Živeti v urbanem okolju in imeti velik zasebni vrt je idilična, hkrati pa, žal, po vsej verjetnosti kontradiktorna vizija. Gostota prebivalstva in potrebe po zazidljivih površinah v mestih zelo hitro izrinejo še tako majhen zasebni vrt, kar je na neki način logično.

Bistvena razlika med urbanim in ruralnim je prav v odnosu med pozidanim in odprtim, naravnim prostorom.

Zato je potreba po manjših zasebnih zunanjih površinah, kot so terase, balkoni, lože ali manjši atriji, ki se kot podaljšek zaprtega dela stanovanja odpirajo v širši zunanji prostor, za mestno prebivalstvo toliko večja. Pri tem pa se moramo zavedati – še zlasti bi to veljalo za projektante – da funkcionalne posebnosti in človeška narava močno vplivajo na način izkoriščanja zunanjih prostorov. Mnogo stanovanjskih blokov, zgrajenih sredi prejšnjega stoletja, ima mini balkone v velikosti ok. 150 x 150 cm, ki so v zasnovi stavbe videti zelo estetski, v resnici pa uporabniki na njih komajda sušijo perilo ali pa jih uporabljajo za prižiganje cigaret. Morda še kot zanimivost: v anketi Stanovanja za nove generacije se je večina vprašanih glede zunanjih bivalnih površin odločila za navadne balkone oziroma atrije, ne pa za zastekljene lože, čeprav loža ponuja dodatne možnosti rabe, še posebej v zimskem času.

Ne glede na to, kako domišljeno uporabne so zunanje bivalne površine ali kako kakovosten dodaten bivalni prostor stanovanja pomenijo, je v splošni mentaliteti ljudi še vedno prisotna nagnjenost k slovenskemu idealu, ki je samostojna hiša z vrtom. Stanovanje se pri tem šteje kot drugorazredna oblika namestitve za bivanje. Vzrok za to bi bilo mogoče najti v splošnem dojemanju, da je vrt ob hiši zaseben, zelene površine soseske pa javne. Čeprav je v nekem smislu rabe prostora res tako, naj bi zelene površine soseske vseeno pomenile podaljšano bivalno okolje stanovanja, podobno kot vrt pri hiši. Poleg delitve na zasebno in javno rabo se v soseskah pogosto srečujemo tudi s slabo programsko zasnovo odprtih zelenih površin ter z nestrokovnim vzdrževanjem.

Modernistični koncept večstanovanjskega bloka, postavljenega v nekakšno parkovno ureditev, je v teoriji odličen, vendar se je s časom izkazalo, da ti parki pravzaprav niso parki, ampak le zelena kulisa arhitekturi – zelenica.

Namesto da bi bili bloki obkroženi s programsko pestro zeleno ureditvijo, so danes v pretežni meri zgolj odraz zadostitve prostorskoureditvenim pogojem, ki se na papirju odražajo v deležih, v prostoru pa kot suhoparne travnate površine z nekaj drevesi in grmovnicami, pa morda otroškim igriščem, ki je spet posledica enega od ureditvenih pogojev. Kopice travnatih zaplat v naseljih so na koncu neizkoriščene površine brez prave vsebine, namenjene zgolj opazovanju – še najbolj redni uporabniki so pasji ljubljenci. S takšnim pristopom do urejanja odprtih zelenih površin v stanovanjskih soseskah posledično tudi stanovalci v njih ne vidijo prave koristi. Eden od zglednih projektov, v okviru katerega naj bi dosegli spremembo odnosa in rabe zelenih površin, je projekt skupine ProstoRož v Savskem naselju, kjer poskušajo z mini revitalizacijskimi intervencijami dvigovati splošno zavest glede pomena javnega odprtega prostora med stanovalci. In morda se prav tu skriva bistvo. Med stanovalci v stanovanjskih blokih je treba dvigniti zavest o tem, da so zelene površine soseske zeleni podaljšek njihovega stanovanja, predvsem v vsebinskem smislu, saj je mogoče potrebo po lastnem vrtu nadomestiti z manjšo visoko gredo, paviljonom za druženje s stanovalci ali družinskimi prijatelji, prostori za igro in drugimi prostočasnimi elementi, morda velikim drevesom, kjer je mogoče preživljati poletno pripeko, in podobnim.

S programsko osmišljenimi zelenimi površinami v stanovanjskih naseljih bi bila neskončna želja po bivanju v hiši, po možnosti nekje na robu mesta ali podeželju, povsem odveč.

Mestno okolje omogoča pestro in raznoliko urbano bivanje, kjer so na »dosegu roke« različne dejavnosti, in prav to pomeni ves čar bivanja v mestu, pa čeprav za večino – zaradi omejenih prostorskih razmer – v stanovanju.

Želje in potrebe prebivalcev so raznolike, vendar je vprašanje, ali mesta za svoje prebivalce naredijo tisto, kar ti potrebujejo – mestne oblasti so namreč vse prevečkrat osredotočene na velike (prevelike) investicije (gradnja parkov, sprehajalnih poti itd. na področju urejanja zelenih odprtih površin), za katere v večini na koncu nimajo denarja, namesto da bi sredstva investirale v manjše, premišljene intervencije, ki so morda banalne, a so v posameznikovem vsakdanu izredno koristne.

Omenimo še tole: v anketi Stanovanja za nove generacije je bila prijetno presenečenje visoka podpora (najbrž odraz ozaveščenosti) anketiranih, namenjena parkovnim paviljonom (66,4 %) za druženje stanovalcev v stanovanjskih naseljih. To so kakšnih 50–100 m² velike grajene strukture, ki pomenijo nekakšno skupno verando soseske ter služijo različnim dogodkom, kot so običajno vsakodnevno druženje, otroške zabave, proslave, delavnice in drugo. Po površini so majhni, vsebinsko preprosti (odprt večnamenski prostor, morda s čajno kuhinjo in sanitarijami) in stroškovno srednje zahtevni. Podobno visoka podpora je bila izražena tudi glede piknik prostorov (60,9 %) in skupnih vrtov (64,6 %), še posebej izrazito visoka med starejšimi. Tako izrazit interes za določene vsebine v zunanji ureditvi ne pomeni kake senzacionalne ugotovitve ankete, v precejšnji meri je le odraz potreb človeka določenega bivalnega okolja. S tako visoko podporo so ljudje dali vedeti, da se v urejenih soseskah pričakujejo tudi kakovostne programske vsebine v zunanji ureditvi, ki so ne nazadnje prispevek k prijetnemu bivalnemu okolju in dodani vrednosti stanovanjskega naselja.

Urbano, mestno okolje je preplet raznolikih dejavnosti, ki jih je družba ustvarila za svoje vsakdanje delovanje. In če bi pestrost mestnega dogajanja zmogli ustvarjalno in programsko premišljeno prenesti iz velikega v malo merilo, na raven stanovanjskih sosesk, bi ožja bivalna okolja postala izredno zanimiva in privlačna. Še posebej če bi bili med drugim tudi uporabniki zahtevni in bi za svoje kakovostno bivalno okolje zahtevali ustvarjalno in premišljeno urejeno zunanjo okolico, v kateri bi se znali poistovetiti s potrebo po zasebnem vrtu, ki ji je sicer po vsej verjetnosti mogoče zadostiti le z bivanjem v hiši. S tem bi stanovalci v stanovanjskih naseljih zelene odprte površine začeli dojemati kot lastni vrt.

Osmišljene zelene površine ob stanovanjskih blokih bi zagotovo zmanjšale potrebo po uresničevanju slovenskega ideala o samostojni hiši z vrtom in posledično zelo pripomogle k uresničevanju ideje o trajnostnem urbanem razvoju.

Spisala:

Srđan Nađ, Urška Podlogar Kos

Celoletna naročnina