Od razglasitve samostojnosti Slovenije je minilo že 34 let. V vsem tem času naša država še ni postavila javnega spomenika, ki bi dostojno zaznamoval ta prelomni trenutek. Narod, ki je po stoletjih hrepenenja po samostojnosti ta cilj končno dosegel, ga do danes ni počastil z arhitekturno gesto, vredno njegove zgodovine. Edini materialni spomin na ta dogodek je drog, na katerem je prvič v zgodovini zaplapolala slovenska zastava.
Zato sem se razveselil novice o razpisu natečaja za nov spomenik osamosvojitve. A veselje ni trajalo dolgo. Ko sem odprl natečajno dokumentacijo, sem najprej pomislil, da gre za nesporazum ali celo slabo šalo. Da se nekdo poigrava z našimi pričakovanji in državnostjo. Podobno so se odzvali tudi nekateri kolegi – čutiti je bilo razočaranje, ne le nad predstavljenimi smernicami, ampak tudi nad celotnim konceptom.
Kdor si predstavlja spomenik kot nekaj, pred čimer se človek ustavi, spoštljivo pokloni ali vsaj umiri, bo v tej natečajni nalogi zaman iskal sledi veličine, jasnosti in ponosa. Trg republike – nekoč Trg revolucije – je v prejšnjem sistemu predstavljal osrednji prostor politične moči. Ravnikar ga je zasnoval z občutkom za monumentalnost, ki presega politične sisteme.
Danes ta prostor vsebuje umetnine, ki slavijo ključne dogodke in simbole prejšnje države. Spomenik samostojnosti pa – kot beremo v natečajni nalogi – naj se tem elementom podredi.
Po enoletnem odločanju skupine 23 strokovnjakov je bila pred enim letom vendarle izbrana lokacija: korito, kjer je nekoč rasla lipa, posajena ob osamosvojitvi. Korito, ki danes ni le prostorsko skromno in simbolno razvrednoteno, ampak je tudi v 99-odstotni lasti hrvaške trgovske družbe.
Obeleženje najpomembnejšega trenutka v naši zgodovini tako ni le fizično utesnjeno, ampak tudi pravno in simbolno podrejeno interesom, ki nimajo nobene zveze s slovensko državnostjo. Naročnik v natečajni nalogi celo navaja, da je »z lastnikom v postopku dogovora glede posegov na zemljišču« – torej spomenik v dveh letih priprav na natečaj sploh še nima niti osnovne pravne podlage za izvedbo.
Kot mikrolokacija spomenika osamosvojitve je določen prostor, kjer zdaj stoji drog, na katerem je bila prvič izobešena slovenska zastava. Kot je zapisno v programski nalogi, naj bi imela v zavesti slovenskega naroda »dvig slovenske zastave in čustveno doživljanje tega dejanja močno simbolično vrednost«. Osrednji element spomenika naj bi bil torej kar obstoječi drog – ki je, mimogrede, že del varovane sestave Trga republike kot spomenika državnega pomena.
Zdi se, da bi bil idealen spomenik tisti, ki ga ni. Ali vsaj tak, ki se ga ne vidi. »Zasnova spomenika naj izraža dejstvo, da gre za obeležje političnega in družbenega procesa, kar zahteva drugačen pristop kot pri klasičnih spomenikih,« piše v natečajni nalogi. Nadalje se natečajnike spodbuja, naj posežejo po »prepletanju sodobnih multimedijskih umetnosti, performansih, digitalnih tehnologijah in raziskovanju novih načinov umeščanja spomenika v prostor, pri čemer je posebna pozornost namenjena odmiku od tradicionalnega, hierarhičnega pojmovanja spomenika kot statičnega objekta (tendenca ‘antimonumentalizma’)«.
Natečajna naloga torej ne išče spomenika v klasičnem pomenu besede, temveč spodbuja k uporabi novih medijev, nevidnih pristopov, »nečesa drugega«. To naj bi bil nov format spomina. A kaj to pomeni?
Naj kot spomenik raje postavimo ironijo? Parodijo? Naj bo to umetniška gesta v slogu Banksyjevega rezalnika, ki bo razrezal zastavo? Ali morda instalacija, ki bo državo reducirala na ready-made pisoar? Seveda razumem, da je sodobna umetnost pogosto kritična in eksperimentalna – ampak ali vendar ne obstaja prostor, kjer bi bila dovoljena in primerna tudi neposredna, plemenita, samozavestna in ponosna gesta?
Komisija sicer predlaga, da naj projekt predvidi drog za zastavo – a tudi ta drog naj ostane na istem mestu – v zaščitenem koritu, znotraj varovanega spomeniškega območja, ki slavi revolucijo. Novi spomenik se torej ne sme dotakniti ničesar obstoječega in ne sme preseči nosilnosti deset ton – kar pomeni približno 3,7 kubičnega metra marmorja ali 1,15 kubičnega metra brona. Z drugimi besedami: spomenik samostojnosti ne sme biti večji od klopi.
Da bi bila degradacija obeležitve državnosti še bolj očitna, so natečaju za spomenik dodali še urbanistični anketni del, ki predvideva preobrazbo Šubičeve ulice v barcelonski superblok. Kdor pozna Barcelono, ve, da tam superblok pomeni umirjanje prometa v gosto pozidanih mestnih mrežah. Ljubljana nima niti tramvaja niti podzemne železnice – a na shemi v natečaju sta oba označena. Kot da bi želeli reševati prometno situacijo iz drugega mesta, v katerem se je nekdo nekoč vozil s kolesom in si rekel: »Tudi mi to hočemo« – in so to željo pripeli kar k natečaju za spomenik samostojnosti.
Vse skupaj dobi značaj farse, ko beremo, da natečajniki ne smejo premakniti postaje turističnega vlakca za več kot sto metrov, ker bi to vplivalo na vozni red vlakca. Spomenik državnosti torej ne sme biti ovira niti voznemu redu turističnega vlakca!
Ko se je gradila slovenska država, sem bil še otrok, a sem čutil optimizem, ki ga je ta trenutek sprožil. Danes pa z žalostjo opazujem, kako malo zaupanja imamo v lastno identiteto. Kako malo smo pripravljeni izraziti spoštovanje do nje – ne s patetiko, ampak z dostojanstvom.
Morda je ta natečaj le simptom globlje težave: da si ne zaupamo več, da ne verjamemo, da kaj takšnega kot skupna zgodovina sploh obstaja. Da se bojimo spomenikov, ker bi morali ob njih priznati, da smo del istega naroda. Da delimo nekaj več kot le prostor.
A če velja misel, ki jo je zapisal filozof George Santayana – da je tisti, ki ne pozna svoje zgodovine, obsojen, da jo ponavlja – potem je nepoznavanje ali izogibanje lastni državnosti nekaj, kar lahko stane več kot le simbol. Stane prihodnost.
Morda ne potrebujemo kolosalnih form. A potrebujemo spoštovanje. Zmožnost simbolnega jezika. Poklon brez ciničnega podtona. Dvig zastave, ki ni zgolj protokolarna vaja, ampak znak, da verjamemo vase.
Če si tega ne upamo več, potem spomenik res ni potreben. A ne zato, ker ga ne potrebujemo. Temveč zato, ker ga nismo več vredni.
PIše: Matevž Granda
Kolumna je bila objavljena v časniku Delo, 16. 7. 2025
