Mimo njenih del se sprehajamo na poti v službe in šole. Pa spet, ko gremo na avtobus do doma ali v pekarno po toplo štruco kruha. S svojo izpiljeno estetiko nam barva vsakdanji svet vizualnih sporočil v lepše, kvalitetnejše podobe.

Zagotovo se spomnite čudovitih plakatov za baleta Don Kihot in Tristan in Izolda v produkciji Opere Ljubljana. So delo ilustratorke in grafične oblikovalke Hane Jesih. Plakati so nastali pod mentorstvom prof. Radovana Jenka v času študija, v sklopu študijskega programa Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Knjigi o arhitekturni teoriji, ki ju je oblikovala, Miesove Tišine in Singularni objekt, berejo študentje Fakultete za arhitekturo. Razstavljala je v galerijah Kino Šiška in Dobra Vaga. Diplomirala je z oblikovano knjigo Tujec, Alberta Camusa. Delo je dobilo Nagrado za posebne dosežke ljubljanske Akademije za likovno umetnost, bilo razstavljeno na 7. Bienalu vidnih sporočil Slovenije in v Narodni galeriji v Ljubljani. Njena magistrska naloga je sestavljena iz interaktivne knjige, ki jo mora avtor s priloženim nožem simbolično raztrgati, da pride do vsebine, in spremljajočega animiranega filma po motivih eksistencialistične drame Za zaprtimi vrati avtorja Jean Paul Sartra. Z animiranim filmom se je uvrstila v tekmovalni izbor letošnjega atenskega festivala animiranega filma Animafest.

Pravi, da si pred vsako nalogo vzame dovolj časa za analizo in raziskovanje. Povsod jo spremljajo skicirke, v katere si nato izriše zemljevid problemov, nalog, analiz in idej. Tudi potek svojih dni si oblikuje na podlagi miselnega vzorca, ki z vsemi oblački in podatki deluje kot nenačrtovana umetnost.

Ko se sprehodiš mimo njenega plakata ali prelistaš časopis, ki ga je oblikovala, se ne zavedaš koliko detajlov, neštetih potez – najprej v skicirki, nato še v programski opremi – je potrebnih, da nastane končni izdelek, ki ga potrošniki ponotranjimo za povsem samoumevnega. In ravno o tem teče beseda današnjega intervjuja, nekakšen behind the scenes, ali če uporabnim kar njeno delo – Za zaprtimi vrati – ateljeja oblikovalke vidnih sporočil.

Njene grafike lahko kupite v Outsiderjevi novi spletni trgovini.

Tvoja likovna govorica je razpoznavna, čeprav deluješ v različnih medijih. Kakšno delo opraviš najraje?
Navdušujajoče pri mojem poklicu (Oblikovalka vidnih sporočil) se mi zdi predvsem to, da se soočam z najrazličnejšimi temami in področji: od filma, animiranega filma, umetnosti, arhitekture, filozofije, kulture … do smučarskih skokov (Hana je oblikovala spletno stran Planica.si, op.a.). Skušam delovati v čim širšem spektru interesov med grafičnim oblikovanjem, ilustracijo in animiranim filmom. V zadnjem času sem se sicer nekoliko bolj osredotočila na oblikovanje daljših tekstov, torej oblikovanje knjig, spletnih strani, oz. specifično – oblikovanju revije Ekran, časopisa Kinotečnik za Slovensko kinoteko. Veseli me, da lahko po intenzivnem delu na enem področju prestopim na drugo področje in tako najdem razvedritev v čem novem. Najljubše mi je sicer oblikovanje knjig, ko imam “moč”, da knjigo res celostno oblikujem, ko imam proste roke pri izbiri materialov, vezave… in predvsem takrat, ko je želja, da se iz vsebine knjige naredi bistvo knjige s pomočjo likovnosti, ilustracije in oblikovanja.

Kako se lotiš dela za različne naročnike, kako poteka tvoj miselni in delovni proces?
Moj potek dela je približno sledeč, se pa vsako delo glede na specifike projekta odvija malenkost drugače:

1. Po izhodiščnem “briefu”/ sestanku z naročnikom/ razpisu/ natečaju…
2. Vedno pričnem z raziskovanjem teme projekta – pomen, zgodovina, ozadja, filozofija, povezave, asociacije, s skrajno analitičnim pristopom ob soočanju s temo projekta.
3. Potem sledi mislni vzorec O projektu, ki ga sestavljajo ključne besede vsebinskih izhodišč, izhodišč naročnika, vizualne bližnjice, ideje; gre za nekakšen povzetek, mrežo izhodišč, idej in skic navadno na A4 listih s črnim pisalom Pilot.
4. Med miselnim vzorcem in rešitvijo je zame “kreativni del”, intuitivno iskanje primernega vizualnega jezika za izbrano temo projekta.
5. Prototip, test rešitve
6. Ustvarjanje, realizacija ideje.

Kje je torej meja med intuitivnim in analitičnim? Kako oboje uskladiš?
Pri določenih projektih se mi zdi bolje pristopati analitično, v grobem sprva z konceptom, nato z intuicijo do rešitve. Pogosto za navdih gledam knjige: listam knjige iz svoje zbirke, včasih zavijem tudi v kakšno knjigarno in listam knjige, ki jih še nimam. So projekti, kjer se mi zdi bolje pristopati samo eksperimetalno in intuitivno, npr. kadar rišem zase, za svoje projekte. Včasih pa je čas za idejo in realizacijo projekta skrajno omejen in se je preprosto treba hitro odločiti in zaupati intuiciji.

Si od nekdaj želela postati umetnica? Te je kdo pri ustvarjanju posebno zaznamoval? Na katerega od svojih projektov si najbolj ponosna?
Vedno sem želela biti ilustratorka. Sedaj sem nekje med grafičnim oblikovanjem in ilustracijo. Morda je na moj pogled na umetnost, v širšem vede in ne vede, vplival moj oče, slikar, tudi profesor na pedagoški fakulteti, Boris Jesih, skozi svoje sito načel in vrednot o umentosti; “risanje je kot igranje inštrumenta – potrebna je vsakodnevna vaja”… Veliko mi je dala izmenjava na nemški fakulteti, specializirani za grafiko in umetnost knjige Hochschule für Grafik und Buchkunst Leipzig, mentor diplomske in magistrske naloge prof. Radovan Jenko, pa prof. Maciejev Buszewicz z izmenjave na varšavski akademiji in ne nazadnje tudi najbolje založena knjižnica na oddelku za oblikovanje na ALUO.

Menim, da bi bile stvari lahko vedno še boljše. Zaenkrat mi je najljubši projekt magistrska naloga No Exit (Za zaprtimi vrati, J. P. Sartre), kjer sem povezala oblikovanje knjige s kratkim animiranim filmom. Želela sem klasično literaturo približati mladim in to se je pred kratkim uresničilo, ko me je dijakinja Laura iz Srednje šole za oblikovanje in fotografijo prosila, ali bi si lahko pri slovenščini ogledali animirani film No Exit v sklopu predavanja na temo eksistencializma, drame Za zaprtimi vrati in avtorja J. P. Sartra.

Proces načrtovanja knjige in filma No Exit.

Je delo v zasebnem ateljeju ključno ali si kdaj zaželiš večjega kolektiva oziroma družbe, morda skupnega ateljeja? Sodeluješ še s kom?
Atelje oziroma delovni prostor si pravzaprav delim z večimi ustvarjalci (z ilustratorji in animatorji). Večinoma dela vsak svoje projekte, ampak je vedno dobrodošel “feedback” in klepet o skupnih interesih. Vsake toliko se pojavi želja po odhodu v tujino, ‘s trebuhom za kruhom’ v kakšen večji studio, ki deluje predvsem na področju knjižnega oblikovanja. Ampak zaenkrat imam tu dovolj dela, pa predvsem možnost, da delujem na svojih projektih. Sodelujem z Evo Mlinar, skupaj oblikujeva nekatere projekte za Slovensko kinoteko (npr. plakate za posebne projekcije, publikacije Slovenske kinoteke …).

Prisotna si na spletiščih Instagram in Facebook. Imaš tudi odlično spletno stran. Kako te ljudje še lahko najdejo? Opažaš, da te vse več ljudi odkrije preko spletnih omrežij? Kako pomembna je dandanes prisotnost umetnika na spletu?
Imam spletno stran, ki jo osvežujem z večjimi realiziranimi projekti. Vključena sem tudi na spletno stran, združenje ženskih ilustratork po svetu, “Women who draw”. Mislim, da gre tudi od ust do ust, če si dejaven. Definitivno ti socialna omrežja lahko pomagajo biti opažen, če delaš zanimive, dobre stvari. Menim, da je spletna stran (oz. oblike spletnih portfolijev) za umetnika ali oblikovalca kot osebna izkaznica. Aktivnost na družbenih omrežjih (trenutno popularnih orodij kot so Instagram, Twitter, …) pa vsakemu omogoča, da predstavi svoje ideje svetu, da ustvari svojo digitalno galerijo, kjer se lahko znajde vsak z vstopnico – internet: potencialni sodelavec, potencialni naročnik ali pa samo nekdo, ki gre mimo.

Ena od posebnosti knjige Za zaprtimi vrati oziroma No Exit je priložen nožič, s katerim mora bralec teatralno razrezati del knjige, da pride do besedila. 

Kaj spletni mediji pomenijo za standardne galerijske razstave? Kako umetniki uravnovesite ustaljene načine predstavitve s prisotnostjo na spletu? Bodo galerije sploh še aktualne čez 20 let?
Spletni mediji so za standardne galerijske razstave lahko pripomoček promocije. Mislim, da bodo galerije ostale aktualne vse dokler bo ostalo zanimanje za razstave. Je pa morda vprašanje, če lahko virtualni prostor zamenja fizični prostor galerije. Dokler smo ljudje družabna bitja, ki imajo potrebo po komuniciranju umetniškega dela s svetom, mislim, da ni strahu, da bi galerijski prostori izumrli.

Če bi lahko oblikovala projekt še s kakšnim umetnikom – mrtvim, živim, starim, mladim, … Ali pa se zgolj usedla za mizo ob skodelici kave. Koga bi izbrala?
Izbrala bi Irmo Boom, nizozemsko grafično oblikovalko, ki deluje predvsem na področju oblikovanja knjig. Všeč mi je njeno razmišljanje, pristop k oblikovanju knjig. V enem iz med podcastov, ki sem jih poslušala, je Irma omenila, da za vsako knjigo naredi tudi prototip, da je zanjo knjiga nekoliko kot arhitektura, saj pravi procesu oblikovanja knjig tudi grajenje knjig (ang. “building books”). Pomembno ji je, da izkoristi 3D naravo knjige, da gleda na knjigo kot na objekt s svojo dimenzijo, papirjem in težo. Bolj se ne bi mogla strinjati, zato se mi je navdušujoče učiti od nje. Z veseljem bi jo imela kot mentorico, jo povprašala kaj o življenju, o izkušnjah z naročniki, tudi samo ob skodelici kave. Navsezadnje sploh ni tako nemogoče spoznati dejavnega znanega oblikovalca. So številne delavnice, predavanja, seminarji, sejmi, ki v sodobnem svetu sploh niso tako nedostopni.

Knjiga avtorice Irme Boom, ki jo je Hana izpostavila kot odličen primer dobro oblikovane knjige.

Lahko izpostaviš dobre in slabe strani ‘freelance’ dela? Kako poteka tvoj dan? Si kljub fleksibilnemu delovnemu času najraje v ateljeju?
Slaba stvar je, da si lahko razvlečeš delo čez cel dan, vikend, petek in svetek. Zato ugotavljam, da je najbolje, da se med tednom kot ostali odpravim v “službo” v atelje, kjer poskusim oddelati delovnik, popoldne pa doma ustvarjam v miru. Ker pa se je žal v mojem poklicu pogosto treba nekaj domisliti in rešiti v zelo kratkem času, ta plan odpade. Potem ne menjujem preveč lokacij in ker lahko, delam doma. Če si sam svoj šef, “freelancer”, je potrebno veliko discipline, dobro organizirano delo in čas, potem pa so lahko tudi dnevi, ki so čisto počitniški.

Kako pomemben je za umetnika umik od svojega dela? Kaj ti zbistri misli in te napolne z navdihom?
Odmik, oddih od dela je nujen. Super je, ko je projekt dobro zastavljen in imaš dovolj časa tudi za distanco od projekta. Sprehod. Sprehod po gozdu. Odvisno od letnega časa, in tega, kaj narava takrat ponuja. Nabiranje gob. Plezanje v naravni steni. Ko se vrneš, vidiš, kaj vse bi se dalo še izboljšati.

Pripravila: Nuša Zupanc

Celoletna naročnina