Bilo je po dolgem dnevu v pisarni, nekega večera proti koncu januarja v Hamburgu. Brskal sem po Instagramu, ko se je prikazalo sporočilo. Znanka, s katero sva bila nekoč v istem projektivnem ateljeju, mi je poslala povezavo: »Ali ne bi bilo to nekaj zate? Outsiderjev natečaj za kokošnjak.«

Moj vlak je imel zamudo, zato sem imel čas pregledati natečajno gradivo. Takoj ko sem prebral nalogo, sem začutil: to je pisano meni na kožo!

Odraščal sem v Frankfurtu, vse počitnice pa sem preživljal na kmetiji sorodnikov na podeželju. Tam sta dograjevanje in prilagajanje obstoječega z naravnimi materiali še vedno nekaj povsem samoumevnega. Med študijem sem lahko tudi sam načrtoval in zgradil nekaj manjših objektov, med njimi kokošnjak za pet babičinih kokoši.

Natečajne zahteve so bile skoraj enake, le kokošnjak naj bi bil večji. Zato sem se odločil sodelovati in svoj kokošnjak uporabiti kot izhodišče za natečajno rešitev. Navsezadnje se je marsikaj izkazalo za uspešno: zadovoljne so bile tako kokoši kot moja babica.

Po nekaj skicah in izdelavi 3D-modela sem v nekaj večerih po službi pripravil načrte in jih oddal.

Preostalo mi je le še čakanje in, najbolje, da poskušam pozabiti na natečaj. Zato me je konec marca toliko bolj presenetilo sporočilo, da sem med 226 kakovostnimi predlogi zares zmagal.

Ker naj bi kokošnjak zgradili v okviru poletne arhitekturne šole v Dobravi pri Škocjanu, sem nato podrobneje razdelal izbor materialov in pripravil okvirni seznam. Že od začetka se mi je zdelo pomembno, da načrt ostane zgolj izhodišče, natančne detajle pa razvijemo skupaj med gradnjo. Zato je seznam materialov vseboval le najnujnejše.

Pred tem sem se prek spleta že pogovarjal z Matevžem Grando in Klaro Zalokar, ki naj bi me spremljala pri gradnji. Klari je pri sosedu na Barju uspelo priskrbeti morda najpomembnejši del kokošnjaka: os z dvema velikima kovinskima kolesoma.

Letalske vozovnice so bile kupljene, kovčki pripravljeni. Poletne šole sem se veselil, obenem pa čutil tudi nekaj negotovosti.

Po dolgi poti sem v nedeljo zvečer prispel na prizorišče v Center za gradnjo z zemljo. Bil je topel poletni večer in drugi udeleženci so bili že tam. Ob enolončnici in vinu smo se spoznali. Takoj sem začutil, da sem v dobri družbi, obdan z zanimivimi, prijetnimi in strokovnimi ljudmi, in dvomi zaradi poti v neznano so hitro izginili.

Skrbela me je le vročina. Utrujeni od poti smo kmalu legli k počitku, pripravljeni na gradbeni teden, ki je bil pred nami.

Ponedeljek

Pod jasnim nebom in močnim soncem me je pričakal bogat samopostrežni zajtrk. Skupaj smo pozajtrkovali, nato pa se zbrali v jutranjem krogu. Ta je postal stalnica tedna: zjutraj smo lahko izmenjali misli o dnevu pred nami, zvečer pa razmislili o opravljenem.

Po uvodnih predstavitvah in organizacijskih dogovorih nam je Matevž razkazal kmetijo, tudi projektni prostor in že zgrajene paviljone iz zbite zemlje, Park preročišč.

Nato smo se razdelili v skupine in začeli delo v nizkem izkopu ilovice, na podstrešju ob teoretski delavnici ter gradnjo kokošnjaka. Uredili smo gradbišče, pregledali delavnico in zbrali potrebno orodje. Najprej smo očistili kolesno os in začeli izdelovati osnovno ploščo kot leseno okvirno konstrukcijo. Ko si zatopljen v delo, čas izredno hitro mineva, zato je večer prišel prej, kot smo pričakovali.

Torek

Naslednji dan so se skupine zamenjale. Medtem ko smo začeli izdelovati stranske stene, smo lahko izolirali in dokončali tla. Dolga ročaja sta potrebovala dva lepa oprijema, ki smo ju ročno oblikovali s poteznjakom, obličem in pilo.

Ob koncu dneva smo doživeli prvi veliki trenutek zadovoljstva: ročaja smo povezali z osjo in nanjo pritrdili osnovno ploščo. Večer smo sklenili s kratko poskusno vožnjo! Do tedaj smo se že zares povezali v ekipo.

Zvečer smo se pogovarjali o barvni zasnovi. V natečajnem predlogu sem izbral modro-siv odtenek. Zakaj? Zaradi estetskega občutka. Ali mora imeti oblikovalska odločitev stvarno, funkcionalno utemeljitev? Ali je lahko tudi lepota sama po sebi argument? O tem smo razpravljali še ves večer.

Sam sem bil tedaj že prepričan, da bi morali les pustiti, da se naravno postara, barvo pa uporabiti le kot poudarek. O njenem odtenku naj bi se odločili na kraju samem.

Sreda

Osnovi so manjkale le še podporne noge. Klara je našla lepe kovinske profile, ki naj bi jih z nogami v obliki črke V pritrdili na ročaja. Detajl smo skupaj razvili neposredno ob objektu. Takšno načrtovanje na samem predmetu me še posebej veseli.

Da bi podpore zaščitili pred dežjem, smo jih ožgali in premazali z lanenim oljem. Enako smo naredili z ročajema. Klara je nato pripravila barvo iz lanenega olja in rdečih pigmentov, s katero smo pobarvali oprijema.

Ko so bile tri od štirih stranskih sten končane, smo jih lahko postavili na osnovno ploščo in privijačili. Čudovit trenutek je, ko dvodimenzionalni okvirji nenadoma postanejo prostor! To nam je dalo nov zagon za nadaljevanje dela.

Četrtek

Začel se je najbolj vroč dan v tednu in vsi smo to nemudoma občutili. Koraki so postajali počasnejši, vsak gib napornejši. Zjutraj sva se z Matevžem odpeljala v trgovino z gradbenim materialom po les za fasado, pločevino za žleb in material za strešno kritino.

Ničesar niso imeli v izvedbi, kakršno smo si zamislili, zato smo morali sprejeti kompromise: uporabiti nekoliko ožje lesene deske, počakati na pločevino in namesto valovite kovinske kritine streho prekriti z valovitimi bitumenskimi ploščami.

Po vrnitvi na gradbišče smo se lotili fasade in hitro ugotovili, koliko časa bo zahtevala. Izdelali smo tudi okvirje vrat in lopute ter postavili strešno konstrukcijo.

Petek

Kljub še vedno zelo visokim temperaturam smo pri fasadi močno napredovali. Delo je teklo na krajši čelni in eni od obeh daljših stranic. Sam sem medtem poskušal iz dostavljene pločevine upogniti osrednji žleb. Naloga je bila zahtevnejša, kot smo pričakovali, vendar smo s skupnimi močmi raven kos pločevine spremenili v žleb v obliki črke V z ustreznim padcem. Po nekaj prilagoditvah med vgradnjo je lepo sedel v žloto metuljaste strehe.

Večer smo končali z dvema skoraj dokončanima fasadama in streho. Lepo je ob večerji opazovati sadove dnevnega dela.

Sobota

Ena skupina je nadaljevala izdelavo fasad, druga pa se je lotila notranjosti. Dokončali smo tudi streho.

Kot se pogosto zgodi tik pred rokom, je zavladal živahen delovni kaos, vendar smo ves čas ohranjali dobro voljo. Lepo smo napredovali in zvečer smo lahko stopili pred skoraj dokončan kokošnjak.

Mislim, da smo na rezultat lahko zelo ponosni. Teden je bil telesno zahteven, vendar izjemno pomirjujoč za duha. Ko nekaj izdeluješ z rokami, traja preprosto toliko časa, kolikor traja. Stroji nam sicer omogočajo hitrejše delo, toda gradnja ostaja dolgotrajen proces, sestavljen iz številnih majhnih vmesnih korakov. V preteklih dneh sem se napolnil z mirom in navdihom.

Posebna vrednost poletne šole je bila prav v premišljeni povezavi med delom z rokami in skupnim razmislekom. Kar smo čez dan spoznavali ob materialu, orodju in gradnji v merilu 1 : 1, smo lahko v jutranjih in večernih pogovorih premislili še z druge strani. Praktično delo tako ni ostalo zgolj izvedba zamisli, teoretska refleksija pa ne nekaj, kar bi bilo ločeno od resničnega procesa gradnje. Oboje se je ves teden dopolnjevalo in poglabljalo naše razumevanje arhitekture.

V skupnem delu sem zelo užival, čeprav sem pred tem večinoma delal sam. Mislim, da so podobno čutili tudi drugi udeleženci poletne šole, in upam, da se kmalu spet srečamo!

In kar je najpomembneje: upam, da bo kokošim njihov novi dom všeč.

En dan v življenju kokoši

Recimo ji Hedvika.

Zunaj je še tema, Hedvika pa skupaj s svojimi sestrami udobno sedi na prečki. Da to nikakor ni samoumevno, se je naučila že zelo zgodaj. Ko je bila še mlada jarčka, je morala spati spodaj, na tleh kurnika, saj je bila prečka rezervirana za kokoši višjega položaja. Vsak njen poskus, da bi se povzpela nanjo, se je končal z glasnim kokodakanjem, kljuvanjem in preganjanjem starejših kokoši.

Zdaj je tudi Hedvika že izkušena kokoš, zato lahko sama izbere svoje mesto na prečki in se udobno namesti. Ko se na obzorju pokaže prva srebrna sled jutra, se prebudi. Njena budilka je dnevna svetloba. Na hitro strese perje, nato pa se z enim samim elegantnim skokom spusti v kurnik.

Najraje bi takoj odšla ven in si pretegnila peruti, toda vratca so še zaprta. Druga za drugo se prebujajo tudi preostale kokoši in se ji pridružujejo spodaj. Glasno kokodakajoč se gnetejo pred vrati, kot da bi jih lahko s svojo nestrpnostjo prepričale, naj se odprejo hitreje.

Okoli sedmih se vratca končno dvignejo!

Hedviki si je uspelo priboriti mesto čisto spredaj, zato sfrfota ven, kolikor hitro more. Tokrat ji uspe preleteti dober meter ali dva, preden precej neelegantno pristane na tleh. Seveda imajo kokoši tudi lestev, toda Hedvika je že več tednov odločena, da bo vadila letenje. Z zavistjo opazuje lastovke, ki lahkotno drsijo po zraku.

Toda kmalu njeno pozornost pritegne nekaj drugega: trosijo hrano! Skupaj z drugimi kokošmi se hitro zapodi med zrna. Z ostrim kljunom pobira semena in drobne kamenčke, ki ji pozneje v želodcu pomagajo zmleti trde lupine. Še nekaj požirkov vode in prva lakota je potešena.

Za posladek bi se prilegel kakšen črv.

Hedvika se zato odpravi proti gozdnemu robu. Tam je mogoče najti najdebelejše hrošče in najokusnejše črve. S kremplji začne brskati po zemlji in iz nje s kljunom izvleče dolgega deževnika.

Mmm, slastno!

Toda nekaj jo začne tiščati v trebuhu. Zdaj mora pohiteti nazaj v kurnik – jajce bi rado na plano.

Ko prispe, se namesti v gnezdo, sveže nastlano s senom, in – plop! – prikaže se lepo belo jajce. Hedvika še nekaj časa zadovoljno posedi, nato pa sfrfota iz gnezda in začne na ves glas kokodakati:

»Poglejte vsi, znesla sem jajce!«

Za nagrado dobi nekaj jagod, ki jih ima najraje na svetu.

Medtem so druge kokoši že odšle naprej, zato jih mora Hedvika iskati po vsej kmetiji. Najde jih globoko v gozdu, prav tam, kjer mimo vodi velika cesta. Glasno kokodakajoč jih začne oštevati in jim dopovedovati, da je ta kraj veliko prenevaren.

Nazadnje ji jih le uspe prepričati, da se skupaj odpravijo nazaj proti kurniku.

Sonce medtem že visi nizko nad obzorjem. Po še zadnjem črvu se kokoši druga za drugo vračajo domov. Vse poznajo legendo o rdeče-beli kosmati pošasti, ki naj bi ponoči stikala naokrog.

Pa tudi sicer je v kurniku veliko prijetneje.

Hedvika z enim skokom in zamahom peruti skoči na prečko, druge pa ji sledijo. Le mlade jarčke morajo spati spodaj. Tako je bilo od nekdaj.

Zunaj lastovke nizko letajo skozi mesečino in lovijo žuželke.

Hedvika pa pomisli:

»Pravzaprav sem čisto zadovoljna, da sem kokoš.«

Napisal: Gerrit Mueller-Scheessel
Foto: Jana Jocif