V Žirovnici, nedaleč stran od blejskega jezera, vsak vikend zadiši po kavi. Duo, ki ga sestavljata sestra Polona in brat Gaber, se po napornem delovnem tednu odpravi do svoje strasti – praženja kave. V družinski hiši se, v preurejenem pritličju, nahaja majhna družinska pražarna Kolektiv 22, ki ponuja svetlo praženo kavo. Zgodba njune pražarne je tesno stkana z babico Tončko, zaradi katere je spomin na njuno otroštvo še lepši in ju pogosto pogosti s sveže spečenimi piškoti. Vsak paket kave je ozaljšan s pesmijo izbranega slovenskega pesnika.
Pogovarjala sem se s Polono, sicer univerzitetno diplomirano sinologinjo, ki od ponedeljka do petka dela v centru tradicionalne kitajske medicine. Kava jo zanima, prevzema in zabava, hodi na izobraževanja o kavi, pri praženju pa sama eksperimentira, računa, meri, preizkuša, … preden se odloči, da je kava spražena tako, da iz zrna zvabi na plano najbolj prijetne okuse. Polona Burnik verjame v svojo znamko, njena delavnost in predanost sta me povsem prevzeli. Prostih vikendov in dni nima, takoj po delovnem dnevu se odpravi v drugo službo: pražit kavo v Žirovnico, ali pakirat pakete, ki jih – če se le da – sama osebno s kolesom razvozi po Ljubljani, ostale pa odpošlje po pošti. Tudi po skypu sva že govorili iz njene pražarne! Brat Gaber živi in dela v Londonu, poskrbi za urejanje spletne strani, programiranje in ostale IT probleme. Včasih ji na pomoč priskoči tudi mama. Poloni veliko pomeni, da ve od kod so zrna kave, ki jih prodaja. Želi ponuditi visokokakovostna zrna, ki imajo striktno sledljivo poreklo.
Sprehod čez Ljubljano s Polono je zares zanimiva izkušnja, za vse kavarne zna povedati, kakšno kavo ponujajo, kako je pražena, kakšne mešanice uporabljajo. Sama pravi, da ji je najbolj pri srcu svetlo pražena kava, ki je novost na slovenskem tržišču. Prav ta način praženja dela kavo Kolektiva 22 posebno in edinstveno. Pravi, da smo Slovenci navajeni na kave, ki so precej temno pražene in zaradi tega dokaj podobnega okusa.
Na spletu se Kolektiv22 pojavlja kot duo. Kako si kot brat in sestra razdelita naloge?
Nekako glede na najina pridobljena in razvijajoča se znanja. Gaber tako upravlja bolj s številkami, jaz pa s praženjem in socialnimi omrežji. Glede oblikovanja pa se vedno odločava skupaj, saj hočeva, da izgled predstavlja oba.
Kaj te je pritegnilo k uvažanju zrn in praženju? Kako si prišla v stik s to obrtjo?
Z Gabrom sva se že nekaj časa pogovarjala o tem, da je težko najti dobro skodelico kave v naših krajih. Lani sva se začela pogovarjat o svoji pražarni, ker naju to zanima in pa ker dobre kave nikoli ni preveč. Meni se je to takoj zdelo imenitno, bila sem vzhičena. Tudi zaradi dejstva, da bova v tem skupaj; po tej poti si čisto sama najbrž ne bi upala še nekaj časa. In ker navsezadnje meniva, da je razumevanje kave zelo pomembno, sva leto in pol rabila za pridobitev znanja, okušala različna zrna in načine praženja, da sva prišla do tega, da najin produkt predstaviva širši javnosti. Sicer pa izobraževanja nikoli ni konec, ker misliva, da kava vedno preseneča s svojo spektakularnostjo in raznolikimi okusi. V najini pražarni ne nameravava imeti nič drugega kot kavo iz izvrstnih zrn.
Kaj je rdeča nit vajine pražarne, kaj vaju dela edinstvena? Kakšna zrna želita ponuditi?
Želiva nuditi izvrstno kavo z lokalno tradicijo. Trudiva se, da v najini pražarni ne nudiva nič manj kot zrna izvrstnega okusa. Ostajava tudi zvesta najinim koreninam; pražarna je locirana pod Stolom, od koder prihajava. V imenu je letnica rojstva najine babice, ki je najin navdih. Poleg tega ob vsakem paketu kave z zahvalno kartico podariva še delček slovenske poezije, hrane za dušo.
Predstavljate kavo iz Timorja, Peruja,… Je Kolektiv 22 na tem področju noviteta v Sloveniji?
Kavo iz Peruja sva že večkrat zasledila drugod, medtem ko iz Vzhodnega Timorja bolj poredko. Trenutni izbor sva izbrala tudi zato, ker nama je sistem pravične trgovine blizu in ker je pridelava kave v Vzhodnem Timorju ena izmed poglavitnih panog njihovega gospodarstva in nekako tudi tako podpreva ta majhen in mlad narod.
Meniva, da kava postaja v veliko pogledih podobna vinu. Okus je odvisen od regije, letnice “žetve”, načina priprave – dva pražarja lahko ista zrna spražita čisto različno, tako kot se vino lahko popolnoma razlikuje po drugačnih metodah. Tako kot vino, je kava “tkanina” družbe, ki pripelje ljudi skupaj. Specifično kavo lahko nudijo samo pražarne kot je najina, saj je za to potreben skrben izbor zrn enega proizvajalca, namesto mešanice iz večih regij in žetev. Večji proizvajalci lahko sicer nudijo kvalitetno kavo, ampak zaradi velikosti proizvodnje nikoli ne odstopajo od norme in ne nudijo osebne zgodbe o nastanku zrn pri specifičnem kmetu in nato pražarju. Zavedava se, da je trg za najine produkte majhen, ampak v manjši proizvodnji je prostor za kreativnost in inovacijo.
Kakšnih načel se držita pri delu? Spremljata trende in povpraševanje ljudi po posebnih tipih kave in nato svojo vizijo pri vsaki seriji izdelkov malenkost prilagajata?
Zaenkrat se drživa tega, kar je nama všeč. Kava ni pretemno spražena, všeč nama je svetla in srednje pražena kava. Zato ponujava to, saj si želiva razširiti ta okus in ga predstaviti ljudem. Do neke mere se prilagajava povpraševanju, zato nudiva mleto kavo, namesto zgolj kave v zrnih, ampak glede na to, da je trg posebnih tipov kave še dokaj mlad, je opcij veliko, ljudje pa so po najinih izkušnjah dokaj odprti.
Kje ustvarjata? Je delo v zasebni delavnici za vaju ključno ali si kdaj zaželita večjega kolektiva oziroma družbe, morda skupnega dela? Sodelujeta še s kom?
Kreativnost je verjetno osrednjega pomena pri predstavitvi najinih produktov, tako pri praženju, kot pri grafičnem oblikovanju. Trenutno sodelujeva s Tjašo Kikelj, ki fotografira. Logotip sva imela v glavi, zato nama je z izvedbo pomagala Tanja Pleša. Tudi Roglab moram omeniti, saj nama je pomagal izdelati najino štampiljko in zagotovo bova z njimi še sodelovala.
Pražarna je pa trenutno v bistvu naša nekdanja garaža, tako da je prostor majhen, a zaenkrat zadostuje. Če se odločiva za večjo proizvodnjo, bova to spremenila, vendar bova v vsakem primeru ostala zvesta najini rdeči niti – kava iz Alp z lokalno tradicijo. V prihodnosti želiva razširiti ponudbo in še več sodelovati z ljudmi iz različnih socialnih sfer in generacij. Kava ljudi tudi združuje, ne glede na njihovo preteklost in izkušnje, vsak ima svojo zgodbo. To nama je všeč.
Prisotna sta na spletiščih Instagram in Facebook. Izdelke pošiljata tudi v tujino. Je razlika med tujim in slovenskim kupcem?
Je. Tujina povprašuje po zrnih, medtem ko v Sloveniji tipično naročilo sestoji iz fino mlete kave. Pri nas je priljubljena kava po turško, medtem ko bolj severno in zahodno po Evropi ljudje pijejo predvsem espresso ali pa filter.
Slovenski uporabniki in kupci cenijo vajino kavo?
Po večini ja. Veliko mi jih je že omenilo najino staro mamo Tončko, kako se jim zdi fino, da sva jo vključila v najino zgodbo. Cenijo tudi trud, ki ga vlagava in vedo, da je vse plod domače proizvodnje.
Kaj te motivira, ko si zaradi prezaposlenosti utrujena ali brez navdiha?
Motivira me stara mama, ki pri ima svojih 95. sila pozitiven pogled na svet in družino postavlja na prvo mesto. Motivirajo me ljudje; največkrat tisti, ki si upajo graditi nekaj svojega, a so obenem skromni in pristni ter si dopuščajo tudi ranljivost. Motivira me tudi neskončna podpora s strani družine – brez tega ne bi bilo ničesar. Navsezadnje me tudi kritike motivirajo. Dokler so na mestu in konstruktivne.
Ko ti le uspe imeti kakšno mirno jutro zase – kakšen ritual s kavo si pripraviš?
Zadnje čase je takih juter bolj malo. Vendar si vzamem za vikende tudi čas zase. Zjutraj si prižgem kakšno fino glasbo, si počasi pripravim kavo in zajtrk. Potem se pa rada odpravim malo na zrak, naj bo to sprehod s prijateljem ali pa krog s kolesom. Zelo rada prebiram tudi kakšne revije, ki me navdihnejo. Ne nujno povezane s kavo – vsakršna estetika me na nek način navdihne in poteši. Kmalu sledi še ena kava.
Kako pa si ti najraje pripraviš kavo?
Najraje imam filter – V60. Vse skupaj je pripravljeno v manj kot 5 minutah. Si pa rada kdaj privoščim tudi kak macchiato.
Če bi lahko na skodelico kave povabila kogarkoli – lahko je oseba živa, mrtva, slavna, umetnik, … Koga bi povabila in o čem bi tekla debata?
Najverjetneje bi to bil moj stari ata, saj nikoli nisem imela priložnosti, da bi ga spoznala. Mama Tončka pa o njem govori tako lepe stvari! Govorila bi o njegovi mladosti. Pa o vojni. In kako je mamo Tončko moral povabiti ven dvakrat.
Pripravila: Nuša Zupanc, abs. arh.
Avtorica fotografij: Tjaša Kikelj
Kavo Kolektiv 22 lahko kupite v spletni trgovini Outsider. Vabimo vas k brskanju po ostalih izdelkih, s toplo skodelico kave pri roki!
