HIŠA V STARI FUŽINI

Arhitektura, Hiše
23 maja, 2016

HIŠA V STARI FUŽINI

Osnovno vodilo zasnove hiše je bila povezava bohinjske pragmatičnosti in ravno pravšnje mere drznosti v avtorskih rešitvah. Saj dom za gospo, domačinko, mora biti eleganten! Na prvi pogled tradicionalna streha deluje tanka kot papir. Macesnovi okenski okvirji obrobljajo velike steklene površine in lovijo značilne bohinjske poglede na ledeniško dolino in staro vas. Kamin je del betonske stene, ki ustvarja kontrast z lesenim interierjem. Leseni tlak v bivalnih prostorih pritličja, ki se podaljša v zunanjo teraso, in macesnova obloga napuščev na jugovzhodnem delu uokvirjata poglede v vas in na okoliške hribe. Zasnova notranjosti skupaj z izbranimi materiali domačinki omogoča sodobno bivanje v sicer tradicionalnem okolju.

Pogovarjali smo se z avtorjema arhitekture, Meto Kutin in Tomažem Ebenšpangerjem iz biroja Skupaj arhitekti.

V čem je ta arhitektura originalna?

Hiša je rezultat premnogih sprehodov po bohinjskih dolinah in okoliških hribih, kjer sva raziskovala tradicionalno tipologijo, lokalne materiale in detajle ter jih nato v hiši avtorsko interpretirala in uporabila času primerno. Hiša je tako od daleč videti preprosta, ko stopimo bliže, pa pozornost pritegnejo številni avtorski detajli, npr. ograje, drsna polkna, konstrukcija napuščev … Hiša je stalno prebivališče domačinke, s katero je bilo zares lepo sodelovati. Vsi smo se veliko naučili, sprejeli nekatere kompromise in spremembe svojih vzorcev razmišljanja, naročnica je ponotranjila sodobne nagovorne izraze, npr. avtorski žleb, vidni beton, nebarvan les …, midva pa sva sprejela dejstvo, da na fasadi ni lesa, ki ga domačini pogosto povezujejo z gospodarskimi objekti.

V čem odgovarja na specifike lokacije?

Velika sprememba je bila sicer narejena že takoj na začetku, saj smo hišo glede na stavbo, ki je bila na tem mestu porušena, obrnili za 90 stopinj. S tem smo iz izredno majhne in razgibane parcele, značilne za ledeniško dolino, dobili največ raznolikih razgledov in sonca. Hiša je sedaj usidrana v teren tako, da obvladuje razgled na vas pod seboj, ponuja pa tudi različne možnosti uporabe zunanjega prostora glede na letni čas ali uro dneva.

Lahko danes govorimo o originalnosti v arhitekturi?

Ravno danes moramo o njej govoriti. Originalnost izhaja iz rahločutnega branja konteksta, razčlenjevanja in ponovnega avtorskega sestavljanja prebranega. Zanjo se nam ni treba bati, kadar bomo upoštevali lokalne značilnosti kraja, mikro lastnosti lokacije in navade oz. življenjski slog naročnika. Ali kadar se nam bo uspelo izogniti modnim zapovedim in formalizmu v stilu »rad bi imel tako hišo kot sosed«. Posebno v nekoliko bolj tradicionalnih okoljih je to poseben izziv in v njegovem premagovanju vidiva bistvo našega dela in svoje največje zadovoljstvo.

Katere materiale ste uporabili za gradnjo in zakaj?

Zagovarjava uporabo, če lahko tako rečeva, iskrenih materialov, ki odkrito kažejo svoj značaj. Zato smo uporabili lokalni kamen, ki se vgrajen poskuša približati videzu suhega zidu, pocinkano pločevino, macesnov les, ki se bo odel v sivo patino, strešna kritina pa je v naravnem odtenku vlaknocementnih plošč. Rada pokaževa tudi beton, ki lahko nadomešča kamen – zunaj v obliki pohodnih plošč, ki smo jih posuli z lokalnim lomljencem, v notranjosti pa kot osrednji poudarek prostora z diskretnim reliefnim odtisom macesnovih desk, ki so bile uporabljene kot opaž. Sodobni materiali so uporabljeni povsod tam, kjer omogočijo večje udobje, morda nagovor današnjega časa, če omenimo na primer tudi napušče, kjer klasična konstrukcija ne bi omogočila take elegance.