Juhani Pallasmaa je finski arhitekt, teoretik in pisatelj, znan po svojem edinstvenem pristopu k arhitekturi in oblikovanju, ki poudarja povezavo med človeško izkušnjo in prostorom. V svojem obsežnem delu raziskuje čutno doživljanje arhitekture ter njeno sposobnost oblikovanja naše zaznave in bivanja. Pallasmaa verjame, da v naravi obstaja princip, ki teži k vse večjemu redu in lepoti – načelo, ki se odraža tudi v arhitekturi, ko ta preseže zgolj funkcionalnost in postane harmonična. Kot zagovornik humanističnega oblikovanja je eden najvplivnejših mislecev sodobne arhitekture.

Arhitekta Juhanija Pallasmaa obiščeva v njegovem studiu v Helsinkih, kjer v dveh dneh razpravljanja o arhitekturi in njeni moči opravimo drugi krog žiriranja za nagrado OUTSIDER AWARD ob 10-letnici revije Outsider. V času druženja, marca 2025, je nastal tudi ta intervju.

Kako je vaše otroštvo vplivalo na vaše razumevanje arhitekture v profesionalnem življenju? Katere izkušnje so oblikovale vaš pogled?
Otroštvo sem preživel na majhni dedkovi kmetiji na osrednjem Finskem. Ker je bila vojna, so bili vsi zelo zaposleni. Nihče ni imel časa za otroke, dedek pa je imel le eno knjigo: Sveto pismo. Tako sem bil v bistvu prepuščen samemu sebi, dokler nisem šel v šolo, in za ta leta osamljenosti sem zelo hvaležen. Opazoval sem naravo, živali, rastline in odrasle pri njihovem delu. Nihče ni imel časa, niti za pogovor z otroki, zato sem moral stvari ugotoviti sam. Pri petih letih sem torej postal fenomenolog. (Smeh) Začel sem opazovati in oblikoval mnenja o svetu na podlagi lastnih spoznanj.

Kako sta vas oblikovala pokrajina in okoliške stavbe?
Tradicionalna finska podeželska arhitektura je bila zelo preprosta. Postopoma sem doumel in razumel njeno logiko. Na primer (začne risati), tukaj je bila hiša, tukaj hlev, tukaj mala savna in tukaj vhodna veranda hiše. Opazil sem, da so bila hišna vrata poravnana vzdolž osi v tem zunanjem prostoru med drugimi stavbami. Ugotovil sem, da je bila to smiselna ureditev. Čeprav še nisem poznal besede »arhitektura«, je bila to moja prva arhitekturna izkušnja.

V tistih vojnih letih je bilo dovolj časa, da sem lahko razmišljal o namenu stvari – orodja, gospodinjskih predmetov in, seveda, stavb. Pokažem vam lahko fotografijo, na kateri sedim na dedkovi kosilnici, ki jo je vlekla konjska vprega. Pred dvema letoma sem na osrednjem Finskem delal umetniški projekt – štiriinosemdeset let kasneje me ta stroj še vedno nezavedno navdihuje. Spomnil sem se, kako sem ga občudoval – še posebej kolesa z dvanajstimi naperi.

S tem želim povedati, da naše delo pogosto postane nezavedno avtobiografsko. Ne zavedamo se, kolikokrat se vračamo k zgodnjim spominom.

Kako sta način gradnje in način življenja ljudi vplivala na vaše kasnejše delo arhitekta?
Zelo močno. Moj dedek mi je pri štirih letih podaril prvi žepni nož. Še vedno imam brazgotine na prstih, a sem se ga naučil uporabljati. (Smeh)

Drugače ne gre.
Vse okoli mene so ljudje zgradili s svojimi rokami. Ponotranjil sem neverbalno tradicijo Fincev. Zelo spoštujem tradicijo, a ne tradicionalizma.

Kakšna je vaša predstava o domu onkraj tradicionalizma?
Dom so izkušnje in pričakovanja, ki smo jih podedovali iz človeške zgodovine. Gaston Bachelard ima čudovit citat: Luč v oknu je čakajoča luč. Svetloba v večerni pokrajini se dotakne nečesa zelo globokega. Danes je domačnost skomercializirana. A dom je nekaj povsem drugega; je zbirka globokih bio-kulturnih spominov. Ko smo kot otroci smučali, je hitro padla noč in brž smo morali domov. Ko sem v daljavi zagledal lučko, sem vedel, da bom kmalu na varnem, v toplini doma.

To je pravi občutek doma.

Kaj menite o učenju – otrok, kasneje študentov, danes?
Močno nasprotujem današnji navadi, da otroku damo, ne vem, dvesto igrač namesto ene. Če imaš eno, se naučiš, kako jo uporabljati. Naučiš se jo imeti rad. Z dvestotimi pa niti ne moreš ohranjati reda. (Smeh)

Današnji odnos do poučevanja otrok – in študentov arhitekture – je po mojem mnenju napačen. Otrok in študentov ne bi smeli poučevati; morali bi jim omogočiti, da se učijo sami. Morali bi več izkusiti in več občutiti. Namesto da jim dajemo odgovore, bi se morali naučiti, kako jih najti, tudi če to pomeni obdobja negotovosti. Naučiti otroke in študente, da prenesejo negotovost, je pomembneje, kot da jih prehitro vodimo v gotovost.

Najprej moraš zgraditi samega sebe. Šele potem lahko gradiš kaj drugega, na primer umetnost ali arhitekturo.

Kako naj si študent pri tem pomaga, tudi izven formalnega šolanja?
Branje je morda najpomembnejše. Dobre knjige so resnični vir modrosti. Ko beremo dobro knjigo, v svojem umu konstruiramo vsakega človeka, vsak prostor, vsak kraj – celo cela mesta. Zato je branje najboljša vaja za domišljijo.

Študentom arhitekture pogosto rečem: “Ne berite arhitekturnih knjig. Berite literaturo, poezijo, knjige o umetnosti. Arhitekt mora imeti močan občutek za celoto človeškega življenja – ne samo za to, kar načrtuje. To je prava odgovornost.”

Kaj je lepota negotovosti?
Negotovost je strategija za ustvarjalno delo. Ustvarjalno mišljenje mora biti stalno nihanje med gotovostjo in negotovostjo. Če postaneš prehitro gotov, si izgubljen. (Smeh) Toda v šolah – tudi arhitekturnih – nas učijo, da se negotovosti izogibamo. Vendar je negotovost naše najostrejše delovno orodje.

In kaj, če nikoli ne postaneš gotov?
No, negotovost te lahko uniči. A tudi gotovost. (Smeh)

Svet je v zelo negotovem obdobju. Vsi živimo v veliki negotovosti. Kako vidite Evropo danes? Kakšna je prihodnost?
Zagotovo smo v težavah, saj so naši podedovani kodeksi etičnega ravnanja, človeškega dostojanstva, skupne odgovornosti in resnice izbrisani. Naslednjih nekaj tednov bo verjetno pokazalo, kako globoke so te težave. Zadnji meseci so pokazali, kako neizkušena, nepripravljena in šibka je Evropa.

Po drugi svetovni vojni je vladalo prepričanje, da bomo odslej imeli večni mir. Zadnja tri leta so pokazala posledice naše naivnosti. Bili smo tako naivni, da nismo razumeli, kako ranljiva je v resnici Evropa. To, kar počne Putin, je neopravičljivo, in to, kar počne Trump, je preprosto neverjetno nesmiselno.

Finska meji na Rusijo. Kako se to občuti v vsakdanjem življenju?
Finska je vedno imela močno, dobro pripravljeno vojsko. Finska je močna. A Rusi nimajo morale. Na primer, imajo senčno mornarico – ogromne zarjavele naftne tankerje, ki plujejo pod zastavami majhnih držav. Ti namenoma poškodujejo podvodne komunikacijske kable v Finskem zalivu. Nemogoče je, da bi se takšni incidenti zgodili desetkrat na leto. Rusi to načrtujejo. Stalne majhne provokacije in sabotaže.

Kaj bi danes povedali štiriletnemu dečku s fotografije?
No, ta deček je doživel vojno. Spomnim se, kako sem na obzorju videl ogenj od ruskih bomb, ki so padale na mesto, kjer sem se rodil pred vojno. Ob koncu vojne je dedek vedno nosil puško, ko sva šla na polje ali stran od hiše. Vprašal sem ga: »Dedek, zakaj imaš puško?« Povedal mi je o ruskih padalcih – morilcih, ki so skakali iz letal, da bi širili paniko med civilisti. Takrat sem razumel, kaj lahko pomeni vojna.

Kakšen nasvet bi dali temu dečku?
Rekel bi mu: Ustvari svoj svet in verjemi vanj! To je tisto, kar mora v vsakem primeru storiti vsak umetnik.

Bo umetnost rešila svet?
Dostojevski je nekoč zapisal: Lepota bo rešila svet.

Ne vem, ali bo umetnost na koncu res rešila svet, a v naravi obstaja princip, ki teži k vse večjemu redu in lepoti. Tarkovski je večkrat zapisal: Etična dimenzija umetnosti je pomembnejša od estetske.

In ali mora biti umetnost politična?
Ne mislim tako. Umetnost naravno brani harmonijo in resnico sveta. Mislim, da umetnost lahko nosi politične motive, a ne smemo je spremeniti v politično dejavnost. To se je zgodilo na Finskem v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih. Takrat smo imeli med študenti zelo močno stalinistično politično aktivistično gibanje, zlasti med študenti umetnosti in arhitekture. Bil sem rektor Obrtne univerze, izvoljen sem bil leta 1969. Naročil sem tri glavne časopise in jih vsako jutro prebral, da sem ugotovil, kam moram iti in se zagovarjati, ker so študenti naredili nekaj nesprejemljivega. Ko sem bil izvoljen, je bil moj prvi javni nastop solidarnostni govor na stavki kovinarjev. Vendar sam nisem imel političnih interesov; le situacijo sem moral umiriti.

Politika vedno vsebuje agresijo, tudi če je prikrita. Tudi danes politika v umetnosti nosi negativno moč – agresijo. Danes je estetika v mnogih pogledih postala orodje manipulacije. Občudujem in podpiram umetnike, ki razjasnjujejo preplet etičnih in estetskih kriterijev. Podpiram stališče ruskega pesnika Josifa Brodskega, ki povezuje estetsko presojo z etično.

Od vseh umetnosti je arhitektura tista, ki je v današnjem svetu najbolj ogrožena, saj se vrednost človeka meri skozi denar. Arhitektura je postala vprašanje financ, dobička in tehnologije, ne pa človeške ali kulturne vrednosti. Arhitektura izginja iz javne zavesti in pogovorov. Celo imena arhitektov pomembnih novih projektov pogosto niso več objavljena. Arhitekturne nagrade so pomembne, saj pomagajo arhitekturi, da ostane navzoča v javni zavesti. Sam sem bil član številnih žirij, šest let tudi v žiriji za Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo.

Danes več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih. Mesta določajo naša življenja. Kaj določa dobro mesto in katero vam je najbolj pri srcu?
Velika mesta so lahko problematična. Večina je prevelikih. Majhna mesta so primernejša velikost za človeški um. Še vedno smo miselno jamski ljudje. Pri urbanističnem načrtovanju je treba najti ravnotežje med tem, kaj zasnovati in kaj prepustiti naključju. Mislim, da danes načrtujemo preveč, a to ni vedno najboljša rešitev. Današnji trend se nagiba k vse strožjim regulacijam. Toda to mestom ne pomaga. Namesto da ustvarjamo vedno strožje predpise, bi morali krepiti zaupanje v modrost.

Zakaj potem toliko regulacij?
Ker je naša kultura kultura regulacij. Regulacije ubijajo človečnost in naravno presojo.

Kaj menite o Ljubljani?
Zelo lepo mesto. Po mojih izkušnjah eno najlepših, tam bi lahko živel. Njegova velikost je zelo človeška. Zlahka ga razumeš in si ga zapomniš. Je precej bogato v raznolikosti ulic in prostorov. In ima nekaj izjemnih arhitekturnih del.

In Helsinki?
Mesto Helsinki je bilo odlično upravljano do pred približno dvajsetimi leti, ko so zaradi politične odločitve urbanistični oddelek namerno zaprli. Od takrat je pravo arhitekturno načrtovanje prenehalo obstajati. Zdaj gre le še za načrtovanje iz finančnih razlogov. A to se dogaja povsod.

Poslovni svet pridobiva vse več moči in je skrivaj povezan s politiko. Rekel bi, da je arhitektura danes, sto let po nastanku modernizma, v najhujši krizi. In položaj je vedno slabši.

Zelo sem razočaran, da arhitekturna združenja niso storila ničesar, da bi ga izboljšala.

Opazil sem, da Finci pogosto obiskujejo knjižnice in druge kulturne ustanove. Več ljudi gre v knjižnice kot v nakupovalna središča.
Finci smo vedno veliko brali in veliko uporabljali knjižnice.

Je to zaradi dolgih noči?
Nisem prepričan, vendar verjamem, da imamo močno željo po znanju. V primerjavi s prebivalci Srednje Evrope smo bolj samotarski. Mislim, da ta nagnjenost k samoti spodbuja tudi branje.

Občutek imam, da vsi uživajo v samoti, a hkrati skupaj.
Da, to je dober opis. Branje ti omogoča, da si sam, hkrati pa si povezan z deljenimi izkušnjami življenja in človeške interakcije.

Kaj menite o anketah, ki Fince uvrščajo med najsrečnejše ljudi na svetu?
Ne vem, kako to merijo. To se mi ne zdi ustrezno merilo.Finci so v resnici precej melanholični. Melanholija je nekaj, kar izginja.

Melanholijo pogosto dojemamo kot nekaj negativnega.
Ne, ne – sploh ne. Ne vidim je kot nekaj negativnega. Melanholija je zavedanje o kompleksnosti in težavah človekovega stanja. Tu govorim o visoki melanholiji, kot jo najdemo v Michelangelovih velikih delih. Melanholija je povezana z modrostjo; je oblika modrosti.

Pogovarjala sta se: Nina Granda, Matevž Granda
Foto: Matevž Granda