Obstajajo stavbe, ki jih nosimo v podzavesti, ne da bi zares vedeli, kje stojijo, kako se imenujejo in kaj je v njih. Ne spomnimo se povsem, kako točno izgledajo, včasih niti tega, ali zares obstajajo ali pa gre le konstrukt domišljije, ki je v nastal sanjah, morda pod vplivom kakega filma. Tako je zadnjič ob Outsiderjevem večernem pogovoru o Severjevi garažni hiši na Ambroževem trgu podžupan Koželj mimogrede omenil, da netipična krožna zasnova garažnih silosov spominja na kakšno drugo slavno stavbo, morda v Chicagu ali kje drugje. Kasneje, že v neformalnem krogu, sem dodal, da je v tem mestu res neka stolpnica z okroglim tlorisom, na lokaciji ob kanalu in z vidnimi parkirišči v spodjem delu, ki se pojavi v mnogih filmih in na razglednicah (tisti trenutek sicer nisem bil povsem prepričan, če ne gre pravzaprav za Miami, ki tudi premore mnogo stolpnic in kakšen kanal; da ne gre za New York ali Los Angeles je seveda povsem jasno). Kaj več o njej nisem znal povedati, niti nihče drug, vsi smo jo le nekako vlekli iz omenjene popkulturne podzavesti. To je bil povod za nastanek tega zapisa. 

Hiter pregled chicaških panoram na spletu je potrdil, da ne gre za Miami, in razkril ime kompleksa, ki ga pravzaprav sestavljata dva enaka 60-nadstropna stanovanjska stolpa: Marina City. Stojita namreč tik ob enem od znamenitih chicaških kanalov in se na vznožju odpirata v marino za rekreativna plovila. Z radialnim tlorisom, ki ima na obodu zaobljene balkone iz surovega betona, sta stolpa nadvse fotogenična in oblikovno jasno izstopata iz okoliške množice bolj ali manj generičnih stolpnic v mednarodnem slogu. Skupaj s kanalom, obrežnim sprehajališčem in številnimi mostovi ter omenjenim gozdom stolpnic pa sestavljata pogled, ki se kar ponuja za kuliso akcijskega ali distopičnega filma ali pa sodobne urbane romance. 

Glavna posebnost stolpov, ki jo opazimo na prvi pogled, je, da na spodnji tretjini nimata fasade, iz golih betonskih prekatov med nosilnimi stebri pa zijajo zadki ali čela parkiranih avtomobilov. Da, spodnjih 20 nadstropij v obeh stolpih zavzema garažna hiša, zasnovana v obliki spirale. S takšno zasnovo odpade potreba po dovoznih klančinah. Nad garažno hišo je etaža s skupno pralnico in telovadnico s panoramskim razgledom na mesto, vse preostale etaže pa so stanovanjske, z ne ravno velikimi dvo- in trosobnimi stanovanji ter garsonjerami. Vse dnevne sobe in spalnice se odpirajo na balkon. Na vrhu se stolpa v modernistični maniri pravilnih geometrijskih oblik zaključita z ravno streho, ki služi kot razgledna ploščad, brez kape ali konice, značilnih za stolpnice predvojnega ali postmodernega obdobja. Stolpa sta prostostoječa, vsak s svojim vhodnim lobbyjem, pod nivojem ulice pa ju povezujejo etaže javnimi športno-rekreacijskimi in zabavnimi programi, ki se odpirajo na večji skupni zeleni atrij ter na kanal. Kompleks zaokrožujeta še gledališče in nižja poslovna lamela, ki so jo kasneje spremenili v hotel.

Glede na posebno tlorisno obliko, eminentno lokacijo v chicaškem poslovno-storitveno-zabaviščnem mestnem središču (»The Loop«) in lastno marino stolpnici obdaja avra prestižnosti. Hitro bi sklepali, da so v stavbi luksuzna stanovanja, zgrajena za najpremožnejši sloj. A vsaj ob nastanku stavbe to ne bi moglo biti dlje od resnice – investitor je bil namreč sindikat delavcev v storitvah za večstanovanjske stavbe. Z drugimi besedami, najbolj ikonični stolpnici v Chicagu je postavil sindikat vratarjev, hišnikov in liftboyev! Kar nas lahko še dodatno preseneti, pa je, da cilje, s katerim so se lotili projekta, dandanes najdemo zapisane v praktično vsaki strategiji trajnostnega prostorskega razvoja. Namreč, da je v mestih treba graditi gosta, programsko mešana območja, kjer se stanovanjska raba prepleta s poslovno, predvsem z različnimi komercialnimi in javnimi storitvami. Tako lahko pot do službe in vsakodnevne opravke opravimo peš ali s kolesom, visoka gostota pa sicer omogoča racionalno organizacijo javnega prometa. S tem so se želeli zoperstaviti tedanjemu trendu izseljevanja srednjega sloja v predmestja – problemu, ki ga je mnogo bolj znana avtorica Jane Jacobs odlično analizirala v znameniti knjigi »Smrt in življenje velikih ameriških mest«. Omenjeni sindikat je očitno prepoznal, da problematika globoko zadeva tudi njegovo članstvo, ki si od živečih v enostanovanjskih hišah v predmestju ni več moglo obetati zaposlitev. Obenem je članstvo spadalo v družbeni razred, ki je ob begu v predmestja ostajal ujet v centralnih mestnih četrtih, skupaj z depriviligiranimi etničnimi oziroma rasnimi manjšinami, in je v živo spremljal, kako njihove skupnosti tonejo v revščino in kriminal.

Za idejo zgoščene urbanosti, ki omogoča visoko dostopnost najrazličnejših storitev (dandanes lahko zasledimo izraz »mesto kratkih poti«), je zaslužen predvsem arhitekt kompleksa, Bertrand Goldberg. Kot učenec slovitega Miesa van der Roheja je spadal v jedro modernističnega gibanja, a je sledil precej drugačni estetiki. Nasprotoval je uporabi pravega kota, saj ga v naravi ni, raje se je posluževal organskih oblik, ki jih je izvajal z betonskimi lupinami ali prefabrikati. Njegova arhitektura je s tem bližja Oscarju Niemeyerju kot Miesu. Pravemu kotu, natančneje, ravni liniji, je zatem nasprotoval tudi avstrijski umetnik, arhitekt in aktivist Hundertwasser, čeprav so njegova dela likovno povsem drugačna.

Kompleks je od izgradnje leta 1967 živel lastno življenje. Stanovanja, ki so bila sprva najemna, so leta 1977 prodali in so zdaj v lasti zasebnikov. Tekom let se je okoli stavb in njihovih prebivalcev nabralo tudi veliko zgodb, od vsakodnevnih do nadvse bizarnih (zgodbe poleg drugega gradiva zbira spletna stran marinacity.org). Na primer, nekoč je na podlagi anonimne prijave policija vdrla v eno od stanovanj, ki je bilo do vrha založeno z orožjem, vse do avtomatskih pušk. A izkazalo se je, da ne gre za skladišče kriminalne ali teroristične skupine, ampak ima vse orožje legalno v lasti neki zbiratelj, sicer veteran vietnamske vojne. Ker se izpostavljeni garaži v spodnjem delu kar ponujata za snemanje kakšnega filmskega pregona z avtomobili, so ju res nekajkrat porabili v ta namen in v zaključku prizora celo pognali avtomobil čez rob, v kanal pod stavbo. 

Kaj je torej Marina City? Pregovorni stekleni stolp družbene elite – v tem primeru sicer bolj betonski, sramežljiva ikona velemesta, projekt urbanističnega sindikalizma, zgodnji zastavonoša trajnostnega prostorskega razvoja ali priročna filmska kulisa? Vse to in še kaj. Metoda sindikalnega boja je bila gotovo nadvse nenavadna, saj so pravzaprav zaposleni najnižjih ravni poskušali razviti tržišče za svoje potencialne delodajalce. A verjetno je že tedaj štela predvsem ideja. Ali je bil cilj dosežen? Središča ameriških mest so se praznila še naprej, dokler se nekje proti koncu 90. let trend ni obrnil, delno tudi po zaslugi urbanih projektov, podobnih Marina Cityju. Ironija usode je v tem, da so mnoga mestna središča zdaj tako popularna, živahna in gentrificirana, da so na življenje v predmestjih in vsakodnevno migriranje v mesto obsojeni nižji sloji, predvsem zaposleni v pomožnih storitvenih dejavnostih. 

Fotografije:

1. Stolpa Marina City v obliki koruznega storža izstopata iz družbe steklenih stolpnic, ki se vzpenjajo nad kanalom v središču Chicaga (foto: Marco Verch / Flickr).
2. Garažni hiši v spodnjih etažah stolpov ter marina in javni program v nivoju pod ulico (foto: Matthew Bisanz / Wikimedia Commons).
3. Prostorni polkrožni balkoni, na katere se odpirajo vse dnevne sobe in spalnice, so podaljšek stanovanj za zunanje bivanje s panoramskim razgledom, arhitekt pa ni pozabil omeniti niti zelo praktičnega vidika, da je tako možno okna pomiti od zunaj brez uporabe obešenih odrov (foto: Jeffrey Zeldman / Flickr).
4. Marina City kot ozadje apokaliptične bitke med dobrimi Autoboti in zlimi Decepticoni v znanstvenofantatičnem filmu Transformers: Dark of the Moon (Michael Bay, 2011).

Napisal: Nejc Černigoj, arhitekt