Postaviti hišo, ki je višja od vseh drugih, od nekdaj pomeni simbolno nadvladovati okolico. Pa ne le simbolno: za učinkovit nadzor je včasih potrebna sila, za uporabo sile pa je nujen prost koridor za nadzorni pogled ali pa kar za topovski strel. Cerkveni zvoniki so simbolna središča svetne oblasti, v času vojne pa tudi dobrodošla opazovališča in strojnična gnezda. Simbolna in strateška vrednost se tako prelivata druga v drugo.

P1120268

Kar velja nasploh, postane na ravnici, kjer so naravne vzpetine z razgledišči redke, še toliko bolj izrazito. Ena takih ravninskih pokrajin, po katerih so iz Azije proti Zahodni Evropi že od pradavnih časov prodirale osvajalske vojske in konjeniški odredi, so ravnice Ukrajine. Zato ni naključje, da se je ukrajinska prestolnica Kijev, nekdaj znana kot »Mati vseh ruskih mest«, razvila na redkih gričevjih nad širjavami veletoka Dneper na poti v Črno morje. Na naravni nadzorni točki prehoda čez reko so tako že zgodaj zrastle utrdbe, zidovi in samostani, ki so s svojimi stolpi nadzorovali obsežne vzhodne stepne ravnine. Te je razvoj v zadnjem stoletju preobrazil v ravno tako obsežna in skoraj enako pusta prostranstva sovjetskih panelnih blokov, kijevski »stari breg« pa je kljub večkratnemu vojnemu in ideološkemu uničevanju v 20. stoletju vsaj za zahodnoevropskega opazovalca zadržal nekaj arhaične pravoslavne eksotičnosti. Tu se na najvišji topografski in obenem simbolni točki že stoletja dviga mogočen kompleks Kijevsko-Pečerske Lavre, najstarejšega pravoslavnega svetega mesta Vzhodnih Slovanov in enega izmed treh najsvetejših krajev nekdanje carske Rusije.

Zadnjih nekaj desetletij pa je Lavra simbolno obvladovanje ukrajinske prestolnice prisiljena deliti z nenavadnim partnerjem. Leta 1981 so namreč sovjetske oblasti komaj kakih 500 metrov stran postavile gigantski spomenik Materi domovini. 62 metrov visok jeklen spomenik žene z mečem v eni in ščitom s sovjetskim grbom v drugi roki stoji na 40 metrov visokem betonskem podstavku Muzeja Velike domovinske vojne, kot so Drugo svetovno vojno imenovali v nekdanji Sovjetski zvezi. Mati je verjetno ikonografsko eden najpogosteje uporabljenih motivov v spominskem kiparstvu, vendar bi tu zaman iskali kakšno skrušeno figuro Madone ali trpečo cankarjansko mater. Pred nami stoji statična in nepremakljiva alegorična figura Zmage, ki jo pri militantni dispoziciji podpira obsežen sovjetski vojaški muzejski arzenal, razstavljen na bližnji ploščadi. Številni oklepniki, helikopterji in rakete delujejo kot eksponati samo zaradi napisov in varovalnih verig – če teh ne bi bilo, bi se zlahka pustili prepričati, da je pred nami celoten arzenal vojaške opreme kakšne regionalne sile. Spomeniška celota vključuje še v pravem sovjetskem merilu ulite spominske reliefe (tudi tu žene namesto, da bi objokovale junake, v naročju prenašajo granate!) in večni plamen – slednji zaradi potratne porabe plina (kar 400 kubičnih metrov na uro!) ne gori več večno, ampak le še za največje praznike. Zmes posledic plinske vojne z Rusijo in kapitalističnega pragmatizma, ki tržno ovrednoti tudi spomin.

P1120270

 

Takšen za osemdeseta leta že zelo arhaičen spomenik (kaj se je zgodilo s sovjetsko umetniško avantgardo, ki je tako zelo cvetela v dvajsetih letih?) v prostoru nekdanje Sovjetske zveze sicer ni osamljen primer – morda bolj ekstremen primer je še večja in bolj dinamična betonska skulptura »Domovina kliče« v Volgogradu, nekdanjem Stalingradu. Vendar pa jo bolj zanimivo dela ravno njen arhitekturno-zgodovinski kontekst. Verjetno apokrifna zgodba o postavitvi gigantskega spomenika pripoveduje, da je kijevski metropolit še pred zaključkom del obiskal lokalnega predstavnika Komunistične partije in ga opozoril, da spomenik ne sme biti višji od sosednjih lavrskih zvonikov, sicer se bodo nad mesto in državo zgrnile strašne nesreče. Uradniki naj bi se prestrašili in na hitro znižali najvišjo točko militantne žene, v nebo iztegnjeni meč. Ta je glede na ostale dele skulpture res nenavadno kratek, vendar pa je le težko verjeti, da bi v času sovjetskega socializma pravoslavni metropolit lahko prestrašil partijsko avantgardo – bolj verjetno je, da bi bil višji meč problematičen iz statičnih vidikov, še posebej v primeru močnega vetra in potresa. Dejstvo pa ostaja, da je konica zmagovitega meča malce nižja od zvonika častitljivega samostana.

P1120260

Seveda se oblastniško tekmovanje pod geslom »Kdo seže više pod oblake?« ni zaključilo s padcem komunizma leta 1991 – le da se nam zdi korporativna gradnja steklenih nebotičnikov manj očitna ali pa bolj samoumevna strategija nadvladovanja prostora. Med tem, ko samostani in jeklena žena na gričih nad Dneprom dan in noč izvajajo nekakšen zamrznjen in že davno ne več aktualen simbolni spopad, so ravno korporativne postmodernistične zgradbe prave zmagovalke ideološkega spopada. Prekrile so nekdanje historične in industrijske plasti tega neštetokrat uničenega častitljivega mesta in nič ne kaže, da bi bil njihov pohod kaj kmalu ustavljen. Če pa bi iskali njihov utelešeni arhitekturni simbol, bi težko našli bolj ustreznega kot na videz baročni steber na Trgu neodvisnosti v središču mesta. Podoba Majdana nezaležnosti, kakor je poimenovan v ukrajinščini, se je ob preteklih prevratih in revolucijah, ki jih je v zadnjih letih ta obsežna in tragična dežela doživela že kar nekaj, redno pojavljala na televizijskih ekranih in časopisnih naslovnicah. Steber s pozlačenim kapitelom, na katerem stoji še ena ženska zmagoslavna figura, zlata Berehinija, boginja zmage, je na prvi pogled dediščina razkošnega vzhodnega rokokoja 18. stoletja.

P1120278

P1120282

 

Šele, ko stopimo pod obok, na katerem počiva mogočen steber in ki je prekrit z rožami in slikami v čast mrtvih v nedavnih revolucijah, opazimo odpadle stropne plošče, sumljivo podobne pisarniškim spuščenim stropovom. Seveda, spomenik je bil postavljen šele leta 2001 in morda še najlepše priča o eklektičnem značaju identifikacije v današnjem času – času, ko so komunistične žene z meči in pravoslavni angeli na pozlačenih kupolah dovolj neproblematični simboli, da lahko mirno uživajo spokoj večnosti drug ob drugem, zraven pa meščanom prislužijo še kakšno turistično devizo.

 

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja