- Kolumne
- 4 Comments
|
Getting your Trinity Audio player ready...
|
Kaj bi se zgodilo, če posegov v prostor sploh ne bi regulirali? Če bi bilo – po vesti uporabnikov in v okviru minimalnih bivalnih potreb – dovoljeno vse?
Primer takšnega spontanega, divjega urbanizma lahko spremljamo v Istri, na lepih lokacijah ob morju. Gre za prostorski fenomen, vreden razmisleka in kritične refleksije. Čeprav je na Hrvaškem, je vanj vpleten marsikateri slovenski (samo)graditelj.
Žarišča divje gradnje so po vseh obalnih krajih, predvsem v Umagu, Rovinju in širši okolici Pulja pa vse do Reke. Ljudje so od domačinov od šestdesetih let kupovali nezazidljive in neopremljene »poljoprivredne« parcele ali gozd, da bi tam preživljali robinzonska poletja.
Začelo se je zlagoma. Najprej so postavili šotore, nato pripeljali prikolice, potem izkopali šterne s »polsladko« vodo, v vogale postavili WC-je na štrbunk, ambicioznejši pa še tuše na zbiralnike deževnice in majhne improvizirane začasne kuhinje. Okrog svojih parcel so sprva nasadili rožmarin ali zložili suhozid. V centrih bližnjih mestec so imeli postojanke s pitno vodo in nujnimi servisi, kot so trgovina, telefonska govorilnica na žetone in pošta.
To je bila divja, začasna in neinvazivna romantika. Ko se je poletje končalo, so počitnikarji odnesli vse svoje stvari in parcele so bile spet kmalu kot prej – neobljudena zemljišča, le zarasla s kakšnim na novo nasajenim drevescem. Tako so si mnogi ljudje omogočili preživljanje počitnic na morju v slogu minimalnega, sonaravnega bivanja, kot ga danes slišimo opevati na zahodnoevropskih arhitekturnih konferencah. Življenje, maksimalno povezano z naravo, brez odtisa po obdobju rabe.
Toda ljudje so hoteli več. Morda je željo spodbudila brezskrbna svoboda poletij ali pa odsotnost nadzora in inšpekcij (grožnja z njimi je sicer ves čas visela v zraku) – kraji ob morju so poleti oživeli in prispevali v oslabljeno blagajno obmorskih mestec.
Sčasoma asketizem ni več zadostoval, zgolj obilno prostor-časje ni bilo več dovolj za dopust. Sprostila se je prvinska želja po betoniranju in samograditeljstvu. Tako so nastale betonske plošče pod prikolice, obzidane letne kuhinje z žarom, zidana stranišča. In še malo kasneje barake in prave zidane hiške. Potem še betonski predprostori pred hiškami, da so lahko namestili nadstreške za senco. To so bile že prave nepremičnine, ki jih je bilo treba zaščititi: parcele so omejili z visokimi žičnimi ograjami ali, najbolj delavni, z betonskimi zidovi.
Parcele se tako po koncu poletij niso več povrnile v prejšnje stanje. Postale so urbanizirane. Kot opisujejo fenomen v časopisu Glas Istre:
»Sčasoma so nastale prave male improvizirane in nelegalne vasi z različnimi vrstami bivališč: od starih avtodomov do velikih montažnih hiš in vil z bazeni, brez logike in smisla razporejene po okolici. Nekatere gradnje so verjetno legalizirane, druge imajo hišne številke in kdo ve od kod črpajo vodo in elektriko. Da o ravnanju z odpadki niti ne govorimo.«
Popolna svoboda v rabi prostora se ni izkazala kot dolgoročno primerna rešitev. Nastal je kaos, ki ga je težko rešiti.
Bi torej centralno planirano prostorsko načrtovanje pripeljalo do boljših rešitev? Poglejmo.
Primer je turistično naselje Barbariga, ki so ga zgradili v osemdesetih letih, da bi počitnikovanje ob morju naredili dostopno čim več ljudem. Naselje je zasnovano v duhu takratnega urejanja prostora, ki se je od modernizma že obračalo k postmodernizmu.
Problematično je umeščanje v prostor, saj degradira tisočletno dediščino na tem področju. Tu najdemo ostanke antičnega naselja Cissana pa zgodnjekrščansko cerkev sv. Andreja. Na morski obali so dobro ohranjeni ostanki rimske podeželske vile iz prvega stoletja z mozaiki in freskami. Sodobno ime je kraj dobil po beneški družini Barbarigo, ki je imela tam posest.
Gre za urejeno turistično naselje z umeščeno infrastrukturo, trgovinami in vsemi nujnimi servisi. Toda – podobno kot na parcelah – se je tudi tu kmalu pojavila nezadržna želja po »presežku«. Zrasli so prizidki, nadzidave in prezidave, nekdanje zelenice so uničene, parkirišč primanjkuje, zato so avtomobili vsepovsod, naselje je prenatrpano in umazano. Kot pri »parcelah« je tudi tu rezultat prostorski kaos, ki ga je zaradi obilja betona še toliko težje rešiti.
Istra je privlačna zaradi bogate kulture bivanja, ki se je tu razvijala tisočletja.
Morda je rešitev kakovostnega prostorskega načrtovanja že ves čas pred nami, zapisana v historičnem tkivu starih istrskih mest?
Ta so nastajala v težkih okoliščinah in z zelo skromnimi viri. Zgrajena so iz lokalnih materialov, predvsem kamna, ki zaznamuje pročelja stavb in tlakovanih površin ter tvori značilno identiteto. Zgoščenost poselitve in mešana raba omogočata mestni utrip in raznoliko rabo prostora. Namesto avtomobilov in parkirišč je bil merilo oblikovanja človek.
Temeljno počelo oblikovanja historičnih istrskih mestec so bile omejitve. Ljudje so morali posege v prostor dobro načrtovati, saj so bili izjemno težko izvedljivi. Vsak je pomenil veliko odgovornost. In vendar so nastale najlepše mestne vedute, vključno s prostranimi javnimi površinami, tlakovanimi trgi in parki.
Težko bi rekli, da so bila historična mesta grajena regulirano od zgoraj, kakor bi jih tudi težko primerjali s črnogradnjami od spodaj. Pa vendar združujejo prvine obojega. Kar pa jih razlikuje, je odgovornost, s katero so posegali v prostor.
Ko pride obdobje blaginje, ko ni več pomanjkanja, pride na dan vse slabo. V pomanjkanju ljudje skrbijo drug za drugega, ko imamo vsega preveč, skrbi le še vsak zase. V pomanjkanju in na podlagi omejitev so nastale prečudovite arhitekturne in prostorske mojstrovine, v dobi presežkov in svobode pa jih uničujemo.
Napisala: Nina Granda
Naslovna fotografija
-
Celoletna naročnina
32.00€ Izberite možnosti Ta izdelek ima več različic. Možnosti lahko izberete na strani izdelka
4 Responses
In jaz sem bil tam. Kot mlad gradbenik smo do tretje faze čez zimo zgradili tri apatmajske objekte. Toliko blata, prav za prav židke mešsnice istrske rdeče zemlje in vode kot jo je bilo na dovozni poti nisem videl nikoli, prava mala jezera… Na gradbišču nas je bilo več sto iz različnih gradbenih podjetji bivšee juge. Gradišče Cerknica, moje takratno podjetje je bilo podizvajalec Stavbenika Koper, vodja projekta Tone. Zaheban bio ta Tone. Imel je svoj osebni kontejner, tak bolj fency in najetega wv golfa. Sva se ga en dan do konca napila, no ne sam en dan, ma tisti dan najbolje, zna bit da bla kaka huda luna in svojo novo lepo rdečo katrico sem porkiral v rit enmu avtobusu, polnem delavcev iz gradbišča. Kar zacvetela je katrica, avtobusu z močnimi odbijači pa nič. Naslednji dan je prišel ba gradbišče moj direktor… Mojstri v Puli so mi čez noč poličali in zamenjali celo prednjo stran katrice, ob osmih je bila kot nova, le barva je bila na dotik malo še sveža. Zelo sem pazil na blatne luže, da mi blato ne zapaca ferari rdeče frišne barve, ko bom peljal direktorja na kosilo v isto konobo, kot smo pili prejšnji večer.No, Tone,moj šef in pivski kamerad tut naredu en kiks. Zjutraj so ga iskali, njegov temno moder golf je bil parkiran blizu njegovega začasnega doma, njega pa nikjer. Je zaspal v sosednji hiši🙂 menda na las podobni njegovi, le druge barve.
Tako, da ja, ob temeljih rimske vile smo imeli ribji piknik, kar ravno tam gre par sto metrov v morje ena debela alkaten cev premera po mojem spominu vsaj 40 cm. Niti ni treba rečt, kaj teče po tisti cevi v morje iz Barbarige.
Takrat sem se naučil, da se v gradbenistvu da vse popravit, edino če obrnes temelje zrcalo je to misija nemogoče.
Eni od firm je uspel ta podvig, Aparmajske terase oz vrtovi so gledale v hrib namest prot morju. Glih do začeli opažiti stene pritličja, ko je nekdo to opazil. Čez noč je bilo vse lepo razbito, odpeljano, zjutraj so že začeli z opažem novih temeljev niza. 🙂
Tone, je zahteval kvaliteto u nulo in jo tudi dobil. Kupci naših aparmajskih nizev so imeli srečo, so bili pa eni objekti tako slabo izdelani,da nisem verjel, kako je lahko v tistem času to možno.
Prišla je pomlad, apartmaji so bili pod streho, mi pa nazaj na Notranjsko.
V tem naselju nisem bival nikoli, sem pa obiskal to betonsko čudo po končanju del, takeat je še nakako izgledalo ok. Mogoče bom po tolikih letih spet zapeljal v tisti hrib, če bom kje v bližini rajžal.
Da vidim to, kar se je z našimi skrbno zgrajenimi nizi zgodilo v teh 40 in več letih.
Pa če je naša konoba ‘ Kod malog boga’ še odprta.🥰
Moram dodati še svoj komentar k Borisovemu.
Prepotoval sem en kup ekovasi po svetu in doživel vse živo …
Denimo ekovas v Nemčiji, kjer so jim dovolili ob strani hiš iz naravnih materialov še podnaselje prikolic in kontejnerjev. Pogoj je bil, da se držijo strogih pravil glede kurjave – zlasti pri dimnikih.
V Nikaragvi so se Nemci naučili stare tradicionalne gradnje tako dobro, da so se domačini prišli učit od njih. Nemci so finese izpilili »u nulo«, da so bile še boljše kot pri domačinih. Inovacije so resda štrlele ven, ampak so povsem zares dodale vrednost in domačini so to še kako dobro brali v njihovih stavbah. Če bi to prepovedali, bi bilo absolutno neumno.
Ena inovacija je bila naravnost genialna … po okolici so razširili preproste aparate, ki so tlačili plastične odpadke v plastenke. Popolnoma nabasane plastenke so uporabljali kot »opeke«, ki so ometane z zemljo ostale inertne v steni, namesto da na soncu razpadajo v mikroplastiko. Tako domačinom ni bilo treba izkopavati dodatne zemlje, sekati še več dreves in se ubadati s plastiko, za katero jim država ni nudila nobene rešitve. Win-win!
V Španiji so me očarale ekovasi, kjer je obnova kombinirala tradicionalno in moderno. Bival sem v povsem divjih off-grid špasnskih ekovaseh – baje sem bil prav danes na BBC Earth v eni taki v Tarifi – kjer so miniaturne »kabanje« umetniška zavetišča za čez noč (brez kakršnega koli betona!), stvarno življenje pa poteka v skupnih prostorih, ki so dediščina stoletne modrosti sobivanja s surovo naravo prepišnega in ekstremno suhega južnega rta Španije.
V slovenski Istri poznam kar nekaj primerov resne obnove starih stavb, robinzonskega divjaštva in marsičesa vmes. Spremljal sem, na primer, organsko rast hobitske hiše od preprostem ognjišča v kotanji vse do čarobne stavbe, ki je zrasla iz pogovora s prostorom, iz kamnov, ki so bili na voljo, lesa, ki je prišel po takih in drugačnih naključjih, povezanih v celoto z osebnostjo lastnice. Tega noben arhitekt ne bi mogel načrtovati! Enkrat sem našel kos zlomljenega ogledala in ji ga prinesel ravno takrat, ko je umetniško tkala mozaik na steni. Prijela je kos ogledala in rekla: »O, poglej, ravno sem paše!« Vtisnila ga je v steno in res je pasal. Še zdaj se nasmehnem, ko ga vidim.
Findhorn je zame najbolj zanimiv primer pretiravanja, ko se pravila sprostijo. To škotsko ekološko naselje se je začelo s prikolico v tamkajšnjem kampu. Sledili so bungalovi, podobni pelegrinskim. Potem je nekdo zgradil hiško iz iztrošenih sodov za viski. Ob tej hiški je nastala malo večja hiška iz istih sodov. In potem še enonadstropna hiša. Nazadnje so novi lastniki gradili največje možne hiše, kar so jih lahko. Večje ko so bile hiše, bolj so se krčili odnosi. Zadnje dele ekološkega naselja so gradili zunanji izvajalci – profesionalno, vse po pravilih, ampak brezosebno. In nesramno drago! Ne čudi me, da je ravno takrat nekdo podtaknil požar v njihovi skupnostni jedilnici. (Zdaj na isti lokaciji že stoji nova.)
Mislim, da je najslabša rešitev totalna uniformiranost. Potrebujemo pravila, da arhitektura povsem ne zbezlja, ampak potrebujemo tudi žepe svobode, kjer je dovoljena »ciganarija«. Te žepe moramo brati radovedno in se iz njih učiti, namesto da se nad njimi izključno zmrdujemo.
Čudilo bi me, če arhitekti ne bi poznali primerov oblikovanja poti v parkih tako, da sprva poti niti ne postavimo, ampak pustim ljudem hoditi tako, kot jim je najbolj praktično. Šele potem tlakujemo že shojene zaplate.
Profesionalna arhitektura mora ohranjati stik z vernakularno, da ostane relevantna.
Bernard Rudofsky je že leta 1964 pisal o tem.
https://en.wikipedia.org/wiki/Architecture_Without_Architects
Z veseljem napišem kak članek o tem za Outsider, če bi bil zanimiv.
Naj nazadnje povem, da pretiravanje z betonom in razkošjem v impro-naseljih v Istri zavračam. To sem ne spada. Zame je prinašanje preveč mesta v divjino posilstvo prostora. Nisem kategorično za prepoved enega ali drugega, prej sem za dialog in raziskovanje fine meje, na kateri se rojeva organska interakcija z živim naravnim prostorom.
Naj dodam še povezavo na knjigo Arhitektura brez arhitektov … https://www.moma.org/documents/moma_catalogue_3459_300062280.pdf
“Ako me ne pitaš, ja bi posjeko sve šume i umesto toga stavio od traktora gume” RAMBO AMADEUS