»Lepota v arhitekturi je enako pomembna kot funkcija«

Gerrit Müller-Scheeßel, zmagovalec natečaja za Kurnik, ki ga izdelujemo na Outsiderjevi poletni šoli Thinking Hands, se z izvedbo kurnika po svoji zasnovi srečuje drugič. Prva izvedba mu je prinesla dragocene izkušnje, ki jih na delavnici kot mentor deli z udeleženci in skupaj z njimi nadgrajuje.

Kurnik, ki ga gradimo v Dobravi pri Škocjanu, ni tvoj prvi. Pred tem si načrtoval in tudi zgradil že kurnik za svojo babico. V čem sta si različna?

Ta kurnik je dvakrat večji. Babičin je bil dimenzioniran za štiri kokoške, ta bo za deset. Tudi les, ki sem ga uporabil, je bil drugačen.

Tu imaš na voljo celo ekipo ljudi, ki pomagajo pri izdelavi kurnika. Ali se proces odvija drugače kot prvič, ko si delal sam?

Največja razlika je v tem, da so bile informacije prej samo v moji glavi, zdaj pa jih moram deliti z drugimi. Res moram biti previden, da pojasnim prave stvari. Na začetku je bilo zato težko. Kot je rekla Klara, s katero skupaj mentorirava izvedbeni del kurnika: mikroupravljanje moram nadomestiti z zaupanjem ter ljudem prepustiti, da opravijo svoj del, čeprav počasneje in z napakami. Doslej se je vse dobro izteklo.

Bi rekel, da je tokrat lažje?

Mislim, da je, saj imam na voljo več ljudi, boljše orodje ter več delovnega zagona in energije, ker nisem sam. Tukaj se lahko o težavah pogovorimo in skupaj poiščemo rešitve, zato delo steče veliko hitreje.

Kaj se je do zdaj izkazalo za najtežji del in kaj za najlažjega?

Najtežji je bil začetek – nabrati in pregledati vse orodje iz lope ter narediti načrt. Na srečo so nam z dodatno opremo pomagali tudi sosedje in nam tako dodatno olajšali delo.

Velik izziv je bilo povezovanje kovinskega dela z lesenim. Spodnja plošča je zdaj nameščena na kolesih, končno imamo trdno osnovo, na kateri lahko gradimo naprej. Mere so zelo dobre, vse, kar sem imel prej le v mislih, pa se je v praksi izkazalo za smiselno, kar me zelo veseli. Kamen se mi je odvalil od srca.

Najlažje je bilo barvanje dna z zaščitno barvo, ker pri tem ni treba veliko razmišljati in se lahko sprostiš.

Kateri del kokošnjaka ti je najljubši in zakaj?

Zelo so mi všeč kolesa, haha.

Torej edina stvar, ki ne prihaja neposredno od tebe?

Ja! Če pa govorimo o moji zasnovi, mi je najbolj všeč streha, ki je metuljasta. Mislim, da je precej zabavna, še posebej na kokošnjaku.

Kako si se odločil za barvo tega kurnika?

Na fotografijah, ki smo jih dobili, je bilo novembrsko vzdušje v sivih in modrih tonih, zato sem jim sledil tudi pri izbiri barve za kurnik. Nato sem preprosto odprl barvno paleto v Photoshopu in izbral nekaj teh odtenkov.

Zdaj, ko sem tu, imam občutek, da kokošnjaka sploh ni treba v celoti pobarvati, morda bi bilo dovolj le nekaj detajlov. Razmišljam, da bi pustili lesu, da se naravno postara, podobno kot je vidno na okoliških stavbah z leseno oblogo. Veselim se njegovega spremenjenega videza čez deset, petnajst let.

Nedolgo po tvojem prihodu na domačijo sem te slišala govoriti o ornamentih, k tej temi pa si se pozneje vrnil še dvakrat.

Ko sem začel študirati, je bila beseda »ornament« nekaj, česar nismo nikoli uporabljali. Vse odločitve naj bi bile racionalne in morale imeti svoj razlog. Ko pa pogledaš starejše stavbe, vidiš, da so lepe prav zaradi ornamentov ali zapletenih detajlov.

Sam sem prišel do zaključka, da so stavbe boljše, kadar vsebujejo več detajlov in različnih vzorcev. Po mojem mnenju je lepota v arhitekturi nekaj enako pomembnega kot funkcija. Včasih je povsem zadostno, da svoje odločitve utemeljiš z odgovorom: »Ker sem začutil, da je lepo,« in to je dovolj.

Kako misliš, da se bodo slovenske kokoši počutile v svojem novem domu, ko se vselijo?

Upam, da bodo uživale, tudi če ne bodo znale ceniti vseh detajlov tako kot mi, in da bodo vsak dan v svoje gnezdo znesle čudovito jajce.

Pripravila: Patricija Bratuž
Foto: Jana Jocif

Video: Marko Klemen

Naročite revijo Outsider, pridobite odlično revijo štirikrat letno in omogočite naše delo!