​Habent sua fata bibliothecae. Ne zgolj knjige, tudi knjižnice imajo svoje »usode«. V narekovajih je beseda zato, da ne bi kdo mislil, da bo to, kar bo bral, sentimentalno razčofotana melodrama. Gre za absolutno, močno neidilično stvarnost, za zgodbo v dveh delih. Prvi del govori o tem, kako se knjižnica razsuje, drugi o tem, kako se znova zbere oziroma nabere. V čitalniških časih bi rekli: igrokaz v dveh aktih. V romanjolskem narečju: amaro ricordo = Amarcord. No, kakšno bo tretje dejanje, se še ne ve. Niti to ne, kdo ga bo pisal.

PREDIGRA

Prva knjižnica je nastajala še v francjožefovski monarhiji. Glavna zbiralca sta bila strica, ki sta sicer oba umrla mlada, eden kot avstrijski vojak na Dukli, drugi v povojni pandemiji. Podedoval jo je moj oče, diplomirani kemik (in menda celo fizik). Sistematično ji je dodajal knjigo za knjigo. Ob agoniji jugoslovanske kraljevine je bilo tam že okoli šest tisoč zvezkov. S kakšno vsebino? Ne vem. Kmalu bo jasno, zakaj ne vem.

Vem le eno. Kot organiziranega komunista ga je bolj kot tehnična zanimala marksistična literatura. A bral jo je na očitno zelo nestandarden način. Zato ni bil tiho, ko so podpisovali pakt, po katerem so bili dve leti, torej tretjino (druge svetovne) vojne, sovjetski komisarji in nacistični bonci »protiimperialistični« zavezniki. A ta nemolk ni bil nedolžen prometni prekršek. Bilo je zanikanjetemeljnega leninskega načela o strogo obvezni poslušnosti direktivam CK VKP(b). Nekateri so si tako disidentstvo dobro zapomnili.

Nadaljnja biografija je svojska: vojni ujetnik, najprej v nemški, potem v italijanski internaciji. Biti vojni ujetnik je bilo takrat verjetno bolj varno kakor biti mobiliziranec na fronti. A bil je nekaj časa celo partizan. V Slovenskem domu (13. 5. 1944), letnik 10, številka 19 (stran 3), so ga uvrstili v abecedni seznam triintridesetih, »ki so bili kvas slovenskega komunizma« in zato »grobarji slovenskega naroda«. Karakteristika: »Izredno previden … zelo nevaren … danes je v hribih.« Kar ni več držalo. Tedaj je bil že dachavski in sachsenhausenskilageraš. Ni težko uganiti, kaj je bil kmalu zatem.

IZREK ANARHISTA PROUDHONA

Leta 1948 so ga obsodili na klasičnem montiranem procesu. Batin, ki jih je dobil nato v golootoškem ubijalskem špalirju, ni preživel. A obsodili so ga med drugim tudi na konfiskacijo knjig. Ne z enim, z več tovornjaki so jih odpeljali. Kam so šle, nisem nikoli raziskoval. Mogoče v nekaj javnih knjižnic, kot sta Slovanska ali Narodna (itd.), pa na katero od družboslovnih fakultet, gotovo tudi v omare kakšnega ideologa načel, kako krmiti krave z oblanci. Nakladali so jih vojni ujetniki, tokrat so bili to seveda Nemci. Pomagali so si s košarami iz vrbovine, na en ali na dva roča: na kmetih jim rečejo cajna ali jerbas. Cinično so se režali, ko so pogruntali, koliko te brkljarije je natisnjene v gotici.

Kako že reče Proudhon? »La propriété, c’est le vol.« Kar nedvomno drži. Iz enega teh košev sem takrat ukradel odlično ilustrirano delce (z narisano, ne fotografirano arhitekturo), ki ima naslov Deutsche Stilfibel. Tiskano v Pragi. Leta 1944 (!). Do tistikrat so ga izdali že v štiriinosemdeset tisoč izvodih, fantastična naklada. Bedaki, ali so še zmeraj verjeli, da bodo zmagali, pa so zapravljali svojo energijo za tako nebistvene malenkosti? Tako sem začel, osem let star, podzavestno ali morebiti celo že zavestno zbirati svojo sedanjo knjižnico, v kateri, če hočete razumeti, o čem govorim, ni nič podedovanega.

Ko bi bilo, bi se zmešali teorija družboslovja in arhitekture oziroma bi se, kakor za nameček, z naivno, če ne bizarno rimo amalgamirala marksizem in urbanizem.

DRUGI DEL ZGODBE

​Do odločitve, kdo bo neustavljiv knjižni molj in kdo rajši navijaški razgrajač, pride praviloma v adolescenci. Tudi v moji generaciji ni bilo drugače. Morebiti smo bili kot osemnajstletniki knjigi in književnosti celo bolj zavezani, kakor so od nas pričakovali. Obzorje je bilo široko. Dodatno so nam ga razmaknili, ko smo kot dijaki zadnjega gimnazijskega razreda lahko raznesli fond imenitne gimnazijske knjižnice zastonj, brez plačila, kot velikodušno humanistično, tako rekoč humanitarno darilo, ne da bi vedeli, da gre za likvidacijo zadnje postojanke neke nezaželene tradicionalne drže. Kdo ve, katera blaga in hkrati modra duša je knjige rajši razdelila med mladež, vedoč, da bodo sicer odromale na smetišče ali v reciklažo. Bili smo zadnja generacija »pravih klasikov«. Ob letu se je gimnazija preselila, v staro poslopje se je vselila nekakšna »mednarodna« osemletka.

In potem? Podrobnosti niso pomembne, zato bo ritem mojega poročanja čedalje hitrejši. Kako je svoje študente informirala »naša šola za arhitekturo« (LŠA)? Njena knjižnica je bila v šestdesetih letih dvajsetega stoletja klasičen primer prvorazredne bede: največkrat je bila brez kakršnegakoli opravičila nedostopna. Prvi pravi stik s prvovrstno strokovno literaturo sem nato doživel v Londonu, od koder sem pritovoril tako težek kufer bukel, da sem ga le stežka dvignil. Šele takrat sem zares doumel, kaj je bilo narobe s takratnim pedagoškim programom LŠA (ki ga tako radi idealiziramo). Potem so bili na vrsti domači nakupi. Neverjetno, kaj vse si tedaj, vsaj nekaj časa, lahko dobil v ljubljanskih knjigarnah, kjer zdaj prodajajo večinoma samo suho robo. Potem so sledila, ko smo se šli reforme vseh sort, leta suhih krav. In vendar: izmazati se da iz vsake zagate. Nedosegljive knjige, denimo, kakršni so bili reprinti izvirnikov Serlia ali Palladia, se da kseroksirati. Še danes ne vem, če ni to flagrantna kršitev avtorskega prava. Če povem po pravici, me to niti ne zanima. In še zadnje dejanje: ko sem bil že profesor, sem bil vsaj nekaj časa zadolžen za novo fakultetno knjižnico. Neverjetno, kako so nekateri še zmerom mislili, da gre za docela odvečen luksuz. Nisem bil presenečen.

KARSEDA GROB ORIS INVENTURE

Torej, kaj je knjižnica, ki ima etiketo »domača«? Osebna, zasebna, družinska zadeva? Ali so to tiste »moje knjige«, ki sva jih nabavljala z ženo, praviloma na skupnih sprehodih po prodajalnah, kjer je moč dobiti to odvečno blago? Nikoli ni bilo mogoče razločiti, kaj je moje, kaj je tvoje. To so bile najine knjige. Petdeset let sem bil srečno poročen, pa kar si kdo o tem že misli. Srečno tudi zato, ker nisem niti enkrat slišal očitka, da leti denar skozi okno za reči, iz katerih ne bo nikoli nič. Niti kalorično kurivo ne.

Ali so to tudi knjige najinih otrok, pa vnukov in pravnukov? S katerimi živim v tesnih stikih oziroma kar v isti hiši? Tega se je doslej nabralo toliko, da merim zalogo le še na vatle in ne preštevam posameznih naslovov, ampak se sprašujem, kam bi vse to del, podobno kot v tisti baladi sosed Vid. Kam bo vse to šlo tokrat? Koliko kamionov rabite za odvoz deset tisoč kosov tovrstne navlake?

Pravzaprav niti ne gre za knjige oziroma za njihove avtorje, ampak za raznovrstne tematske sklope. Prva sta na seznamu, seveda, urbanizem in arhitektura, predvsem njuna teorija: če se le da, v izvirnikih in ne v slovenskih prevodih (ki so karseda redki). Sem sodi tudi arheologija, saj je dobršen del starih mest in stavb v razvalinah. Tretje področje, ki ga ni mogoče pogrešati, je starejša in novejša zgodovina. In ker tudi tu ne gre brez prevodov, so tik zraven slovarji in enciklopedije. Zanimivo, polje sociologije in filozofije je na slovenski sceni v tem pogledu povsem ustrezno, če ne kar zgledno obdelano. Vseskozi govorim o klasičnih oziroma standardnih knjigah: publikacije in revije, ki so klasificirane kot strokovni tisk, bi bilo namreč laže kakor na metre meriti na kilograme.Umetnostnih monografij je manj.

Normalen slovenski bralec bo bržčas zelo začuden, če izve, da imam zelo malo tako imenovane beletristike. Vendar, pozor: slovenska poezija je izjema. Zakaj? Tu sem se učil, kako izbrusiti ali nabrusiti svoj jezik. Čisto nazadnje je tukaj še narcisoidno ekshibicionistična polica, kjer je razstavljeno tisto, kar sem v revijah in knjigah objavil sam: vsega skupaj je za dva (kratka) vatla.

OD CELOTE K POSEBNOSTIM

Da ne bo vse tole tako suho in nekonkretno, naj naštejem nekaj knjig, ki so mi zlasti drage. Najstarejša je tiskana v Benetkah: In Vinegia, per DomenicoCiglio, M.D.LIIII (potemtakem leta 1544). Žal ni prvotisk (ta izide že leta 1521), famozen format: 7 x 14 cm. In še naslov: Libro dell‘arte della guerra di NicoloMachiavelli (itd.). Jacob Burckhardt pravi, da je njen avtor »največji diletant med vsemi, ki so kdaj obravnavali vojaške reči«.

Potem, ne se prestrašiti, slovenska memoaristika, kjer ne manjka najrazličnejših informacij o knjigah in knjižnicah. Zdi se, da se nekatere stvari serijsko ponavljajo. Čez vse so zanimivi vsaj trije avtorji. Janez Milčinski: Leta za pet drugih. Dragotin Cvetko: V prostoru in času. Mira Mihelič: Ure mojih dni. Kjer stoji zgovoren podatek, kako so domobranski policisti igrali z njeno zaplenjeno knjižnico nogomet.

Izvodi z avtorskimi avtogrami niso hude eksote (poznam kar nekaj zbirateljev), a so mi dragoceni. Biserčki so ekslibrisi, ki so mi jih nekaj narisali dobri stari znanci: Janez Bernik, Jože Ciuha, Vladimir Makuc. Druge sem si sam.Resnična posebnost pa so vpisi, ob katerih se lahko samo nasmehnete, na primer: Architectura Perennis z uradnim pečatom NUK (s podpisom in pripisom: izločeno 10. 10. 80). Ali še ena redka in zato toliko imenitnejša monografija o Plečniku(Albra Editrice, Torino 1968), s posvetilom: Stricu Mirku in teti Vidi Marko 1969. Česa vsega ne dobite v antikvariatih!

Ne morem si pomagati, vse kaže, da nisem arhitekt standardnega kova, ki bi si ogledoval strokovne slikanice samo zato, da bi nato lahko blodil po blatu gradbišč in se preklal s polirskimi primitivci. Kako že reče Luther? »Hier stehe ich. Ich kann nicht anders.« Česar Luther ni nikoli rekel: gre za čisti propagandni ponaredek. Seveda sem (i)zmikavt, outsider. Po Verbincu: »obstranec«, namreč tisti, ki se izloči ali se ne včleni v kako skupnost (itd.) … oziroma v športu »odzadnjak«, namreč tisti, ki nikoli ne zmaga (itd.). Angleška soznačnica: misfit(po naše: čista zguba). No, in? »Sem, kar sem, ker nisem, kakršni so drugi.« Če sem se kdaj kaj naučil, sem se naučil postaviti prave besede na tako mesto, da so večinoma zalegle, tako ali drugače. To, kar sem vendarle znal narediti brez nepotrebnih napak, mislim, da so bile kaskade besed. Kako že reče Brecht? »Hungriger, greif nach dem Buch: Es ist eine Waffe.« Knjiga je orožje. Knjižnica je arzenal: orožarna, kjer zajemam svoje citate.

A še vsako orožje je nazadnje odvrženo med staro šaro. A Farewell to Arms.A Farewell to Life. Magnetizem knjig je zasvojenost, ki je je konec le na en način. Nunc dímittis servum tuum, Domine (Lk 2,29). Odpusti zdaj svojega sužnja (v grškem izvirniku: ton doulon), Gospodar. To ni standardni slovenski prevod.

FINALE ŠELE PRIDE

Pod soncem ni nič novega, od danes do antike. Kar naj dokazuje zadnji navedek. Plutarh poroča v biografiji diktatorja Sule, kako neelegantno zapleni spise Aristotela in Teofrasta (Lucius Cornelius Sulla, 26): »Knjižnica je bila prepeljana v Rim … Starejši peripatetiki so bili po sebi očividno duhoviti in učeni možje. Aristotelovih in Teofrastovih del pa so imeli le malo na voljo, a še ta v slabih izdajah; kajti dedina Neleja iz Skepse, ki mu je bil Teofrastos zapustil svoje knjige, je prišla v roke nevednim ljudem brez literarnih teženj.« Anton Sovrè, ki besedilo prevede, doda opombo, ki ta ostri komentar stoično omili: »Plutarh sledi v svojem poročilu bržda Strabonu, ki trdi, da je zapuščina Aristotelovega učenca Teofrasta z Aristotelovimi spisi vred prišla v roke Neleju iz Skepse (v Troadi). Njegovi potomci so dragoceni zaklad skrivali, da bi ga rešili pred zbiralnim besom pergamskih kraljev. Pri tem so zvitki seveda trpeli.«

Napisal: Fedja Košir

Objavljeno v Outsider#24, zima 2020.