Predvidoma junija bo objavljen arhitekturni natečaj za Spomenik slovenske osamosvojitve. Napoved je objavljena na spletni strani ZAPS, Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. (Link) Cilj natečaja je, kot pišejo, pridobiti strokovno, interdisciplinarno zasnovano in oblikovno najprimernejšo rešitev za postavitev spomenika slovenske osamosvojitve na Trgu republike v Ljubljani.
Napovedani razpis zbuja nekaj optimizma, toda tudi nekaj pomislekov.
Dobro je, da bomo, navkljub vsemu in prepozno, obeležje menda končno dobili. Če se danes sprehajamo po Ljubljani, ali če prisluhnemo izjavam veljakov sedanje oblasti na njihovih proslavah, lahko dobimo vtis, da se je zgodovina začela in končala z NOB. Spomenik osamosvojitve bi lahko naš javni prostor, obremenjen z banalnostmi in kičem, vsaj malce vsebinsko posodobil. V nasprotju z NOB, osamosvojitev ni mitizirana. Nasprotno, kot da bi njen pomen zmanjševali. Ampak zakaj?
Živo se spominjam evforije in veselja v zgoščenem času osamosvajanja. To je bilo formativno obdobje mojega otroštva. Še vedno lahko iz tega ponotranjega zgodnjega spomina na zanos, pogum, zmagoslavje – črpam pogum in samozavest. Razpis za Spomenik slovenske osamosvojitve bi lahko pomenil možnost, da dobimo estetsko prostorsko obeležje, ki nas ob zanosnem kolektivnem spominu poenoti in združi. Je priložnost, da namesto slavljenja zgodovinske razdeljenosti, kot jo simbolizira spomenik žrtvam vseh vojn, dobimo spomenik, ki slavi bistven trenutek slovenske zgodovine, trenutek enotnosti.
Toda … načrtovani razpis mi zbuja nekaj pomislekov. Namreč, arhitekturni razpis pripravlja “stroka” pod okriljem aktualne vlade. Ista stroka, ki vrača kipe iz obdobja komunizma iz Pivke na Brdo; ista stroka, ki obsoja vsako distanciranje od obdobja socializma, kaj šele, da bi dopuščala reflektirano kritiko, in ista stroka, ki sploh ne vidi lastne nekonsistentnosti. Primer: ko so na prazen podstavek pred Mednarodnim grafičnim likovnim centrom v Ljubljani postavili spomenik maršalu Radetzkemu, je ta ista stroka opozarjala na: “problematičnost prenagljenega vračanja odstranjenih spomenikov”. (Link) Hecna izjava, če pomislimo na argumente te stroke ob vračanju kipov na Brdo; izjava, ki zbuja vtis, da angažiranost ob ne-vračanju spomenikov izhaja iz ideologije, ne nujno racionalne in poštene intelektualne presoje.
Tudi moj drugi pomislek je povezan s skrbjo, da natečaj pripravlja načrtno izbrana “strokovna komisija”, skladna s trdovratno, vseobsegajočo, “gleichschaltano” kulturno inercijo, ki definira naš javni prostor. Priprava programske naloge za natečaj, vključno z definicijo merila in kriterijev za izbor arhitekturne rešitve, poteka za zaprtimi vrati. Moje mnenje je, da bi programska naloga za tovrstno obeležje, ki slavi trenutek enotnosti, lahko raje potekala transparentno, na podlagi participacije javnosti. To bi zagotavljalo, da bi natečajna naloga nagovarjala vse sfere naše skupnosti, ne le tistega dela, ki zagovarja aktualno stroko. Tudi stroka je namreč vedno bolj spolitizirana.
Če se ozremo po svetu, najdemo mnoge argumente vprid participativnim prostopom oblikovanja arhitekturnih natečajev, ki so temeljnega pomena za skupnost in ključno sooblikujejo javni prostor. Čudovit primer je nacionalna knjižnica Oodi (v slovenščini Oda) v Helsinkih, ki so jo odprli leta 2018, ob praznovanju stoletnice finske neodvisnosti. Arhitekturni natečaj so pripravili povsem transparentno, na podlagi mnogih javnih razprav; prirejali so srečanja po vsej Finski, da bi razumeli, kakšen prostor si želijo državljani, in na podlagi pridobljenih spoznanj objavili javni razpis. Tudi takšna vključenost široke javnosti je pripomogla k velikemu uspehu knjižnice Oodi, ki jo zdaj dnevno obišče okoli 10.000 ljudi. Če omenimo še, da je bila knjižnica od ideje do končne izvedbe in otvoritve izvedena v vsega štirih letih, za pol manj denarja kot je trenutno ocenjena investicija NUK 2, je primerjava še toliko bolj pomenljiva.
Osebno se mi sicer zdijo za posvetilo slovenski osamosvojitvi primerne še druge prostorske rešitve poleg spomenika. Odprt, javni, zazelenjeni park, ki bi ga zasnovali znotraj Plečnikovega stadiona za Bežigradom, bi bil poklon obdobju, ko je slovenski narod prvič zadihal samostojno (čeprav v mednacionalni povezavi – kraljevini – južnoslovanskih narodov) in ko bila zgrajena večina Plečnikovih potez Ljubljane, hkrati pa bi park simboliziral sožitje različnosti in proces v času. Osamosvojitev je bila izpeljana; toda zdi se, da proces do resnične svobode še vedno traja.
No, glede na to, da bo razpis, čeprav morda “strokovno” enostranski, kmalu objavljen, je smiselno storiti naslednje: pozorno reflektirati vsebino, formulacijo, merila in komisijo; vzpostaviti dostojno, kritično in argumentirano javno razpravo, in sodelovati s čim boljšimi, lepšimi, smiselnimi prostorskimi rešitvami. Odgovornost vseh, ki so do zdaj imeli priložnost voditi državo je, da tega spomenika še ni! – in priložnost za vse je, da vendarle dobimo spomenik samostojnosti, ki naj bo tudi spomenik naši raznoliki skupnosti.
Nina Granda
Naslovna slika: neznani avtor, vir: https://old.delo.si/novice/slovenija/vrnimo-ime-neznanemu-junaku-trobojnica-na-triglavu.html
