samostoječe omare iz hrastovega furnirja zaradi svoje odmaknjenosti od sten in stropa vizualno povečujejo prostor. Izza lesenih ploskev prihaja tudi osvetlitev prostora. Ogledalo v kuhinji, ki se nanaša na zrcalni fasadi samostana, prav tako ustvarja optično iluzijo prislonjene ploskve. Noga jedilne mize spominja na slovite beneške priveze za čolne pali da casada.«