Do 13. marca je v ljubljanskem Cankarjevem domu na ogled fotografska razstava Koža, ki združuje raznolike mednarodne ustvarjalce in ustvarjalke. Med razstavljalci so štiri ženske in dva moška – nekateri med njimi so na sceni že dolgo časa, kot denimo priznana novozelandska vizualna umetnica Anne Noble (1954). V razstavo je vključen njen triptih Taktilni spomin (“Touch Memory”), ki je bil prvič objavljen leta 1999. Preostale fotografije pa so novejše, trije od petih projektov imajo letnico 2021. Kar je vsem skupno, je upodabljanje kože nekoga (ali nečesa), pri čemer je fokus največkrat na samem organu, šele sekundarno na osebi. Koža se je v zadnjih desetletjih osamosvojila kot motiv, kar ni nepovezano z njenim simbolnim pomenom, pa tudi filozofskim problemom mišljenja nečesa, kar je meja oz. mejno. Tudi katalog, ki je na voljo obiskovalcem, se o fotografski razstavi izreče na precej konceptualen način. Koža je tematizirana z različnih perspektiv, ki ustrezajo raznolikih fotografskim pristopom, filozofijam in tehnikam avtorjev razstave. Kaže se kot objekt in subjekt, organ in duh, površina in telo, zasebno in javno, meja in središče. Iz vsake pozicije govori o sebi, a ne zgolj o sebi. Kuratorki Ferk in Ilec Kralj sta spremno besedilo k razstavi naslovili Ne morem iz svoje kože, s čimer sta želeli sprožiti refleksijo o tem, v kakšnem razmerju sta danes videz in osebna identiteta, torej – kako in kdaj se svoje kože zavedamo, v zvezi s čim jo mislimo in tudi spreminjamo. 

Najbolj univerzalno prevpraševanje, ki ga sproža razstava kot celota, je verjetno problem vizije. Razstava postavi kožo za središčno gonilo vzajemne igre med percepcijo (reprezentacijo) in realnostjo, tako, da ozavešča multiplost kože in pluralnost pogledov nanjo. Doroszenko uporablja digitalne tehnike za eksperimentiranje z estetiko; z načrtnimi napakami manipulira klasične portrete lepih ženskih obrazov. Ergün s pomočjo posebnih optičnih medijev fotografira ude in organe. Kurz prevprašuje fizično telo, podvrženo estetski plastični kirurgiji. Bertok fotografira shirana telesa anoreksičnih bolnikov. Noble simulira senzacijo in čutno vznemirjenje ob dotiku. Razstava spodbuja vizionarstvo: zamišljanje kože na način, ki bi bil širši od konvencionalnega in bi, posledično, omogočil novo mišljenje tako funkcij kože kot naših identitetnih razmerij do nje. V tem oziru je koža vse drugo kot povrhnjica – fotografije stremijo k temu, da jo slečejo do neprepoznavnega. S tem pa pokažejo na fino plast materiala – tanko, a edino vidno in reprezentativno –, ki “ščiti” našo predstavo o njej, posredno pa tudi o nas samih. Sporočilo je ne podcenjevati konotacij kože, kar avtorji dosegajo z natančno osmišljenim fotografskim delom in v kombinaciji z izrazno močjo in ostrino podob, pa tudi šokantnostjo le-teh. 

Če se umaknemo od fotografij in se vrnemo k fotografski zasedbi, pa je izstopajoča in omembe vredna vključitev fotografij Špele Šivic, 23-letne slovenske fotografinje, tudi študentke fotografije. Je najmanj 15 let mlajša od preostalih avtorjev in ob uveljavljenemu Goranu Bertoku (1963) edina slovenska razstavljalka. Vzpostavlja simbolno ločnico z generacijo, ki je že velikokrat razstavljala svoje fotografije in zanje prejela številne prestižne nagrade. Njen fotografski prvenec Brugnon je izšel februarja 2021 v samoizdaji in večinoma portretira mlade ženske, njihovo golo kožo in predmete iz vsakdanjega poletnega življenja. Večina fotografij je posnetih v črno-beli analogni tehniki. Kar najopazneje razločuje fotografije Špele Šivic od preostalih, v kontekstu razstave, je njihova izrazita neabstraktnost, tudi nekonceptualnost – vsaj navidezno prevladovanje telesnega in spontanega nad idejnim in nadzorovanim. 

Šivic poudarja, da je zanimivejši aspekt njenih fotografij v tem, da gre za portretiranje ženskega telesa skozi žensko perspektivo; skratka, moški so odsotni tako v kadru kot za kamero. Pravi, da njeni ženski modeli cenijo, da jih fotografira ženska. Pove tudi, da je njeno novejše, post-brugnonsko fotografsko ukvarjanje zamenjalo mlade ženske modele za mlade moške. Izpostavi negotovost in zadrego, ki ju občuti kot ženska, ki oblikuje pogled na moškega – the “female gaze”.  Ob tem pa poudari, da je to zanjo pomemben moment eksperimentiranja, tako ožje fotografskega (učenje novih oblik, vpadov svetlobe itd.) kot bolj osebnega, ki pa sta oba intimno prepletena v postopnem formiranju “fotografskega očesa”. V tem procesu ji je človeško telo najzanimivejši objekt, navdih pa črpa iz starogrške in renesančne estetike. To je po eni strani kontradiktorno prelamljanju s tradicionalnim gledanjem na telo in kožo, obenem pa je realistično pripoznanje koncepta “lepega”, ki ga iz umetnikov in ljubiteljev umetnosti ni mogoče izgnati – kot je trdila Susan Sontag, ima fotografija lastnost, da stvari dela lepša, celo vojno in smrt. Nenazadnje pa je vizionarski projekt fotografije (in sploh vsake umetnosti) prvo prepoznati in sprejeti, kaj fotografi in fotografinje želijo ustvarjati – in zakaj. Pri Špeli Šivic se zdi, da ji gre za bressonovsko srečo in užitek v gledanju, imaginiranju in senzualnosti. 

Preostale tematizacije v razstavi so zelo sodobne, kar je razvidno bodisi iz motivov (anoreksija, deformacija lepotnega portreta), bodisi uporabljenih tehnik in tehnologije (digitalna manipulacija, optične sonde). Sočasno pa so dokaj ahistorične, saj dajejo vtis, da komunicirajo predvsem s sodobnim človekom in ne obračunavajo s preteklostjo – tradicijo. Tudi v tem se kaže moment zamišljanja, ki ni zgolj izziv za gledalca, gledalko, ampak tudi za fotografa, fotografinjo. Komu pripovedovati in o čem? Razstava ravno z vključitvijo Špele Šivic – zavedno ali nezavedno – dopušča prostor tudi za bolj tradicionalne teme, kot sta ideal lepega in pa erotični pogled na telo. To je pomembno – in čeprav bi nekateri trdili, da ni dovolj radikalno, je prežvečeno ali celo konformistično, je zaenkrat še zelo sodobno, živo v tukaj in zdaj. (Prvo)osebna, osebnostno-eksperimentalna dinamika fotografiranja, ki jo pooseblja delo Špele Šivic, utemeljuje kožo kot nekaj, kar se nujno pojavi na vsakem portretu in pogosto predstavlja fotografovo vez z osebo, ki jo fotografira – pomeni mejo med dvema telesoma in hkrati osnovno površino na fotografiji. To ni inovativno. Morda pa je dobro, da razstave, ki posredujejo nove reprezentacije kože, obenem ohranjajo nekaj pozornosti in občutka za historičnost. Še posebej v družbi, ki je do lastne zgodovine hostilna; ki je vse bolj izbirčna glede tega, kakšen spomin ima kaj početi v javnem prostoru, in kdo so ljudje, ki so smatrani kot njegovi simbolni nosilci (rušenje spomenikov, kultura brisanja itd.). 

Napisal: Luka Benedičič

Fotografije: Davor Kralj

Mednarodna fotografska razstava Koža

Produkcija: Cankarjev dom Ljubljana in zavod Membrana

Ustvarjalci: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic

Kuratorstvo in postavitev: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj

Kustosinja razstavnega programa CD: Katarina Hergouth

19. januar – 13. marec 2022