Leta 1954 so v Moderni galeriji priredili razstavo, na kateri je bila predstavljena slovenska umetnost desetih let po drugi svetovni vojni. Karel Dobida je v uvodu kataloga zapisal, da se umetniki teh smernic niso držali, temveč so poslali samo svoja zadnja dela – socialistični realizem njihovih zgodnjih del je ostal zamolčan, tako je nastopilo obdobje pozabljanja in zanikanja. Duh normativne estetike in partijske presoje je vseeno preživel pod masko avtocenzure, posebej je to bilo čutiti pri javnih naročilih, odkupih ali spomenikih. France Mihelič je bil po drugi svetovni vojni eden od najbolj priznanih partizanskih umetnikov. Sam je vojni čas preživel med partizani, v tem obdobju pa je ustvaril številne risbe, na podlagi katerih je kasneje izdelal serije grafik. Prav zaradi obdobja socialističnega realizma v povojnih letih je še tako bolj presenetljivo, da je z njim sovpadalo tudi rojstvo Miheličeve fantastične umetnosti. Javnost ni bila naklonjena zahodnim vplivom, nadrealizem in kubizem sta bila obravnavana kot buržoazna umetnost. Pod političnim vplivom Sovjetske Zveze pa je bila narekovana umetnost, ki je razumljiva ljudstvu.

mrtvi kurent_1953_litografijaFrance Mihelič: Mrtvi kurent (1953, linorez)

V prvih povojnih letih se je Mihelič ponovno začel ukvarjati s slikarstvom, z njegovimi bogatimi možnostmi barvnega in tonskega izražanja. Vsebina je bila vezana predvsem na vojne spomine, čistil jih je in bogatil v številnih študijah, te pa prelival v trdnejše, manj žanrske kompozicije. Vojna in mir (1947) je prav takšna slika, katero je slikar razdelil na tri dele, od katerih vsak učinkuje kot samozadostna kompozicija. V letih 1952 – 53 je nastala še vrsta slik, tihožitij in interjerjev, ki odkrivajo stopnjevani prehajanje iz globine v ploskovitost – počasno odstopanje od socrealističnih načel verizma, Mihelič zapušča perspektivično izrisane predmete in prestopa k barvno enakomerno prekritim površinam. Prostor slike se čedalje bolj plitvi in celo zapira.

potujoči kurenti_1952_linorezFrance Mihelič: Potujoči kurenti (1952, linorez)

To razvojno hotenje Miheličevega povojnega slikarstva se proti koncu leta 1953 zaključi s serijo kurentovih mask: Plesoči kurenti, Potujoči kurenti, Pogreb iluzij, Mrtvi kurent itd. Kot bi hotel z njimi napraviti črto pod svojim dotedanjim realističnim obdobjem in z novimi videnji ljudske mitologije napovedati pot v fantastično slikarstvo. Mihelič je govoril, da ga je na začetku ustvarjanja navdihovala narava – gozd, toda z leti se je vse bolj in bolj vračal k ljudskemu izročilu, najbolj je njegovo domišljijo burila kurentova maska. Naslednjih sedem let ni slikal, posvečal se je le grafiki in risbi. Kakor da se je njegov realizem izpel, kot da se je iztrošil njegov ikonografski repertoar. Vendar vojna iz njegove umetnosti ni izginila, prehajala je v podzavest, postajala travmatična in se z značilnimi simboli podaljševala še daleč naprej v Miheličev svet. Rodila se je fantastika, prepletena s specifičnimi simboli mrtvih ur, kurentovih mask in muzikantov.

kurenti_1953_linorezFrance Mihelič: Kurenti (1953, linorez)

Tak prelom z verizmom je možno tolmačiti kot prelom z realnostjo. Preživete grozote vojne in vrnitev v normalni (politično novi) svet, vse to je postalo del Miheličevega slikarstva. Kljub političnim zapovedim socrealizma se slikar ni mogel umakniti svoji lastni ustvarjalni poti. Vse preživeto je želelo na dan, kakor vsak drug vojni veteran pa Mihelič ni mogel najti mesta za vojne spomine v vsakdanjem verizmu. Tako se je v njegovem delu začela porajati fantastična ikonografija. Beleženje doživetega je Mihelič izražal skozi prizmo lastne domišljije, njegovo fantastično slikarstvo ni bilo plod vplivov Zahodne umetnosti, temveč samoizpovedna kronika druge svetovne vojne.
Aleksandra Metelko

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja