Mestna drevesa živijo svoje zeleno življenje bistveno drugače kot gozdna. Tam se namreč sama od sebe zasadijo, medtem ko v mestih drevesa sadimo s cilji pridobitve boljšega zraka, nižje poletne temperature, skrivanja pred sosedi in krajinske estetike. Posledično je tudi oskrba dreves v mestih prilagojena. Želimo si, da bi drevo živelo čim dlje v sožitju z varnostjo in potrebami ljudi. Če nas med sprehodom po ulicah veje drevesa čohajo po glavi, se strokovnega obrezovanja lotijo oskrbovalci mestnih dreves – arboristi. Za uvid v njihovo delo in razvoj te panoge sem se pogovarjala z Andrejem Samso, inženirjem gozdarstva in lovstva ter arboristom pri največjem podjetju, ki je izvajalec nege in sajenja dreves v Mestni občini Ljubljana.
Morda za začetek: kaj točno dela arborist?
Arborist v največji meri izvaja nego dreves v urbanem okolju. Pod »nega« mislim vzgajanje od zasaditve naprej ter nato po nekaj letih, ko drevo zraste, obrezovanje. Na primer, če ima drevo dva »vrha«, moramo z rezi doseči osno simetrijo in podobno. Če s temi posegi zamudimo, imamo kasneje veliko težav. Sicer pa je naše delo tudi zasaditev in poseki dreves v zahtevnih situacijah.
Kateri so najpogostejši posegi v Ljubljani, ki jih v izvajate?
Največ je obrezovanja in rednega vzdrževanja dreves (odstranitev nevarnih suhih vej, dvig profila), sledijo poseki nevarnih dreves in seveda sajenje novih.
V medijih lahko zasledimo kar nekaj incidentov glede nezadovoljstva meščanov nad posegi, sploh podiranjem dreves. Kako se odločite, katero drevo boste posekali, in ali je res, da sekate tudi zdrava drevesa?
V zadnjih nekaj letih je bilo na tem področju narejenega veliko napredka. Če opazim na terenu drevo, ki je po mojem mnenju primerno za posek, sporočim to svojim nadrejenim. Potem se v podjetju, za katerega delam, poda strokovno mnenje in pridobi ustrezno soglasje za poseg. Včasih so ljudje nejevoljni, ker drevo odstranimo recimo julija, nadomestimo pa ga šele decembra.
Glede zdravih dreves – mi seveda ne sekamo zdravih. Je pa res, da včasih kakšno drevo izgleda zelo zdravo, pa je v resnici zelo nevarno.
Tak primer so kostanji, pri katerih razsaja bolezen koreninskega sistema, ki le-tega močno načne. Drevo je sicer še povsem lepo, a zelo nestabilno, saj se skoraj z ničimer več ne drži tal.
V takih primerih se potem pojavijo posamezniki, ki poskušajo preprečiti sečnjo, vendar se strasti umirijo, če svoj poseg strokovno argumentiramo. Je pa tako, da si, če sekaš drevesa, ljudem v vsakem primeru nesimpatičen.
Kako pa preprečite, da bi se ljudje znašli pod drevesi, na katerih delate posege?
Postavimo zaščito, opozorilne znake, območje pa zavarujemo z vidnim trakom. Na delovišču je seveda tudi dovolj zaposlenih, ki lahko preprečijo nevarne situacije. Se je pa zadnje čase vzpostavila zelo uspešna praksa, da se na drevo, ki se bo posekalo, pritrdi obvestilo in argumente za sečnjo. Spodaj je pripisana telefonska številka, na katero lahko za več informacij pokliče vsak, ki ga to zanima.
Po drugi strani pa se ob neurjih pogosto podirajo drevesa, nekatera so že na pogled nevarna, recimo kostanji na Eipprovi. Zakaj takih dreves ne odstranite in zasadite novih?
Ni vedno vsako drevo, ki tako izgleda, tudi zares nevarno. Najprej je treba narediti pregled na višini, mogoče tudi izvesti meritve. Kakšna stara lipa ima recimo samo še obod, pa vseeno vzdrži. Se pa seveda zgodi, da česa ne opazimo. V Ljubljani je 70 tisoč dreves.
Bi morala občina več vlagati v izobraževanje meščanov o arboristiki, da bi se izognili kakšni potencialni nesreči? Kako bi se takega izobraževanja lotili vi, če bi bili na mestu občine?
Prepričanih ne bomo prepričali z nobenim prijemom oziroma argumentom. Za tiste, ki so bolj odprte glave, pa bi bilo smiselno uvesti recimo sprehode po Ljubljani, kjer bi ljudem približali delo arborista in nasploh nego dreves. Pogledali bi si na primer drevo, ki je potrebno nege, ter drevo, kjer je bila nega izvedena pred kratkim ali pa že nekaj let nazaj. Pogledali bi si tudi drevesa, pri katerih je nega izostala, in spoznali, kakšne so lahko posledice.
Kako pa je s številom dreves v Ljubljani? Res je, da naj bi bili ena bolj zelenih prestolnic, vendar pa se okrog novogradenj še vedno dogaja, da so te povsem brez zelenja, kot je na primer Cukrarna. Kako poteka postopek odločanja, kje se bo sadilo? Od kod dobite sadike in kako se odločite, katere drevesne vrste boste posadili? Koliko je bilo visoko najvišje drevo, ki ste ga posadili v Ljubljani?
Najvišje drevo je bilo visoko toliko, kolikor je dolg vlačilec, s katerim se pripelje sadiko, in to je 12 metrov. Posadili smo ga pri gostilni As. Za Cukrarno ne vem, je pa stroka tista, ki se odloča, kaj in kje se bo sadilo. Včasih so tudi okoliščine take, da se posajenega drevesa kasneje ne bo dalo vzdrževati in se zato tam ne sadi.
Pri nadomestnem sajenju se običajno odločamo za isto drevesno vrsto, kot je bilo prvotno drevo. Sadike uvažamo iz tujine; pri nas primerne drevesnice žal nimamo.
V Ljubljani imamo sicer kar nekaj novo zasajenih obcestnih dreves, vendar jih je zaradi suše kar precej propadlo (recimo na Cesti na Brdo in Tržaški cesti ter pri Ikei). Kako skrbite za drevesa, da se primejo?
Tržaške ceste nismo mi zasadili. Mi je pa všeč, da so posadili različne drevesne vrste, saj to prinaša nenehno dogajanje na ulici – včasih cveti eno drevo, kasneje drugo, tudi listi so v različnih barvah in odpadajo različno.
Ikea je privatna parcela, zato mi podatek, kdo je tam izvajal dela, ni poznan. Zakaj ni uspelo, je težko špekulirati. Se pa pri nestrokovnem sajenju velikokrat zgodi, da se sadike zasadi pregloboko. Drevo namreč čez korenine tudi diha in kadar se korenine potisne pregloboko v zemljo (sploh če je ta zbita), drevo ne more primerno zaživeti. Tak primer je park v Postojni. Tam so drevesa zasuli, nekatera tudi za dva metra. Taka drevesa hirajo in se posušijo.
Zalivanje sadik reši marsikaj, je pa tudi to problematično – če je zelo sušno obdobje, voda prehitro ponikne in zalivanje tako ne učinkuje, kot bi moralo.
Koliko pa stane zasaditev in kaj vse obsega? Sajenje dreves v mestih naj bi bilo namreč zelo drago, postopek sajenja pa kompliciran in z nepredvidljivimi rezultati. Ko je Plečnik pred skoraj stoletjem urejal mestne površine, je praviloma vključeval tudi drevesa. Na primer topoli in vrbe na Vegovi, pa zasaditve na nabrežjih Ljubljanice in Gradaščice, pa Trnovo, Hrvaški trg, Tivoli itd. Kako mu je to uspelo – z minimalnimi sredstvi?
Stroške sestavljajo sadike in naše storitve. Pri tem je treba vzeti v obzir še izredne situacije – tam, kjer se sadi, so običajno še električni vod, voda in vsa druga infrastruktura. V parku je enostavno zasaditi drevo, na ulici pa je to mnogo težje.
Za Plečnika ne vem, se pa sprašujem, ali zares vemo, da mu je to uspelo z minimalnimi stroški. V nekaterih pogledih je bila tudi njegova gradnja veliko boljša od današnje.
Drevesa so dobra rešitev za spopadanje z vročino v mestu. Katere vidike upoštevate pri določanju novih zasaditev v mestu?
Drevesa nižajo temperaturo in filtrirajo onesnažen zrak, to je neizpodbitno dejstvo. Smo pa mi le izvajalci, stroka je namreč tista, ki načrtuje zasaditev v mestih. Se nam pa zgodi, da ljudje včasih kar sami zasadijo drevo na parcelah MOL. Taka drevesa so v katastru in mi jih prevzamemo v oskrbo. To je potem včasih jabolko spora. Ravno zadnjič se mi je zgodilo, da sem dobil delovni nalog za nek ringlo. Ko sem drevo začel obrezovati, je pritekel gospod in bil nejevoljen nad tem, da se bo karkoli izvajalo na, kot se je sam izrazil, »njegovem ringloju«, ki ga je posadil pred tridesetimi leti. Uspel sem ga pomiriti, da »njegovemu ringloju«, ki je bil sicer na mestni parceli, ne bom naredil nič slabega, da pa hodijo mimo drevesa ljudje in so tako prenizke veje za njih moteče. Gospod se je pomiril, jaz pa sem opravil svojo nalogo.
Imate vi najljubše ljubljansko drevo?
Ginko pred vladno palačo. Sploh zdaj jeseni, ko bo odpadalo rumeno listje. In seveda libanonska cedra na Avsečevi ulici.
Na kateri svoj delovni uspeh v Ljubljani ste najbolj ponosni?
Ponosen sem, da sem bil lahko del ekipe pri sanaciji lipe pred gostilno Pod Lipo. Celoten načrt sanacije je izdelala nadrejena v podjetju. Drevesu smo se res posvetili in si vzeli čas. To naj bi bilo najstarejše drevo v Ljubljani, pa se je koreninski sistem dušil v nekakšnem kamnitem koritu.
Korito smo odstranili in na tistem mestu zemljo nadomestili z novo, ki smo ji dodali hranila. Namestili smo tudi nov obod iz kovine, ki je mnogo širši od prejšnjega. Drevo smo statično povezali in podprli, obrezali smo ga minimalno. Nastal je res lep izdelek.
Nekje v mestih lahko opazimo asfalt, ki sega čisto do debla drevesa. To je zelo zgrešena praksa, saj se drevo širi ter tako težje pride do vode in zraka. Tudi zemlja okrog njega je bolj zbita, če se vozi ali hodi tik ob deblu.
Kako pravzaprav podrete drevo, če je v strnjenem naselju?
Če je drevo zdravo, z vrvno tehniko »na peš«. Za to uporabljamo posebne drevesne plezalnike, ki pa se jih uporablja le pri poseku dreves. Če gre za iglavec, ga od spodaj navzgor »obvejimo« – veje odrežemo in ko pridemo do vrha, drevo po kosih razrežemo z vrha od zgoraj navzdol. Če so spodaj ograje ali kakšni drugi objekti, veje in kose debla navežemo na vrv in jih spuščamo na prosto mesto. Če pa drevo ni varno za plezanje, se podre s pomočjo avtodvigala.
Za konec nam še zaupajte, kako vidite prihodnost sobivanja ljudi in dreves v mestnih okoljih in kako se bo po vašem mnenju razvijala mestna krajina – bo dreves vedno več ali bo draginja zazidljivega kvadratnega metra prevladala nad ozelenitvijo?
Težko je ugibati. V zadnjih letih ljudje vedno bolj cenijo drevesa, tudi naše delo je vse bolj cenjeno. Lastniki dreves zahtevajo strokovnjake. Glede na to, da doživljamo podnebne spremembe, srčno upam, da bo dreves vedno več in bomo spregledali, da tisti kvadratni meter ni vreden plačevanja klime, ki je ne bi potrebovali, če bi imeli pred hišo drevo.
Pogovarjala se je: Marija Jakopin
