Duh časa nam narekuje, da moramo zmanjšati svoj okoljski odtis, ravnati bolj trajnostno in postati bolj samozadostni. V zadnjem času postajajo pomembni tudi vidiki odpornosti, gradnja doma pa je ena ključnih priložnosti, s katero lahko vse te cilje dosegamo pasivno, vsak dan in skozi desetletja. Čeprav se vse začne pri majhnih vsakdanjih korakih, so arhitekturne odločitve dolgoročno še pomembnejše. Dobro načrtovan objekt z nizkimi izgubami toplote in minimalnim pregrevanjem lahko desetletja »tiho dela svoje«, brez stalnega vzdrževanja ali dodatne energije. Znani primer so pasivne hiše, kjer z dobro zasnovo močno zmanjšamo potrebo po ogrevanju, a pogosto se prezre, da so nekatere »tradicionalne« rešitve, kot je poševna streha z napuščem, v resnici zelo premišljene in tehnološko utemeljene.
Poševna streha naravno odvaja vodo in zmanjša tveganje za zastajanje vlage. Pri ravnih strehah lahko sicer rešujemo odvodnjavanje z naprednimi materiali, a vprašanje ostaja, kako bodo ti materiali delovali čez 30 let. Če združimo poševno streho z modernimi materiali, lahko bistveno povečamo robustnost objekta. Oster naklon (okoli 60°) ne omogoča le hitrega zdrsa snega, ampak je tudi idealen za solarne panele, predvsem pozimi, ko je sonce nizko. Hiše v obliki črke A (t. i. A-frame) so primer take zasnove; ob pomanjkanju stanovanj bi bila to lahko preprosta, a učinkovita rešitev.
Napušči in balkoni so še dva pomembna elementa. Pravilno dimenzionirani napušči preprečujejo prekomerno sončno obsevanje poleti (ko je sonce visoko), medtem ko pozimi (ko je sonce nizko) omogočajo pasivno ogrevanje skozi večja okna. Hkrati ščitijo fasado pred dežjem in zmanjšujejo segrevanje sten.
Tudi uporaba zemlje kot naravnega toplotnega izmenjevalca je danes nekoliko pozabljena. Pred razmahom toplotnih črpalk zrak-voda so zemeljski kolektorji pogosto predstavljali učinkovito rešitev. Večinoma so služili ogrevanju, a prav tako bi jih lahko uporabili tudi za hlajenje, ki s časom postaja vse pomembnejše. Če je sistem načrtovan od začetka, je izvedba precej enostavnejša in cenejša, saj so gradbeni stroji že na lokaciji. Posebej pri horizontalnih izmenjevalcih (če je dovolj prostora) je to smiselna rešitev.
Seveda so ključni tudi materiali. Les je dober primer materiala, ki lahko trajno veže CO₂, če je pravilno vgrajen v nepremičnino. Podobno je lahko tudi reciklirana plastika, ki je pogosto prezrta možnost. Odpadno plastiko pogosto zažgejo, večine pa ne reciklirajo, saj ima reciklirana plastika slabše lastnosti, a z uporabo v gradbeništvu zmanjšamo neposredne emisije in hkrati podaljšamo življenjsko dobo materiala. Pri kovinah je ključen izvor. Aluminij je v osnovi energetsko zelo intenziven za pridobivanje, a recikliran aluminij ima neprimerno nižji ogljični odtis. Podobno velja za reciklirano jeklo. V prihodnosti bosta z uvedbo mehanizma CBAM (CO₂ carine) postala nizkoogljični aluminij in jeklo tudi cenovno bolj konkurenčna.
Ne gre pozabiti tudi na beton. Čeprav ima klasičen beton visok ogljični odtis, obstaja že pilotna proizvodnja betona, pri kateri se CO₂ zajema že med proizvodnjo, med strjevanjem pa beton dodatno veže CO₂. Vzporedno razvijajo različne vrste betona z drugačno sestavo, ki prav tako pripomorejo k nižanju ogljičnega odtisa.
Ne smemo pozabiti, da (lokalni) kamen kot polnilo v betonu ali kot samostojen gradbeni material dodatno izboljša toplotno kapaciteto. Pri materialih pogosto gledamo le toplotno prevodnost, premalo pa razmišljamo o toplotni kapaciteti. Masivne stene iz betona ali kamna imajo veliko toplotno kapaciteto, kar pomeni, da lahko shranijo in počasi oddajajo toploto: delujejo kot neke vrste toplotni kondenzator. Če masivno steno izoliramo od zunaj, notranjost pa pustimo neizolirano, bo ta stena blažila temperaturna nihanja med dnevom in nočjo ter naredila bivanje prijetnejše. To postaja še posebej pomembno zaradi vse pogostejših vročinskih valov. Beton in kamen zato še zdaleč nista »odpisana« materiala.
Material, ki ga bomo morda v prihodnosti videvali manj, pa je, presenetljivo, mavčne oziroma gips plošče. Danes se večina teh plošč proizvaja iz sadre, pridobljene pri čiščenju dimnih plinov v premogovnih elektrarnah (t. i. FGD sadra). Ker se premogovne elektrarne zapirajo, bo ta vir izginil, kar pomeni višje cene in manjšo razpoložljivost gips plošč. Morda je čas, da začnemo razmišljati, s čim jih bomo nadomestili.
Pametno načrtovan objekt lahko desetletja pasivno zmanjšuje emisije in poveča udobje. Dobra analogija je pasivni dohodek, ki ga mnogi iščejo – tukaj pa gre za »pasivni dohodek« pri manjšanju CO₂. Kombinacija masivnih sten, zunanje izolacije, pravilno oblikovanih napuščev in uporaba materialov z nizkim ogljičnim odtisom ostaja daleč najbolj robustna in dolgoročno smiselna izbira. Tradicionalne rešitve niso nujno zastarele: pogosto so bolj premišljene kot mnogi »moderni« minimalistični trendi.
Napisal: Sebastian Pleško
Foto: Sebastian Pleško
