Slama je, odkar je človek postal poljedelec, pogosto služila za strešne kritine – bila je stranski produkt pridelave žit, ob pravilni izdelavi in vzdrževanju je dolgotrajna, s svojo izolativnostjo in zračnostjo pa zagotavlja ugodne mikroklimatske pogoje za bivanje.
Do konca 18., predvsem pa v 19. in 20. stoletju, ko jih je izpodrinila požarno varnejša in množično proizvedena opečna kritina, so bile slamnate strehe zelo pogoste na velikem delu slovenskega ozemlja. Na posameznih območjih Slovenije so se razvile geografsko značilne tehnike kritja s slamo, ki se razlikujejo glede na vrsto slame, njeno pripravo, naklon strehe ter tehnike vezave. Ker je bilo slamokrovstvo v preteklosti pomembna in razširjena dejavnost, je bilo vpisano v slovenski register nesnovne kulturne dediščine. Danes je to izjemno redka obrt – v Sloveniji sta namreč registrirana le dva nosilca. Eden od njiju je Anton Golnar z družino, ki je svojo dejavnost nedavno predstavil v podkastu Aktualno 202.
Izdelava slamnate strehe se začne na polju, kjer se slamo požanje teden dni, preden je zrela, nato se jo posuši in poveže v snope. Izjemno pomemben in, po besedah Antona Golnarja, dolgotrajnejši postopek kot samo pokrivanje strehe je čiščenje in priprava slame: ko se posuši, se jo najprej omlati, da se odstrani zrnje, ki bi privabljalo glodavce, nato pa se jo z grabljami počeše, da se odstrani listje, plevel in polomljena stebla. Pripravljeno slamo se namesti na strešno leseno konstrukcijo s pomočjo palic, pod katere se da slamo, nato pa se palico in slamo pritisne na strešne late ter vse skupaj poveže s šibami, srobotom ali žico. Dela se od spodaj navzgor, tako da zgornje plasti slame prekrijejo mesta, kjer so spodnje pritrjene na ostrešje. Za izdelavo slemena se naredijo posebni prepognjeni snopi.
Ker je kritina na slemenu najbolj izpostavljena, je tam slamo treba menjati najpogosteje, na približno 10 let. Vzdrževanje na drugih delih strehe je redkejše, na približno 25 let oziroma ko se kritina stanjša. Takrat se na obstoječo slamo doda nova plast. Pogostost menjave je odvisna od tipa uporabljene slame (pri nas so najpogosteje uporabljene pirina, ržena in pšenična), naklona strešine (med 45 in 55 stopinj) in okolja (večja vlaga pomeni hitrejšo razgradnjo slame). Od vremenskih pogojev pa ni odvisno le trajanje kritine – od njih je odvisna tudi letina slame. Za 100 m² strehe je potrebnega približno hektar pridelka. Sama dolgotrajnost pridelave in priprave materiala, velika odvisnost od naravnih pogojev in dejstvo, da je večina dela še vedno ročnega, lahko spodbudi razmislek o času, ki bi si ga arhitektura za svoj nastanek lahko vzela; o tem, kako v sodobnem času, naravnanem k čim hitrejši produkciji, delamo arhitekturo.
Danes, ko mora arhitektura za svoj obstoj spremeniti svoje delovanje in se usmeriti v nizkoogljične ter trajnostne materiale, se vse več arhitektov ozira k tradicionalnim materialom in tehnikam, med drugim k slamnatim kritinam. Leta 2002, ko so v nizozemskem biroju Maas Architecten prvi izdelali vertikalne slamnate obloge, se je temu, še dokaj nedavno z revščino asociiranemu materialu, odprla nova pot v sodobni arhitekturni produkciji. Nekaj izbranih primerov, ki so vključeni v ta članek, dokazuje, da slama ni zgolj vernakularen material, ki pokriva strehe kmečkih hiš in kozolcev, ampak se z njo lahko ustvari stavbe, ki združujejo ekspresivnost oblik z mehkobo materiala.
Dorte Mandrup A/S, Center za obiskovalce ob Vatskem morju, Ribe, Danska
Center za obiskovalce ob Vatskem morju, kjer je slama pogosto uporabljena v tradicionalni gradnji.
(foto: Adam Mørk)
9graden Architectuur, Woonhuis Lichtenberg, Amersfoort, Nizozemska
Zasebna hiša, kjer so tako fasade kot streha obložene s slamo. Zanimivi so dekorativni elementi ob okenskih nišah, prav tako narejeni iz pletene slame.
(foto: Stijn Poelstra)
Henning Larsen, Šola Sundby, Nykøbing Falster, Danska
Slama je uporabljena kot fasadna obloga, saj kot naraven in izolativen material pripomore k trajnostnejši zasnovi objekta.
Wingårdhs, Zavetišče za ptice in center za obiskovalce Tåkern, Glänås, Švedska
Objekt za opazovanje ptic se zaradi svoje oblike in uporabe materiala, prisotnega v okolju, na strehi in fasadah bolje zlije s svojo okolico.
(foto: Åke Eson Lindman, Christian Badenfelt)
Pripravila: Neva Mandić
Foto: Jana Jocif
Fotografija je nastala v sklopu projekta Slamnata streha, podprtega s strani Ministrstva za kulturo (avtorici projekta: Maša Ogrin, Nina Vidić Ivančič, avtorica fotografije: Jana Jocif).
Viri in dodatno branje
Jevšek, Mojca. »Delo, ki se začne na njivi in konča na strehi«. Aktualno 202, 22. 3. 2025. https://val202.rtvslo.si/podkast/aktualno-202/173251477/175118593
Lowenstein, Oliver. »Thatch Is Back: A Traditional Material Could Inform New Sustainable Solution.« The Architectural Review, 18. 7. 2023. https://www.architectural-review.com/essays/thatch-is-back-a-traditional-material-could-inform-new-sustainable-solutions
Ogrin, Maša in Nina Vidić Ivančič. »Slamnata streha, delavnica in kratek priročnik.« https://issuu.com/crnozanohtam/docs/9_slamnata_streha
Register nesnovne kulturne dediščine. Enota Slamokrovstvo. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/NESNOVNA/RNSD_SI/Rzd-02_00081.pdf
Slamokrovstvo Anton Golnar: pokrivanje strehe. https://www.youtube.com/watch?v=pvsd5kvUSrI&ab_channel=ISNZRCSAZU, pridobljeno 5. 8. 2022.
