Rad bi se zahvalil v svojem in Petrovem imenu za svinčnik, ki je celo iz platine. Podelitev nagrade je zame presenečenje in za priznanje sem hvaležen.
V Ljubljani sem prišlek. Od leta 1979 se ukvarjam z zaščito kulturne dediščine v Egiptu, Italiji, Indiji in na Kitajskem. Peter je bil Ljubljančan, kot direktor Biroja 71 je izvajal projekte na področju nekdanje Jugoslavije in v tujini od Mongolije do Kube.
Ljubljana je bila njegovo mesto. Razumel je, kaj se z mestom dogaja, poznal je njegovo zgodovino in z bolečino sledil razvoju naše prestolnice. Sodelovanje sva pričela leta 2009, trajalo je vse do njegove smrti.
Najino petnajstletno delo pro bono je bilo vedno samo strokovno. Politično neopredeljena, upokojena brez poklicnih ambicij in ekonomsko neodvisna sva lahko brez zadržkov podala svoje mnenje, ne glede ali je bilo komu všeč ali ne. S pisanjem in s Petrovimi risbami sva poskušala dopovedati, da obstajajo alternativne, boljše rešitve. Predlagala sva javne natečaje, za najpomembnejše probleme tudi referendume in javno obravnavanje za Ljubljano ključnih projektov v skladu z Aarhuško konvencijo. Pričakovala sva odziv javnosti in seveda vseh, ki odločajo v našem mestu. Žal se najina pričakovanja niso uresničila, večina najinih predlogov ni bila, ni in ne bo realizirana. Z najinimi knjigami pa bo ostala arhivska dokumentacija, saj kar je zapisano, ostane.
Ljubljana je bila zakladnica 5000-letne preteklosti z arheološkimi ostalinami v samem centru mesta, bogastvom, ki ga nima nobena druga evropska prestolnica.
Predstavila sva jo v knjigi Zamujene priložnosti mesta Ljubljane, ki sva jo končala le dober mesec pred Petrovo smrtjo. Lektorirana čaka na dovoljenje za tisk Petrovega dediča Aleša Kerševana. Upam, da bo knjiga v kratkem izšla, saj je še vedno aktualna.
Z opustitvijo projekta garaž pod tržnico in dozidave Mahrove hiše je še mogoče realizirati predlog srednjeveškega muzeja z vzhodnim mestnim obzidjem, Kloštrskimi vrati in trdnjavo barbakan, cerkvijo Marijinega vnebovzetja, kapelo Turjaških in kostnico. Ohranilo bi se tudi še neraziskano dvojno obzidje vse do Vodnega stolpa, pa tudi dobro ohranjene obokane kleti in križni hodnik samostana s devetnajstimi grobnicami, v katerih leži 290 pokojnih, elita življa na Kranjskem, plemiških družin in pomembnih meščanov.
Na ploščadi pri Zvezdi že stoji spomenik sprave in pred spomenikom razklanosti slovenskega naroda nevede polagajo vence slovenski in tuji oblastniki. Spomenika žrtvam vseh vojn pa še nimamo. Kot dopolnitev na ploščadi predlagava rekonstrukcijo prazgodovinske gomile vojščaka, najdene v neposredni bližini, kjer poteka klančina v garažo pod Kongresnim trgom. Beseda »gomila« je poznana skoraj vsem evropskim narodom. Okrog gomile v tlaku predlagava bronaste ploščice z zapisi vseh krajev, kjer so umirali naši narodnjaki, na domačih in tujih bojiščih v službi tujih gospodarjev, žrtev prve in druge svetovne vojne, talcev, umrlih v taboriščih smrti in žrtve bratomornih pobojev. Tudi ta spomenik je še mogoče realizirati.
Predlagala sva spomenik solataricam iz Trnovega s cizo ob izlivu Gradaščice. Spomenik je MOL odobrila leta 2010. Ker solataric iz Trnovega ni več, predlagam spremembo lokacije na tržnico na Vodnikovem trgu.
Lahko bi se realiziral še spomenik čevljarjem na nekdanji Čevljarski ulici, za katerega MOL ni imela denarja, pa tudi spomenik pozabljenemu ljubljanskemu predmestju Kurja vas na današnjem Botaničnem vrtu. Spomenik s kuro in petelinom v gnezdu z zlatim jajcem v naravni velikosti ne bi bil pretirano drag in bi ga bilo mogoče kmalu realizirati.
Kolišče Brkatega Soma (Jalen, Bobri) je bilo uničeno leta 2010, prav takrat ko so bila kolišča na južni strani Alp vpisana na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. V spomin 5000 let stare koliščarske naselbine na Špici bi se še vedno lahko postavilo spominsko obeležje (predlagala sva svetilnik na Špici, pod njim pa maketo kolišča).
Lahko bi se realizirala tudi zastekljena sprejemnica na Barje s kolesarnico pod betonsko pergolo na Špici s kratko dokumentacijo o uničenem kolišču.
Muzeja Emone ni več, zamenjal ga je Chopinov podhod, ki se skozi prebito obzidje Emone končuje s trgovino Lidl. Predlagala sva bronasto maketo Emone na Kongresnem trgu ob stopnišču v garažo (v enakem merilu, kot je maketa Ljubljane na Prešernovem trgu).
Desetletje sva posvetila problematiki ljubljanskega železniškega vozlišča in izdala tri knjige: Drugi tir Koper-Divača, kako naprej?, Zelena Ljubljana ali razrezana betonska džungla in Kaj pa južno-vzhodna obvoznica, gospod župan?
Obvoznico za železniški tovorni promet v državnem prostorskem načrtu obljublja ministrica Bratušek. Severne obvoznice ni več mogoče realizirati, nam je pred leti povedal že mestni urbanist Koželj. Za južno-vzhodno obvoznico pa MOL ni pokazala nobenega interesa. Problem je lastništvo zemljišč tujih investitorjev ob robu Barja, namenjenih ekskluzivni stanovanjski soseski, smo izvedeli v Tarči. Ljubljana bo postala betonska džungla, razrezana z železniškimi tiri s protihrupno zaščito na pet delov, pet getov. Ohraniti je mogoče le že obnovljeno obstoječe železniško poslopje, drugo najstarejše v Evropi, ki, ponos našega mesta, že prek 170 let služi svojemu namenu – kot vhod v obnovljeni Potniški center Ljubljana.
Najini predlogi v Ljubljani niso bili realizirani. Realizirana tudi nista bila ne predstavitev in situ srednjeveškega obrambnega jarka v Kranju ne zaščita rimske nekropole v Šempetru.
Več uspeha sva imela na Kitajskem. Realizirana je zaščita terase palače cesarja Čin Ši Huanga kot prva etapa predlaganega muzeja in grobnica cesarja Wang Jianga. Moj sistem zaščite Eureka Eurocare 1586 arch-in-situ, uporabljen v mavzoleju Han Jang Ling, se danes na Kitajskem imenuje »slovenska zaščita« in ga uspešno uporabljajo mlajše generacije arhitektov.
V imenu pokojnega kolega Petra Kerševana in v svojem imenu se za priznanje in nagrado iskreno zahvaljujem.
Milan Zdravko Kovač, u.d.i.a
𝐃𝐚𝐧 𝐚𝐫𝐡𝐢𝐭𝐞𝐤𝐭𝐨𝐯 𝟐𝟎𝟐𝟓
3. oktober 2025
Foto: Mateja Jordović Potočnik
