V Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani je prvič na ogled razstava Marie Lassnig, ene najvidnejših umetnic 20. in 21. stoletja. Razstava je nastala ob 10. obletnici njene smrti v sodelovanju s Fundacijo Marie Lassnig, Neue Galerie v Gradcu in Sixpack films ter s podporo Avstrijskega kulturnega foruma Ljubljana. Vključuje 78 risb, štiri oljne slike in dva videa. Razstavo sta kurirala Peter Pakesch in Katarina Hergouth. Peter Pakesch je od leta 2015 predsednik upravnega odbora fundacije Maria Lassnig z Dunaja. Glavno poslanstvo fundacije, ki jo je umetnica ustanovila leta 2001, je dolgoročno varovati zapuščino Marie Lassnig, poglobiti razumevanje njenega dela in omogočiti njegovo javno dostopnost. S Petrom Pakeschem sem se pogovarjala ob otvoritvi razstave v Ljubljani.
»Vse od svojih umetniških začetkov je bila Lassnigova večinoma risarka. Risba ne zavzema le količinsko pomembnega mesta v ustvarjanju Marie Lassnig, ampak se v njej sooča z osrednjimi problemi iskanja umetniške identitete in razmerja do svojega telesnega položaja. Maria Lassnig se tako v risbi kot z njo pozicionira kakor neodvisna umetnica, Maria Lassnig: Doslednost in radovednost Pripravila: Nina Granda Intervju: Peter Pakesch, predsednik fundacije Maria Lassnig ki se želi vpisati v moški kanon in v njem tudi pričakuje mesto zase, s tem da subjektivni izhodiščni položaj med risanjem in samo dejavnost risanja kot procesa iskanja podobe uporablja refleksivno, kompozicijsko in prostorsko produktivno. Te funkcije risanja za Marijo Lassnig, ki so jo zaposlovale zlasti v zadnjih letih njenega življenja, ko je vprašanje njene zapuščine dobilo novo eksplozivno moč, lahko določimo na podlagi izbora risb od približno devetdesetih let 20. stoletja do konca njenega življenja in hkrati pokažemo, da procesi njenega risarskega raziskovanja nikoli niso bili dokončani.« (Claire Hoffmann, »Vleči črte, ki jih še nihče ni.« Funkcije risanja za Mario Lassnig, iz besedila razstavnega kataloga)
Maria Lassnig, Zwei Arten zu sein, Doppelselbstportraet, 2000
Kako bi z današnje perspektive opisali prispevek Marie Lassnig k svetu umetnosti?
Kot vidimo danes, je njen pomen zelo velik in zelo raznolik. Na področju raziskovanja svojega telesa in njegovega dojemanja je dosegla epohalne stvari. Zagotovo je tudi pionirka, ko gre za položaj žensk v umetnosti. Že od samega začetka je močno zagovarjala ženske kot avtonomne ustvarjalke; seveda tudi s svojim lastnim delom, kjer je tekmovala z moškimi sopotniki. Danes vidimo, kako izrazito sodobno je njeno delo. Na primer njeno intenzivno raziskovanje virtualne resničnosti ali raziskovanje identitet, ki nas zaznamujejo. Njen odnos do telesa, njeno zavedanje telesa je zagotovo bistveni del njene umetniške edinstvenosti. Njeno delo je zelo dosledno in radovedno. In ne pozabimo, kako edinstvena slikarka je bila že od samega začetka. Njen rek, da je bila »gospa Picasso«, ni naključje. Odpirala je izjemne teme, nekatere so šele danes v ospredju.
Ali družbene spremembe vedno napove umetnost?
Da. Delo Marie Lassnig nosi globoko politično sporočilo. Bila je daleč od površinskih sporočil, ki mejijo na propagando. Ni bila politična aktivistka, ampak umetnica.
Kateri vplivi in navdihi so po vašem mnenju odločilno vplivali na umetniški razvoj Marie Lassnig?
Izpostavil bi dve mesti, ki ju je zgodaj obiskala in intenzivno doživela: v Parizu je vsrkala vplive neformalne umetnosti, v New Yorku pa vplive eksperimentalnega filma. Zelo pomembna so bila tudi prijateljstva in izmenjave s pisatelji: Michael Guttenbrunner, Paul Celan, Oswald Wiener, Friederike Mayröcker in Peter Handke, če omenimo le nekatere.
Maria Lassnig, Selbstportraet expressiv, 1945
Kako se je umetnost Marie Lassnig razvijala v času njene kariere in katere teme so se izkristalizirale v njenem delu?
V središču njenega dela je bilo vedno zaznavanje, v njenem primeru zlasti zavedanje telesa. Iz zelo nekonvencionalnega in pomembnega položaja v poznem modernizmu je nastal opus, ki določa trende in sega daleč v 21. stoletje.
Pogosto je slikala avtoportrete. Zakaj je bila to njena priljubljena forma?
Njeno telo, njegovo dojemanje in njena osebnost so bili vedno v središču umetniških razmišljanj, ki so nato dobila velik pomen na splošno. Vsekakor jo lahko obravnavamo kot vzorno umetnico človeške eksistence. Za njo je jaz izhodišče za človeškost kot tako.
Katere tehnike in medije je Maria Lassnig uporabljala v svoji umetnosti in kako so prispevali k njeni umetniški izpovedi?
V središču njenega dela je bilo vedno klasično slikarstvo. Hitro in spontano je uresničevala dolgo premišljene slikarske zamisli. Njene risbe so od tega povsem ločene, da ne omenjam njenih akvarelov. Zelo redko so to pripravljalne risbe za slike, prej samostojni in zelo specifični izrazi. Obstaja tudi majhen in izjemen kiparski opus. Velik antipod slikam pa so eksperimentalni in animirani filmi, ki jih je ustvarila predvsem v času svojega bivanja v New Yorku v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ti so bili v zadnjih letih skupaj z Avstrijskim filmskim muzejem temeljito analizirani in objavljeni.
Mario Lassnig ste poznali osebno. Kako je njen umetniški talent izžareval v vsakdanjem življenju?
Res je, poznala sva se, bila sva prijatelja in imela mnoge dolge, poglobljene pogovore. Toda izpostavil bi eno značilnost, ki bi morda koga presenetila. Čeprav je bila izredno samozavestna, se zavedala sebe in na tem gradila svoj umetniški opus, je bila hkrati izredno občutljiva in senzibilna, pa tudi polna dvomov. Pred razstavami je imela neverjetno veliko tremo. Iskala je načine, kako bi se izognila lastni prisotnosti na otvoritvah. Združevala je izredno umetniško karizmo in moč inovacije, a hkrati je bila na človeški ravni zelo krhka. Zavedala se je odgovornosti do tega, kar kot umetnica sproža. In to je lastnost resnično velikih umetnikov.
Maria Lassing, Selbstportraet mit stab, 1971
Maria Lassnig, Ohne titel, 1981
Kuratorja razstave: Peter Pakesch, Katarina Hergouth Oblikovanje razstave: Sara Badovinac Zabret Galerija CD, 6, *4 EUR
Od marca do junija bodo mednarodni strokovnjaki in poznavalci dela in življenja Marie Lassnig v več dogodkih podrobneje predstavili njeno filmsko ustvarjanje, risarski opus in življenje.
Naslovna slika: Maria Lassnig, Eilige Oberwassermalerei / Naglo slikanje na vodi / Simultano slikanje / Slikanje z dvema rokama, 1991 © Maria Lassnig Foundation / Bildrecht, Dunaj 2024
Pripravila: Nina Granda
Intervju je bil prvič objavljen v Outsider #37.
