F2094F94-C42D-4638-9FC4-61BAA72C2635
Luka Javornik: Drevesa so osnovna infrastruktura mest

Luka Javornik je krajinski arhitekt, nekdanji soustanovitelj Studia AKKA in eden vidnejših projektantov krajinske arhitekture v Sloveniji. Skupaj s soavtorji je leta 2016 prejel Plečnikovo nagrado za Nordijski center Planica. Leti 2018 in 2019 je bil aktiven kot predsednik Društva krajinskih arhitektov Slovenije. Trenutno je zaposlen pri podjetju Elea iC.

Kaj je krajinska arhitektura in kaj krajina?

Krajinsko arhitekturo je tako kot krajino težko enoznačno opredeliti. Krajina je prostor, zamejen s pogledom, v sebi nosi nedoločnost in odprtost za interpretacijo. Po eni strani se zdi ta izmuzljivost prednost, ker koncept krajine lahko prevzema nove pomene. Po drugi strani pa je ta odprtost in prilagodljivost lahko tudi problematična. Prilagajanje lahko privede do nerazpoznavnosti. To je slabost, sploh za poklic, ki v Sloveniji še nima mesta, ki mu po mojem pritiče.

Krajinsko arhitekturo razumem predvsem kot interdisciplinarni pristop k reševanju prostorskih problemov, ki izhaja iz razumevanja naravnih in družbenih procesov. Krajinsko arhitekturo določa gradivo, s katerim se prvenstveno ukvarja, to je topografija, rastline, pa tudi vodne in grajene prvine. Cilj preoblikovanja teh prvin je ustvariti boljše pogoje za življenje. Se pa dojemanje krajinske arhitekture, s čim se ukvarja in kaj so teme, ki jih nagovarja, skozi čas spreminja. In to se mi zdi lepota krajinske arhitekture: stroka, ki lahko ponudi odgovore na različne aktualne izzive.  

Kdaj je krajinska arhitektura kakovostna?

Za kakovosten projekt so ključni razmisleki pred začetkom projektiranja. Dober urbanističen nastavek, kakovostna programska naloga, dojemljiv, izobražen, ambiciozen in odprt naročnik, angažiran projektant in kompetenten izvajalec, vse to so predpogoji za kakovosten projekt. Krajinska arhitektura se ne konča z izvedbo, takrat šele zaživi zaradi časovne komponente, rasti rastlin in vzdrževanja.

V projektivi ste aktivni že več kot 15 let. Ali je krajinska arhitektura v tem času napredovala, morda pridobila na prepoznavnosti? Kako ocenjujete trenutno stanje v krajinskoarhitekturni projektivi?

Zanimanje za teme, ki jih naslavlja krajinska arhitektura, se v družbi zagotovo povečuje. Okoljska kriza, podnebne spremembe in covid so pripomogli, da se zanimanje o pomenu urejanja odprtega prostora in zelenih površin veča. Prepričan sem, da krajinska arhitektura lahko ponudi odgovore na izzive prihodnosti. Paradoksalno pa je v Sloveniji krajinska arhitektura večinoma še vedno zapostavljena in ne uspe razviti svojega potenciala. Seveda imamo tudi pri nas primere dobre prakse, vendar so ti prej izjema kot pravilo. Položaj stroke najbolje ilustrira dejstvo, da je Načrt krajinske arhitekture v projektu številčen pod zaporedno številko 10. To pomeni, da so krajinskoarhitekturne vsebine v načrtovalski hierarhiji nizko in zato praviloma niso celovito obravnavane. Obsojene so na ostanke prostora, sredstev in energije vpletenih.

Zasebni naročniki se obnašajo pragmatično. Zelo malo je razsvetljenih naročnikov, ki so pripravljeni investirati več, kot zakonodaja od njih zahteva. Zakonodaja pa načrt krajinske arhitekture zahteva le v redkih primerih. Krajinski arhitekti bi lahko bistveno pripomogli k boljšim prostorskim rešitvam, vendar v načrtovanje velikokrat sploh niso vključeni. V veliko primerih je krajinska arhitektura zreducirana zgolj na raven zasaditvenega načrta. Če smo v načrtovanje vključeni zgolj v izvedbeni fazi, bo velika verjetnost, da bo prostor že »zaseden«, ne bo možno zagotoviti ustreznih pogojev za rastline, kaj šele zasnovati konceptualno jasnih in celovitih prostorskih rešitev.

Kako konkretno bi lahko projektiranje še izboljšali?

Naročniki, predvsem javni, bi morali ne samo naročati načrte krajinske arhitekture, ampak predvsem jasno postaviti zahteve za celovito vključevanje »na naravi temelječih rešitev« v projektne naloge, s čimer bi lahko prispevali k blaženju vplivov podnebnih sprememb.

Novonačrtovana in obstoječa drevesa bi morala imeti status osnovne komunalne infrastrukture, ki potrebuje sistemsko upravljanje, tako kot na primer vodovodno ali električno omrežje. Projektant bi moral poleg drugih pogojev pridobiti tudi pogoje za ravnanje z drevesi in zeleno infrastrukturo. Ljudje razumejo, da so drevesa koristna, vendar sta njihovo načrtovanje in upravljanje zaradi pomanjkanja zavezujočih predpisov o tej tematiki trenutno prepuščena zgolj motivaciji posameznikov. To je za družbo neodgovorno, toliko bolj, ker vegetacijske prvine bistveno pripomorejo k blaženju podnebne krize. Drevesa po mojem mnenju sodijo pod osnovno infrastrukturo, saj so osnovni pogoj za zdravo bivalno okolje.

O Ljubljani se govori, da si mesto zelo prizadeva za mestna drevesa.

Strinjam se. V Ljubljani je čedalje več zavedanja o vlogi mestnih dreves. Mesto ima zaposlenega arborista, MOL je izdal tudi pravila o projektiranju mestnih dreves in ravnanju z njimi, v katerih je navedeno, da mora arborist projekt tudi potrditi. Izboljšave na tem področju so opazne, je pa še vedno veliko prostora za napredek.

Želel bi si še bolj odločnega zasuka paradigme urejanja prostora. Bolj ambicioznega preizkušanja principov na naravi temelječih rešitev za večanje odpornosti na podnebne spremembe. Ali bi bilo možno ohranjanje in nadgradnjo zelene infrastrukture postaviti v izhodišče načrtovanja? Ljubljana je v močnem investicijskem ciklusu prenove komunalne infrastrukture, ki so jo posledično deležne tudi ceste in ulice. Pred zaprtjem Slovenske ceste se je veliko govorilo o tem, da bo to povzročilo prometni kaos v mestu, vendar so se ljudje zaprtju ceste prilagodili.

Na gradbiščih bi se lahko še bolj dosledno posvetili ohranjanju obstoječih dreves in zagotavljanju ustreznih rastnih pogojev. Glede na to, da se ceste ob prenovah praviloma razširi, se zdi, da so projekti še vedno preveč naklonjeni avtomobilom. Projektanti dosledno upoštevajo predpise, avtomobili so večji kot nekoč, asfalta je več, po navadi na račun zelenja.

Bi lahko navedli kakšen konkreten primer tovrstne prakse?

Na območju cestnega obroča Ljubljanskega potniškega centra je bila v prvotnih zasnovah na podoben način kot pri dunajskem obroču na Masarykovi načrtovana široka mestna ulica s štirivrstnim drevoredom. Vsi programi znotraj novega obroča predvidevajo maksimalno izrabo. Zato imam občutek, da se bo ob nadaljnjem razvoju projekta zaradi izpolnjevanja vseh funkcionalnih zahtev velikopoteznost izvorne ideje mestnega bulvarja postopoma izgubljala. Na Vilharjevi bo zmanjkalo prostora za obojestranski drevored.

Ali se projektanti celo preveč držijo pravil in pravilnikov? So zaradi tega rešitve v prostoru potem slabše?

Pravil se hočeš nočeš moramo držati. Verjamem pa, da vsaka omejitev vsebuje tudi manevrski prostor za interpretacijo. Brez usklajevanja ne gre in večinoma je navidezno togost pravilnikov možno preseči z dialogom. Večkrat se sprašujem, do kod rešitve določajo zakonodaja in pravilniki, od kod dalje pa gre zgolj še za inercijo. Pri tolerancah gre za vprašanja prioritet. Vprašanja so večkrat zelo banalna. Če ni dovolj prostora za vse, se moramo odločiti, ali naj namenimo več prostora avtobusnemu obračališču, širšemu pločniku ali pustimo drevesu dva metra več površine za korenine.

V okviru meseca krajinske arhitekture ste z Jano Kozamernik pripravili predavanje o načrtu krajinske arhitekture in Standardih ZAPS 05 in 06. Za kaj točno gre?

Pred časom je ZAPS dala pobudo, da krajinski arhitekti podobno kot arhitekti osnujemo svoje standarde, ki bi služili kot priročniki z namenom zagotavljanja ustrezne ravni projektiranja. Gre za pravila stroke oziroma priporočila dobre prakse. Standarda služita kot pripomoček pri komunikaciji z naročnikom glede jasne opredelitve obsega storitev projektiranja v povezavi z njihovim vrednotenjem. V Standardu ZAPS 05 je opredeljena podrobnejša vsebina in obseg posamezne faze projektiranja za načrt krajinske arhitekture. V standard so vključene faze projektiranja in vsebine, ki v upravnem postopku pridobivanja dovoljenj niso zahtevane (idejna zasnova, idejni projekt), so pa nujne za kakovosten projekt. Standard ZAPS 06 pa je priročnik o vsebini in obdelavi risb v načrtih krajinske arhitekture. Gre za prvo verzijo standarda, ideja je, da se gradivo posodablja in dopolnjuje glede na izkušnje iz prakse.

 

S čim vse se trenutno poklicno ukvarjate?

Od leta 2023 sem zaposlen v projektantskem podjetju Elea iC. V podjetju je zaposlenih veliko različnih profilov, večinoma gradbenih inženirjev, sam pa delujem v okviru oddelka za arhitekturo. Interdisciplinarnemu pristopu dodajam pogled krajinskega arhitekta. Moj prvi projekt na Elei je bila Zahodna plaza Potniškega centra Ljubljana. Veliko sodelujem z arhitekti, trenutno delam na projektu stanovanjske krajine. Delujem na dveh polih: oblikujem odprti prostor večinoma v urbanem kontekstu in nudim tehnično podporo infrastrukturnim posegom predvsem z vidika krajinske sanacije. Všeč mi je kombinacija tehničnih in oblikovalskih nalog. Moje delo je resnično interdisciplinarno naravnano, saj imam znotraj hiše možnost sodelovanja s strokovnjaki različnih profilov. Interdisciplinarno delo morda večkrat zahteva večji angažma, vendar so prostorske rešitve zaradi tega boljše.

Projekt Zahodna plaza železniške postaje Ljubljana načrtuje zasaditev velikega števila dreves v duhu sodobne načrtovalske paradigme prilagajanja podnebnim spremembam. Avtorji projekta: Sadar+Vuga, Kolektiv Tektonika, Elea iC. Vir: Elea iC, avtorica vizualizacij: Laura Medina

Kakšno je vaše mnenje glede cen projektne dokumentacije v krajinski arhitekturi?

Prenizke so. Eden izmed glavnih razlogov za mojo zaposlitev je bila prekarnost, neposredno povezana s pristajanjem na prenizko ceno projektne dokumentacije. Kot samostojni krajinski arhitekt nisem uspel zagotoviti ustreznega plačila za svoje delo in delo svojih sodelavcev. Večinoma smo za dogovorjeno ceno vložili bistveno preveč časa. Nujen je cehovski dogovor in dvig vrednosti projektantskih storitev. Doslednost spoštovanja tega dogovora lahko vodi v negotovost in porušenje obstoječih ekonomsko-poslovnih razmerij. To tveganje je seveda težko sprejeti. Sploh če načrt krajinske arhitekture večinoma sploh ni obvezen. Stanje v krajinski arhitekturi je odvisno od trga gradbenih investicij, mislim pa, da krajinski arhitekti na trg niti nimamo kaj dosti vpliva, ker smo premalo številčni, naši načrti pa praviloma neobvezni.

V Nemčiji je situacija drugačna, cene projektne dokumentacije so včasih celo desetkrat višje kot v Sloveniji, običajno znašajo 1015 odstotkov investicije, pri bogatejših naročnikih pa tudi več. Odprti prostor (nem. Freiraum) načrtujejo krajinskoarhitekturna podjetja. Biro si honorar pri direktnih naročilih izpogaja v dialogu z naročnikom. Poleg tega načrti niso hierarhično oštevilčeni in ni vodilnega, glavnega načrta. Zlasti pri javnih projektih prevzame vlogo vodja projekta naročnik, torej mesto, ki za projekt običajno razpiše razpis, v kolikor ne gre za natečaj. Razpis se pripravi tudi pred izvedbo, na katerega se prijavijo podjetja za izvedbo.

Lahko bi se zgledovali po Nemčiji (smeh). V Sloveniji je čistih krajinskoarhitekturnih investicij, kjer bi bil krajinski arhitekt vodja projekta, izjemno malo. Vodja projekta je večinoma arhitekt ali gradbeni inženir.  

Koliko je med drugimi poklici zanimanja za zeleno miselnost pri urejanju prostora?

Načelno so ljudje za, vendar lahko v praksi večkrat prevladajo drugi interesi, na primer zakonodajne obveze ali časovni roki. V duhu poenostavljanja procesov in pragmatizma lahko te vsebine postanejo motnja, nekaj, kar zahteva več energije in angažmaja, ker ne gre za ustaljene rešitve, ki bi bileformalno zahtevane. Če želiš te vsebine v našem zbirokratiziranem okolju dobro pokriti, predstavlja to dodaten napor. V zadnjem letu in pol sem med novimi sodelavci kljub temu imel veliko pozitivnih izkušenj, ekipa se ne boji izzivov in se zaveda problematike podnebnih sprememb. V podjetju je aktualna tematika tudi na naravi temelječe komunalno inženirstvo in sonaravno zbiranje deževnice. Zaenkrat so ti pristopi premalo sistemsko podprti in zato v praksi niso tako pogosti. Morda pa se miselnost spremeni čez deset, dvajset let.

Kako še lahko pripomoremo k blaženju podnebnih sprememb?

Načrtujmo manj tlakovanih in več zelenih površin. Verjamem, da je varstvo okolja, skrb za drevesa in ekološko urejanje prostora vgrajeno v temelje naše stroke. Morda lahko blažimo podnebne spremembe tako, da se naroči čim več načrtov krajinske arhitekture (smeh).

Pomembno se mi zdi razmišljati o racionalni uporabi virov in energije. Pa ne samo s tehničnega vidika energetske bilance in analize življenjskega cikla. Nujen je predvsem razmislek o strateških in dolgoročnih ciljih, o obstoječih vrednotah in kakovostih, ki jih želimo ohraniti za zanamce, o ključnih vprašanjih. Principi blaženja podnebnih sprememb morajo biti vgrajeni v vsako najmanjšo prostorsko intervencijo. Ključno je oblikovati jasne kriterije, nabor ukrepov in zagotoviti pogoje za njihovo sistemsko izvajanje.  

V svoji bogati karieri ste tudi kot soustanovitelj Studia AKKA sodelovali pri številnih projektih. Kateri projekt vam je med procesom najbolj prirasel k srcu? Katero delo vam je bilo v največji izziv in zakaj?

Vsak projekt prinaša tako veselje kot tudi frustracije. Najbolj se veselim projektov, ki še niso bili izvedeni, na primer, kako bo izvedeno pokopališče Ankaran. Čeprav nisem več aktiven za AKKO, z zanimanjem opazujem, kako se projekt razvija. Projekt, ki me je zelo zaznamoval v pozitivnem smislu, je Nordijski center Planica. Čeprav je bil deležen številnih kompromisov, od oblikovalskih do izvajalskih, mi je ostal v dobrem spominu in sem na svoje delo ponosen. Center Stožice trenutno še čaka na končno izvedbo.

Pokopališče Ankaran. Avtorji: krajinski arhitekti dr. Ana Kučan, Luka Javornik, Danijel Mohorič, Pia Kante, Katja Mali z arhitekti Urošem Rustjo, Primožem Žitnikom, Martino Vitlov, Mateom Zonto in Mino Hiršman. Vir: ZAPS

Od kod kot krajinski arhitekt črpate inspiracijo za svoje delo?

V navdih so mi spremembe. Ciljam na spremembe okolja, potovanja, izlete, nove vtise in poglede od zunaj. Všeč so mi pogovori o projektih in strokovne diskusije. V inspiracijo mi je bilo sodelovanje v žiriji Plečnikovih nagrad, kjer smo si ljudje različnih ozadij vzeli čas za pozoren pogled in izmenjavo različnih mnenj in stališč. V navdih mi je poslušati ljudi, ki mislijo drugače kot jaz, kar me obogati. V inspiracijo so mi predavanja, kultura na splošno, koncerti, gledališče, vse, kar mi odpira novo perspektivo.

Pogovarjala se je: Živa Pečenko
Fotografije: arhiv Luka Javornik

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Mailchimp brez napisa

Povezani članki