Prejšnji teden je svet dosegla novica o smrti sirskega arheologa in vodilnega poznavalca antične Palmire, Haleda Al Asada, ki so ga pripadniki Islamske države usmrtili pred njegovim lastnim muzejem in nato truplo na srednjeveški način izpostavili na antičnem stebru. Nekaj dni kasneje je tej novici sledilo še sporočilo o uničenju antičnega Baalovega templja v tamkajšnjem z Unescovim statusom varovanem kompleksu arheoloških ostankov: sile Islamske države so ga v celoti minirale in nato fotografije uničenja razposlale po svetovnih medijih. Brutalni umori, ki jih ta skrajna politično-verska ločina izvaja na skrbno premišljenem ozadju antičnih poganskih ostalin (med drugim na odru rimskega gledališča), ter še bolj natančno premišljena uničevanja spomenikov svetovne dediščine na prvi pogled potrjujeta predsodek o Islamski državi kot vdoru temačnega srednjeveškega barbarstva. Vendar pa je samooklicani kalifat, ki je v kratkem času s svojo skrajno interpretacijo islama pregazil dobršen del Sirije in Iraka (ter je eden izmed glavnih razlogov za množice beguncev, ki se zadnje mesece v vedno večjem številu zgrinjajo proti Evropi), veliko bolj sodoben kot pa srednjeveški pojav, na kar že lep čas opozarja vrsta bolj poglobljenih člankov. Izredno učinkovita medijska propagandna vojna ter rekrutacijske tehnike izdajajo organizacijo, katere nominalni ideološki cilji morda res izvirajo iz Arabskega polotoka prvega tisočletja našega štetja, tehnike in strategije za doseg teh ciljev pa so v celoti rezultat moderne zahodnjaške tehnološke in medijske revolucije.
Britanski arhitekturni in umetnostni zgodovinar Dan Cruickshank je pred manj kot dvema mesecema ustvaril nov dokumentarni film "Napad na civilizacijo", ki se za razliko od večine ostalih ne ukvarja z ustvarjanjem arhitekture in umetnosti, ampak z njenim uničevanjem; natančneje, z uničevanjem, ki ga s sabo prinaša Islamska država na Bližnjega vzhoda. Območje velja za zibelko civilizacij: tu se je zgodila agrarna revolucija in od tod izvirajo prva pisava, prvi zakoni in prvi denar. Plasti Bližnjega vzhoda so zato na gosto posejane z antičnimi ostanki, tem plastem pa se v zadnjem mesecu pridružuje še zadnja, vrhnja, ki namesto lastnih dodatkov prinaša razvaline in pepel. Dokumentarec se loteva najbolj žgočih vprašanj, ki pretresajo Zahod ob ogledu uničevanja kulturne dediščine. Kolikor je ogorčenje in obsojanje dogodkov, ki jih lahko vsak teden opazujemo na naših zaslonih, složno in enoznačno, pa ob poskusih iskanja rešitev za nastalo situacijo neizogibno trčimo ob vrsto neprijetnih zagat, ki so za naš zahodnjaški pogled na kulturno dediščino enako povedne kot za uničevalno manijo Islamske države. Naj Zahod pošlje oborožene sile, da zaščitijo svetovno pomembne arheološke ostaline in muzejske eksponate? Kot lucidno pripomni eden izmed intervjuvanih umetnostnih zgodovinarjev, si ničesar bolj ne želi kot to, vendar se obenem zaveda, da tako zahtevo le težko zares izreče: naj zahodne države zaradi kulturne dediščine pošiljajo v boj vojsko, ki je niso bile pripravljene poslati za obrambo nedolžnih civilistov? In nadaljnje: kaj nam daje pravico, da tisto najboljše v nekem okolju uvrstimo v svetovno dediščino in si tako prisvojimo smetano na vrhu torte, obenem pa mirno odvržemo vse ostalo in problematično, kar nam ne ustreza, ter si nato umijemo roke? Hannah Arendt je pred pol stoletja zapisala, da si »nič več ne moremo dovoliti, da iz preteklosti vzamemo tisto, kar je dobro in temu kratko malo rečemo naša dediščina, da zavržemo slabo in da ga imamo kratko malo za navlako, ki jo bo čas pokopal v pozabo.« To ne velja le za čas, ampak tudi za geografski prostor. V ogorčenju nad uničevanjem je veliko iskrenosti, obenem pa tudi precej imperialističnih miselnih ostankov.
Dokumentarec namreč sklene z izredno problematičnim zagovorom kolonialnega plenjenje umetnin (resda le med vrsticami). Vpraša nas namreč: plenjenje evropskih držav po ostalinah antičnih civilizacij je bil morda res problematično; vendar, ali nas ne navdaja z veseljem dejstvo, da je velik del najdragocenejše (premične) dediščine zaradi tega procesa danes na varnem v evropskih in ameriških muzejih? »Če plenjenje ne bi bilo, bi bile lahko danes vse te svetovne znamenitosti v prahu in pepelu,« nam na srce polaga Cruickshank. Morda; morda pa je tudi uničevanje samo veliko bolj otrok imperialistične politike iz 19. stoletja kot pa kakšne islamske pravovernosti. Islamska prepoved upodabljanja živih bitij, ki je nominalni razlog za večino uničenj, s snemanjem in fotografiranjem uničevanja ter umorov ter nato z medijskim razpečevanjem podob na Zahodu prvi kršijo kar pripadniki Islamske države sami. Poleg tega se je med uničeno dediščino znašlo tudi že kar nekaj islamskih mošej, ki jih je doletela ta nesreča, da so jih pred stoletji zgradile druge(v očeh Islamske države heretične) islamske ločine. Proces ustvarjanja ruševin iz ideoloških nagibov je rezultat modernosti; če se želimo učinkovito zoperstavljati nerazumnemu uničevanju, moramo najprej razumeti nasprotnika, predvsem pa sebe. Frustracija in nezmožnost delovanja sta v enaki meri kot divjanje fanatikov rezultat naših lastnih nerazrešenih dilem o lastni preteklosti in pomanjkanju premisleka o evropski prihodnji vlogi v svetu. Dokumentarec se loteva teh velikih tem, ki jih obenem kar nekajkrat ni zmožen zares radikalno problematizirati; vendar pa je na tistih mestih, kjer ne zapade moraliziranju, zanimiva vaja v širjenju pogleda na na prvi pogled nerazumno in hoteno destrukcijo. Palmira z izjemo Baalovega templja zaenkrat še stoji, vendar je še vedno pod okupacijo sil Islamske države, ki naj bi po območju že povsod namestile eksploziv. Če nam jo bo uspelo ohraniti zanamcem, bo to izključno le kot rezultat procesa, ki bo pomagal Sirijo in Irak ohraniti njunim lastnim prebivalcem. Arhitekturne dediščine ne moremo dvigniti v zrak in je prenesti v kakšen prijeten arheološki park na Zahodu; na žalost, ali pa na srečo, bo njeno prihodnje stanje zato tudi lakmusov papir uspešnosti zahodnih držav pri celostnem reševanju krize Bližnjega vzhoda.
Miloš Kosec
