Predsednica republike je v nedavnem intervjuju na RTV Slovenija na vprašanje o financiranju javnega servisa navedla misel, ki si jo je zapomnila »za vedno« iz študija v Veliki Britaniji: »Komercialna televizija dela program zato, da dobi denar; javna televizija pa dobi denar zato, da dela program.«

Izjava je na prvi pogled simpatična, skoraj duhovita. Toda v sebi skriva podton, ki se mi zdi problematičen: da je javni medij nekako bolj plemenit, bolj etičen in manj podvržen interesom kot komercialni medij. Implicira, da gre enemu za javno dobro, drugemu pa zgolj za denar.

Kot soustanoviteljica zasebnega, »komercialnega« medija takšni delitvi težko pritrdim.

Komercialni in javni mediji niso razdeljeni na dobre in slabe. Oboji lahko opravljajo svoje poslanstvo odlično ali slabo. Oboji so lahko profesionalni ali pristranski. Oboji lahko služijo javnosti ali pa določenim interesom.

Ko spremljam RTV Slovenija, pogosto opazim nekaj, kar se mi zdi uredniško problematično. Morda sem snob ali pa staromodna, vendar bi mi bilo kot urednici neprijetno, če bi se isti komentatorji in isti komentatorski pari na iste teme pojavljali vedno znova, ne glede na medij ali oddajo. Naloga urednika ni potrjevati že znanih pogledov, ampak širiti obzorja. Ne ustvarjati občutka, da obstaja omejen krog posvečenih razlagalcev sveta, temveč odpirati prostor različnim perspektivam. Še posebej bi mi bilo kot urednici nerodno, če bi nato istega gosta ali celo isti komentatorski par v istem večeru videla še na konkurenčni televiziji.

Menim, da javni medij ni nič boljši od drugih zato, ker je javni. Status javnega pomeni le nekaj: da je odgovornost večja. Financiramo ga namreč mi vsi. Če javni medij posluje slabo, je to v našo škodo. Če je pristranski, posledice trpi celotna družba. Če širi sovraštvo ali nereflektirane predpostavke, obstaja tveganje, da demokracija ne zaživi v polnosti.

Če komercialni medij posluje slabo, je to predvsem problem njegovih lastnikov in urednikov. Če javni medij izgublja zaupanje javnosti, je to problem vseh nas. Zato bi moral biti v interesu javnega medija ne le kakovosten program, temveč tudi dolgoročno vzdržno poslovanje, široka legitimnost in zaupanje čim širšega kroga državljanov.

Prav tu se skriva bistvo problema.

Če je nekaj skupno, potem ne more nagovarjati zgolj dela skupnosti. Ne more postati medij enega svetovnega nazora, ene politične kulture ali enega družbenega kroga.

Težko si zatiskamo oči pred dejstvom, da je slovensko novinarstvo v povprečju ideološko precej homogeno. To samo po sebi še ni greh. Problem nastane, ko se ta homogenost začne predstavljati kot nevtralnost.

Ko je bila Tarča postavljena pod vprašaj, so bili odzivi precej bolj zadržani, kot bi jih verjetno pričakovali v obratni politični situaciji. Ali res uporabljamo enaka merila vedno in za vse?

Toda realnost bo prej ali slej opravila svoje.

Mlajših generacij ne bodo prepričali moralistični nagovori, zakaj bi morale spremljati določene medije. Za nasvet, kaj naj berejo, gledajo ali poslušajo, se ne bodo obrnile na stanovska združenja ali na predsednico republike. Zaupanje ni nekaj, kar je mogoče predpisati. Ni ga mogoče subvencionirati. In ni ga mogoče zahtevati.

Lahko pa si ga zaslužiš.

Namesto razlag, da je problem v občinstvu, bi se zato morda v medijskem okolju veljalo ozreti vase in si zastaviti nekaj vprašanj:

Ali sem v zadnjem letu enako kritično obravnaval politične in ideološke opcije, ki so mi blizu, kot tiste, ki so mi tuje?

Ali med svoje sogovornike vabim ljudi, ki mi širijo obzorja, ali predvsem tiste, za katere vem, da bodo potrdili moja prepričanja?

Ali še znam ločiti med poročanjem, komentarjem in aktivizmom?

Kdaj sem nazadnje spremenil mnenje zaradi dejstev in ne zaradi pripadnosti svojemu krogu?

Ali me bolj zanima razumeti svet takšen, kot je, ali ga prikazati takšnega, kot bi si želel, da je?

Ali me res zanima, zakaj del javnosti medijem ne zaupa več, ali sem se že prepričal, da je problem preprosto v javnosti?

Si javno zaupanje zaslužimo zato, ker smo javni medij, ali zato, ker vsak dan znova dokazujemo, da smo ga vredni?

Prav zadnje vprašanje je verjetno najpomembnejše. Javni medij ni moralno superioren zato, ker ga financiramo vsi. Nasprotno. Ker ga financiramo vsi, bi moral biti tudi odgovoren vsem.

Napisala: Nina Granda
Slika: zajem zaslona