Prvi nasveti, ki sem jih dobil na Japonskem, so bili od profesorja, ki nas je gostil na univerzi v Osaki: ”Dve stvari sta tabu na Japonskem. Prvo so brezdomci in drugo so jakuze. O teh stvareh naj se ne bi razpravljalo.” In tudi nisem, vse do konca ponovoletnih praznikov 2014, ko sem bil povabljen na zabavo galerije v Kobeju: “Dress code – brezdomci. Pridite temu primerno oblečeni, hrana in pijača za reveže, vstopnina 2000 jenov.” Za vsak slučaj sem prosil našo upravnico kampusa, naj mi še enkrat prevede vabilo. Napisali so še: “Zabavno za tiste, ki imajo radi drugačnost.”

Bila je ena od tistih, ko si rečeš: “Realnost je presegla domišljijo.” Odločil sem se, da raziščem ozadje te “eksotičnosti” in vpeljem malce beraške nelagodnosti v ta “manj je več” koncept.

Podobno kot pri nas brezdomci in drugi ljudje na socialnem robu prodajajo Kralje ulice, na Japonskem prodajajo revijo, imenovano The Big Issue Japan. Pred našo železniško postajo v Osaki sem kupil sveženj teh revij. Prodajalec je bil videti še kar zadovoljen s čudaškim tujcem, ki mu je pobral, kar mu je še ostalo, zato sva se nekaj časa hvaležno klanjala drug drugemu.

Med vožnjo do Kobeja sem kolebal, ali ima to, kar počnem, sploh kakšen smisel. Toda zagon je premagal dvom. Ko sem prispel, sem pred postajo iskal brezdomca, ki bi ga peljal na zabavo, da se malce podruži z drugimi ”reveži”. Ob prijetnem klepetu, hrani, pijači si bodo lahko izmenjali svoje zanimive življenjske izkušnje. Ogovoril sem dva. Nismo se najbolje razumeli, kaj hočem. Kaj kmalu sem ugotovil, da po nepotrebnem gnjavim ljudi in da ne delajo oni “The Big Issue” iz tega, ampak jaz.
Ob 16h se je začela zabava. Prišel sem do vrat galerije, ki je v lepem mondenem delu mesta sredi starih kolonialnih rezidenc z restavracijami in trgovinami prestižnih blagovnih znamk. Nisem nameraval plačati vstopnine na zabavo, ampak v skladu s tematiko na vratih nažicati vstopnino od gostov. Zanimalo me je tudi, ali si bo kdo dal duška in prišel namaskiran. Umetniška vodja in njena ekipa so verjetno garali od jutra, da je bil prostor galerije ustrezno tematsko opremljen. Čez okna in po tleh so bili strgani in preluknjani kartoni. Po tleh so bile plastenke za vino in plastični kozarci. Miza je bila sestavljena iz zabojev za steklenice, poleg je stal gorilnik, kjer se je kuhala enolončnica. V glavnem razstavnem prostoru jih je nekaj sedelo na toplem okoli odprte “beraške” kuhinje. Za prijetno vzdušje so brenkali tudi na ukulele.

Od daleč sem skozi vrata vsem prisotnim razložil, da danes resnično nimam za vstopnino, ker sem revež, in da bom prodajal revije kot brezdomec vsem, ki pridejo na zabavo, in tako zaslužil za vstopnino. Kustosinja takoj reče: ”Ma ni problema, special guest, ni vstopnine zate.” Jaz stisnem zobe nad prijaznostjo in sem prijazen nazaj: ”Hvala, hvala, ni treba, pa recimo temu performans.” Seveda, ker je to del umetnosti, tudi ne more biti problematično. Tako da sem dobil odgovor: “Haha, nice idea.” In tako sem šel pred vrata galerije prodajat svoj The Big Issue. Stal sem zunaj na mrazu, zimskem, takšnem primorskem, ki ni pod ničlo, samo tako neugodno piha, da bi zamenjal za kakšnih 10 stopinj manj brez vetra.

pirnat-WWW

Prihajali so gosti. Nekatere sem že poznal, že prvič so me resnično lepo sprejeli. Zdaj pa sem pljuval v lastno skledo in žical za vstopnino z emocionalnim izsiljevanjem. Moja prodajna strategija je bila: “Potrebujem za karto za vlak. Ves denar sem dal brezdomcu za revije in moram nekako priti nazaj v Osako.” Eni so se samo smejali, drugi so bili v zadregi, tretji me niso razumeli. In meni se je pletlo v glavi: “Ha, nobeden me ne razume, ta pa je samopomilovalna.” Prišel je znanec in rekel v angleščini: ”Haha, a ti si se pa danes res oblekel kot klošar.” In jaz: ”Ja, tako se oblačim vsak dan, ko grem ven, ker je mraz.” Malo mu je bilo nerodno, meni pa tudi, da se tako oblačim. Prišel je čez 10 minut nazaj in kupil prvi izvod za 300 jenov. Napisal sem mu posvetilo POOR IS NOT COOL. Zatežen, kot sem. Odšel je na zabavo in potem kakšno uro ni bilo nikogar. Vsake toliko časa me je kdo od osebja galerije prišel pogledat in vprašat, ali je mraz in ali sem OK.

V treh urah sem prodal tri izvode. Od tega dvema gostoma brez vnaprejšnje poizvedbe, za kaj gre. Slava jima. Prišlekom sem razlagal: “Slab biznis, tale prodaja, in dokler ne naberem dovolj denarja, ne morem v galerijo.” Po treh urah in pol je prišla umetniška vodja s prijateljico in me vprašala, koliko mi je še ostalo in ali lahko kupita vse izvode. (Da ne težim več pred vrati.) In da je zame brez vstopnine. “Veliko srce imate, gospa,” sem si mislil. Šel sem v galerijo in spraševal tiste, ki so znali angleško, kako vidijo to zabavo in ali se jim zdi ideja v redu.
Žal ni bilo nikakršne refleksije nad tem, da so spodaj na ulici brezdomci na mrazu v kartonskih škatlah, medtem ko se skupina umetnikov, zbiralcev in galeristov igra klošarje za 2000 jenov. Zazdelo se mi je, da so socialna vprašanja brezdomcev tako daleč od percepcije srečnih in delovnih državljanov, da se niti ne postavi vprašanje etičnosti njihovega početja. Jaz sem izpadel zgolj party breaker, saj so bili nekateri gosti zaradi mene morda malce kisli, ko so se spraševali: “Kaj on sploh hoče?”

Zahvalil sem se vsakemu dobrotniku posebej in odšel z odločitvijo, da izkupiček prodaje podarim prvemu brezdomcu, ki ga srečam. Bil je na podzemni postaji v enem od podhodov in se ravno pripravljal, da bo tam preživel noč. Medtem ko se je kot gosenica začel zavijati v mastno svetlečo modro spalno vrečo na kartonasti podlogi, sem mu stisnil ves denar, ki sem ga nabral. Samo presenečeno je pozdravil in pomahal.

Končano.

O jaz heroj, dobrotnik, zaščitnik revnih in potlačenih! Od vsega skupaj in od sebe mi je šlo na bruhanje.

Mislim, da je bilo moje dejanje posledica tega, da sem art plemstvu zameril, da nima idej. Primer, ki sem ga opisal, je samo skrajna oblika skupinskega pomanjkanja samorefleksije, ki je po mojem mnenju za umetnike in harmonično družbo, za kakršno se hoče imeti Japonska, ključno. Kako in kdaj postane dobra ideja organizirati “poor party” in misliti, da imajo v primerjavi z natrpanimi delovnimi urniki in obveznostimi zglednih državljanov brezdomci ves čas na tem svetu in se imajo tako fajn? Tudi večini umetnikov okoli galerije v Kobeju ni ravno lahko. Imajo dodatne službe natakarjev, kuharjev, oblikovalcev, učiteljev, spremljevalk in spremljevalcev, zabavljačev, plesalk, prodajalcev in drugih storitvenih panog. Biti brez zaposlitve na Japonskem je huda družbena stigma. Tudi galerija ima čez dan v razstavnih prostorih restavracijo in je odvisna od svojega kluba podpornikov in ljubiteljev umetnosti. Da obstanejo, morajo pogosto prirejati tematske zabave in množične skupinske razstave. Toda kje se je vsem vpletenim pri organizaciji dogodka, med pisanjem vabil, izdelovanjem scenografije in nakupovanjem, izmuznilo sočutje?

Zakolcalo se mi je po naših ”ljubiteljih umetnosti”, ki pridejo na otvoritve v galerije in muzeje na zastonj pijačo in jedačo. Vedno se najdejo takšni, ki vihajo nosove nad gosti, ki okupirajo mizo z vinom in bobi palčkami, vendar še vedno veljata dokajšnja tolerantnost in zavest, da so vsi upravičeni do pogostitve.

Vendar tudi pri nas zaznavam trend, ki se je z leti priplazil in morda vodi v to, kar sem izkusil na Japonskem. Vedno več je VIP-tretmajev, ograjenih prostorov, varnostnikov, šunke v testu, šampanjca in posebnih zaprtih dogodkov, financiranih z javnimi sredstvi za posebej povabljene.

Ob izgubi splošne empatije postane kontrola prestiža precej dražja kot par sendvičev in nekaj litrov vina. Žal utegne tudi našim organizatorjem “javnih” elitističnih zabav in dogodkov prav kmalu zmanjkati idej.

Napisal: Jani Pirnat

Za naročilo revije Outsider pišite na: narocnine@outsider.si

 

 

 

 

 

 

Ena misel na “POOR IS NOT COOL

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja