„Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim, in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!“
Priprošnja izvira iz zgodnjih tridesetih let 20. stoletja in jo je napisal ameriški protestantski teolog Reinhold Niebuhr (1892–1971). Postala je široko znana v štiridesetih, v okoliščinah pomanjkanja, družbenih spopadov in kriz. Gre za filozofijo ravnotežja med kontrolo in predajanjem, ki nas uči, kako živeti v skladu z realnostjo. Ni samo prošnja k višji sili, ampak vabilo k notranji transformaciji: od frustracije k miru, od nemoči k moči, od razpršenosti k osredotočanju na tisto, kar lahko spremenimo.
Največjo prepoznavnost je misel dobila prek AA, anonimnih alkoholikov, kjer služi kot orodje za soočanje z odvisnostjo ali travmami, kjer je takšno ozaveščeno sprejemanje zmožnosti ključno za ozdravitev.
Zdi se mi, da je misel zelo uporabna, če želimo kot intelektualno in duhovno izpolnjene osebe živeti v družbenih okoliščinah v Sloveniji ob vstopu v novo tisočletje, ki pa ni prineslo temeljitih sprememb. Nerazrešeni konflikti in travme nas v delu kulturne zavesti ohranjajo v polpreteklosti.
Zdi se, da nekaterih temeljnih prepričanj, vzorcev in predpostavk, ki vplivajo na mnoge družbene, kulturne in politične izbire, ne moremo spremeniti, ker so inherentni del sistema. To zatečeno stanje zaznamo v vseh sferah družbe, posledice pa celo v arhitekturi. Čeprav se nam zdijo odločitve, ki jih sprejemamo v politiki, gospodarstvu, zdravstvu, urbanizmu ali urejanju infrastrukture, nelogične in prinašajo slabe rezultate, se o njih ne moremo pogovarjati z argumenti, podatki in primerjavami. Ne gre za racionalne odločitve, niti ne za odločitve na čustveni ravni, gre za nekaj globljega.
Kot simbol si poglejmo aktualni umetniški performans iz Velenja, kjer je aktivist Miroslav Pačnik obglavil največji spomenik Josipa Broza Tita na svetu. Kot je sam izjavil, je želel s tem dejanjem sprožiti argumentirano razpravo, da bi mesto končno dobilo simbole, »ki nas združujejo in povezujejo«, namesto spomenikov, ki nas delijo in poveličujejo režim, ki smo ga s plebiscitno odločitvijo zapustili.
Njegova akcija je uspela le delno: vzbudila je močne odzive, nasprotna politična pola sta si skočila v lase, župan je dal glavo prišvasati nazaj na ogromno skulpturo, mediji so poročali o vandalizmu. Razprave nismo zares dočakali. To tudi ne bi bilo mogoče. Monumentalen kip, ki ga je oblikoval hrvaški kipar Antun Augustinčić in so ga odkrili leta 1977 v čast 40-letnice prihoda Tita na čelo Komunistične partije Jugoslavije, 40-letnice ustanovnega Kongresa Komunistične partije Slovenije in ob Titovi 85-letnici, namreč občutnemu delu slovenske družbe predstavlja svetinjo, simbol dobrega, pravičnega, skupnega; izgubljenega ideala. Ob akciji so se počutili podobno kot bi se del družbe počutil ob požigu cerkve ali skrunjenju svete ikone. Kot da bi šlo za religijo.
Šele ko ozavestimo in sprejmemo dejstvo, da se o bistvenih temah, na katerih tudi po osamosvojitvi stoji naša družba, še v novem tisočletju ne moremo v celoti niti strinjati, niti racionalno pogovarjati – lahko začnemo reševati vse stvarne probleme, ki pa jih zaradi občutnih posledic v bivanjski kakovosti slehernika vendarle moramo rešiti.
Tudi v odnosu do simbolov, ki nas razdvajajo, potrebujemo moč, da sprejmemo tisto, česar ne moremo spremeniti: kot so globoke vezi, ki jih imajo nekateri do nostalgičnih podob komunistične polpreteklosti. Potrebujemo pogum, da spregovorimo tam, kjer je možno ustvariti spremembo pri načinu, kako vodimo javni prostor, politiko, skupnost. In potrebujemo modrost, da razlikujemo eno od drugega, da ne vstopamo v razprave, ki ranijo, ampak v tiste, ki gradijo. Ustvarimo nova prizorišča razprav.
To pa zahteva še nekaj: odpuščanje. Ne kot pozabo ali izbris zgodovine, ampak kot sposobnost, da drug drugemu priznamo pravico do različnih izkušenj in spominov. Šele ko zmoremo to velikodušnost, se lahko premaknemo iz cikla simbolnih zamer v nov, drugačen prostor, kjer je dialog sploh mogoč.
Predimenzioniranost, avtoritarnost in brutalnost spomenikov komunizma, ki stojijo po državi, vsekakor dopušča tudi kritično razumevanje; namesto nostalgije po izgubljenem idealu lahko v njihovi specifični estetiki legitimno prepoznamo vso zgrešenost prejšnjega režima, ki je moral opomin „enakosti vseh“ v javne prostore postavljati s 6,5-metrskimi figurami ljudskega voditelja. Medtem ko demokratične predstavnike oblasti danes lahko svobodno kritiziramo, del družbe še vedno nekritično časti simbole iz časa pred demokracijo. In mi živimo to dvojnost.
Kot se mi je nekoč v intervjuju izrazil dr. Simoniti, nekdanji minister za kulturo: „Smo razcepljena, shizofrena družba. Imamo problem s priznavanjem naše celovite stvarnosti v prejšnjem režimu in s tem zmedeno situacijo v razumevanju skupne zgodovine.“ In na vprašanje, zakaj se temeljna inercija po osamosvojitvi ni spremenila: „Nova družbena ureditev ni posledica spoznanja, da je star nedemokratičen red nesprejemljiv, ampak je posledica nezmožnosti nekdanjih političnih nasilnežev, od katerih so mnogi še živi, da bi nedemokratičen sistem še naprej ohranili v polni meri. Miselnosti, da je bil star režim v redu, je veliko. To je realnost.“
Pri dvojnosti, ki jo še vedno živimo, gre za nekaj globjega kot razum ali čustva. Zato se o preteklosti ne moremo pogovarjati racionalno in ne moremo doseči konsenza. In zato o obdobju, ki ga simbolizira oskrunjeni spomenik v Velenju, še vedno govorimo kot o polpreteklosti namesto o preteklosti.
Morda je vse, kar lahko naredimo, sprejetje realnosti, kakršna je, in se raje osredotočimo na področja diskurza izven nerazrešene dvojnosti. Resnica slej ko prej vedno pride na dan; zdi se mi, da dobro veje tudi iz monumentalnih spomenikov. Bomo v naslednjih četrt stoletja pustili polpreteklost preteklosti?
Nina Granda
