Od pretekle sobote, 11. 5. 2024,  dalje je v novogoriški Carinarnici na ogled razstava z naslovom »Goriški akceleracionizem: uvod« avtorjev Mihe Kosovela in Eve Sušnik (Goriško akceleracionistično gibanje).

Kako naj si predstavljamo mesto prihodnosti? Ne katerokoli, temveč konkretno somestje Nove Gorice in Gorice. Ne jutri ali pojutrišnjem, temveč čez dvesto, tristo, štiristo let. Kako se že danes odpreti drugačni stvarnosti, ki šele prihaja – drugim ljudem, drugim bitjem, drugim prostorskim pristopom?

Tovrstna vprašanja si avtorja razstave Miha Kosovel, filozof in urednik revije Razpotja, in Eva Sušnik, arhitektka in sodelavka uredništva Outsiderja, zastavljata v kombinaciji štirih teoretičnih besedil (Miha) in štirih ustrezajočih kolažev (Eva). Gre za razmislek o prostoru, popolnoma osvobojen omejitev današnjega časa (miselne, finančne, materialne, tehnične, upravne …), ki pa vseeno ponuja iztočnice, relevantne tudi za refleksijo stanja v prostoru in družbi danes.

»Akceleracionizem« iz naslova razstave je novejši miselni tok, ki ga Robin Mackay in Armen Avanessian, urednika zbornika The Accelerationist Reader, opredelita kot politično herezijo: »nazor, da edini radikalni politični odziv na kapitalizem ni protestirati, prekinjati ali kritizirati, niti čakati na njegov propad, v katerega naj bi vodile njemu lastne kontradikcije, temveč pospešiti njegove izkoreninjajoče, alienirajoče, dekodirajoče in abstrahirajoče težnje.« (vir: Razpotja). Kot pokažejo spodnji odlomki iz razstavnega besedila, je treba njegovo rabo v tem kontekstu jemati z določeno mero humorja in ironije. Kot drzni skok na glavo v neomejene potenciale prihajajočega.

Predstavljajmo si čas, ko bodo to mesto oživljali ljudje, ki jih ne poznamo in jih nikoli ne bomo. Ljudje, ki sedaj še niso živi, niso niti potomci sedaj živečih ljudi. Ljudje, kjer je sorodnost z nami tako daljna, da je skorajda razvodenela. Predstavljajmo si, da se ti ljudje drugače oblačijo, drugače obnašajo, drugače gestikulirajo. Morda tudi izgledajo drugače. Morda imajo drugačne oči, drugačen nasmeh, svetloba se od njih drugače odbija v fotografske aparate. Morda pa takrat ni več takih aparatov, kot jih imamo danes. Morda ni več ne telefonov ne televizij. Vse, kar jih druži z nami, je to, da živijo v istem mestu na istem kraju. Da se, tako kot mi, tudi oni imenujejo Goričani.

/…/

Marsikaj človeškega mineva: narodnosti, države, družine. Mesta so presenetljivo trdovratna. Ljudje – pravijo – ustvarjajo mesta. Ampak prav tako je res obratno: da so ljudje formirani od mest. Kvalitetno, propulzivno, zanimivo mesto bo naredilo drugačne ljudi kot enolično, zaprto, disfunkcionalno mesto. Ob razvoju mesta se zato ne moremo osredotočati zgolj na ljudi, ki v njem živijo. Potrebno se je odpreti drugemu in drugačnemu, ki bo še nastalo.

V prihodnosti, tam nekje leta 2160, se ljudje vode ne bojijo več. Cilj prostorskih načrtov ni – kot danes – borba proti vodi, skrb za odvodnjavanje in varovanje proti poplavam. Ljudje prihodnosti so vodo vključili v svoj vsakdan – in Goričani prihodnosti niso v tem izjema. Voda teče iz okoliških hribov in se ob vhodu v mesto razdeli v mnoge male kanale, ki tečejo ob ulicah in tako prinašajo svežino v toplih poletni dneh. Pod trgi, poleg kolesarskih garaž in malih elektrarn, ki jim domačini pravijo baterije, so zadrževalniki vode, da odvzamejo vodni višek v deževnem obdobju in z njim zalagajo kanale v času suše. Voda pa ne poji samo obilnega rastja v mestu, rožnih vrtov, dreves in mestnih sadovnjakov, temveč tudi ljudi in druga bitja, ki mesto naseljujejo. /…/

Razstava med drugim odpira vprašanje odgovornosti arhitektov, urbanistov in drugih tvorcev prostora, saj – včasih nepovratno – posegajo v »material«, ki bo trajal dlje od naših življenj, zelo verjetno tudi življenj naših otrok in vnukov. A pri tem pravzaprav niti ne vemo, kakšni bodo ljudje prihodnosti in kako bodo živeli:

Kaj pa, če je človek odvržen v zapuščeno materialno realnost: kako bo lahko kaj zgradil, ko je produkcija zgolj še do konca odtujena serija številk v virtualnem svetu, do katerega zapuščeni človek nima več dostopa? Bo delal z rokami? Bo delal z glavo? Si bo takrat, v zapuščenem svetu puščave realnosti, kjer si bo moral ponovno domisliti svet, sestavil kramp in lopato? Si porazdeljeval delo? Bo tam daleč v dovršenem kapitalizmu, emancipiranem od človeka, človek še izpeljeval javna naročila, strategije in načrte, vseživljenjska izobraževanja, ki se bodo začela s specializiranimi vrtci in nadaljevala preko serije izločitvenih testov? Ali pa bo – nasprotno – morda človek takrat le opazovalec porajanja? Morda bo takrat človek naseljeval mesta, kot jih danes naseljujejo golobi in podgane in ščurki: opazoval bo, kako se mesto gradi brez njegove aktivnosti? Kako stavbe rastejo brez njegovega truda? Se bo morda takrat končno počutil, da ni več sam?

Carinarnica

Ime Carinarnice izhaja iz njene nekdanje funkcije, ko je mala stavba na mejnem prehodu dajala zavetje predstavnikom mejne policije. Po sprejemu Slovenije v Schengensko območje je policija objekte mejnega prehoda zapustila (kar sicer žal ne velja več za italijansko stran) in mala hišica v mediteranskem stilu je samevala do leta 2016, ko je dobilo novo življenje mini kulturnega centra (sprva v sodelovanju petih domačih kulturnih društev, sedaj za program skrbi Društvo humanistov Goriške). Nekdanji simbol meje med obema Goricama je skozi leta postal medmestno stičišče razvoja nevladne in urbane kulture. Tu se srečujejo ljudje, ki skrbijo za urbano kulturo obeh mest, in na odprt način, skozi kulturo in umetnost, preizprašujejo stvarnost skupnega somestnega bivanja. Na sporedu so redno razstave, koncerti, predavanja, delavnice in druženja.

Goriški akceleracionizem: uvod
Carinarnica, Nova Gorica
11. 5.–24. 5. 2024

Avtorja: Miha Kosovel in Eva Sušnik (po abecedi)
Goriško akceleracionistično gibanje