»DAJTE NAM INDIJO NAZAJ!«

Pogovarjala sta se: Nina Petek in Jan Ciglenečki

Tomu Križnarju, svetovnemu popotniku, potopiscu in humanitarnemu aktivistu, je Evropski parlament leta 2015 podelil častno nagrado “državljan Evrope”. Tomo bi verjetno dejal, da je to preozka oznaka. Sam se ima za državljana sveta. V sedlu kolesa je prepotoval pet kontinentov, se srečal z lepotami in raznolikostjo sveta, a hkrati tudi z njegovimi temnejšimi platmi. S teh potovanj se je vračal z bogatimi izkušnjami, iz katerih je zrasla njegova vizija o človeštvu, zemlji, sožitju, medsebojni pomoči. 

Širši domači in svetovni javnosti je znan zlasti po razkrivanju tragedije nubskega ljudstva, na kar že dlje časa aktivno opozarja s svojimi knjigami in dokumentarnimi filmi. Skupaj z ženo Bojano prek Ustanove Tomo Križnar o tem ozaveščata tudi širšo svetovno javnost. Če je treba, na vojna območja, v brezupne in nemogoče razmere, pretihotapi vrtalni stroj za iskanje vode, s katerim ogroženim manjšinam omogoči minimalne pogoje za bivanje. Ne ozira se na nobeno politično ideologijo ali verske dogme, s svojim pogumom in jasno začrtanim poslanstvom premika gore. Vse to počne tako rekoč z golimi rokami.

Čeprav se človeštvo utaplja v individualizmu, sam čuti, da se na obzorju nakazujejo tektonske spremembe. Te zadevajo tudi samooskrbo človeštva, ki je mogoča le prek kolektivnega delovanja, ponovne povezanosti z naravo in vzpostavitvijo ravnovesja, ki ga je človek uničil s svojimi intervencijami. Posledice teh globalnih procesov se še posebej izrazito kažejo tudi v Indiji, ki je v zadnjih desetletjih na vseh področjih doživela radikalne spremembe. Toda Tomo kljub temu verjame, da Indija globoko v sebi še vedno ohranja marsikaj od tistega, kar je Zahod že davno izgubil. Zaradi tega o njej govori s posebnim zanosom, ki je še vedno tako močno živ kot takrat, ko je deželo prvič obiskal leta 1977 med svojim avtoštopom okoli sveta, pozneje pa še leta 1985, ko je svet še enkrat obkrožil s kolesom.

***

Indijo ste prvič obiskali leta 1977, še v času zadnjih valov hipijevskega gibanja, ki je v Indijo popeljal številne. So tudi vas za Indijo navdušili hipiji ali so vas tja vodili kakšni drugi vzgibi?

Za Indijo sem se navdušil zaradi eksotičnih prispevkov, ki jih je iz National Geographica prevajala naša takrat priljubljena revija Obzornik, tja pa me je gnala tudi radovednost, kam gredo in od kod se vračajo hipiji. Mladi ljudje z dolgimi lasmi in bradami, v tesno oprijetih kavbojkah na zvon in živobarvnih srajcah, nekakšni uporniki proti ustaljenemu načinu življenja, so se ob koncu šestdesetih v mavrično porisanih »folksvagnovih« kombijih iz Indije vračali tudi po magistralni cesti skozi našo vas na Gorenjskem. Vsem na očeh so se objemali in poljubljali, si zvijali tobak in v papirčke Rizla dodajali nekaj, kar je spominjalo na smolo. Stari vaški komunisti niso vedeli, kaj naj rečejo, moj oče, nosilec partizanske spomenice iz leta 1941, pa je dejal, da so fantje videti kot Che Guevara. Moj oče, ki je preživel Dachau, se je navadil na različne kulture in izgubil predsodke celo do Nemcev. Kot pravi internacionalist je povabil cel tak pušeljc blaženo smehljajočih se nemških deklet z alfa samcem vred na vrt naše ravnokar dograjene socialistične hiše. Mama se je usajala, da smrdijo in da imajo brez dvoma tudi uši, za hašiš takrat še ni vedela. Oče jo je prepričal, da je skuhala pisker krompirja v oblicah in zraven narezala domač špeh, jih očedila in posadila v naše postelje. S tisto malo znanja nemščine je oče spraševal, kako je v Indiji, in izvedeli smo fantastične stvari. Indija je dežela svetih krav in slonov, tam so tudi opice svete in svobodno skačejo vsepovsod. Tam živijo tudi maharadže in radže in vse je tako kot v pravljicah iz »Tisoč in ene noči«. Poleg tega so v Indijo potovali tudi Beatli, ki so nam poslali sporočilo o čarobni Indiji Koromandiji. Pod vplivom nove glasbe, ki si je dovolila veliko več, je moji socialistični generaciji »poštirkana« množična kultura postala podobno odveč kot na kapitalističnem Zahodu.

Kako je potekala vaša pot v Indijo?

Počakal sem, da sem končal prvo stopnjo strojne fakultete, do vpisa v tretji letnik na Visoko ekonomsko komercialno šolo v Mariboru mi je ostalo skoraj celo leto. Pohitel sem in končal tudi diplomo, nato pa se brez slabe vesti 5. oktobra 1977 z »rukzakom« na hrbtu postavil na cesto pred domačo gostilno in dvignil palec. Prvi tovornjak mi je ustavil in peljal naravnost v Niš, drugi pa v Isfahan v Iranu, nato pa naprej v Indijo. Prvič sem si za cel subkontinent rezerviral le en mesec, čakal me je še ves svet. Čeprav sem čutil, da sem končno prispel, da sem zdaj doma, da me nič več ne preganja, da sem zdaj pri svoji duhovni mami, Indiji, in da mi ni treba nikamor več, sem še naprej ves čas bežal. Zato sem vse doživljal zgolj bežno. Se pa spominjam dogodka, ko sem prvič stopil na indijska tla, ko sem prišel peš iz Pakistana čez mejo na indijsko stran. Srečal sem stražnika in ga vprašal: »Ali je to že Indija?« »Ja, jaz sem Indija,« je rekel, se dostojanstveno izprsil in se simpatično nasmehnil z belimi zobmi pod navzgor zavihanimi črnimi brki.

Kaj vas je ob prvem obisku dežele najbolj pritegnilo?

Pritegnil me je občutek starosti civilizacije, nekakšna brezčasnost, vrtoglava globina, nebeška višina, ne samo barvitost, ampak tudi vonji, zvoki. In to, da lahko ljudje živijo tudi duhovno, prakticirajo najrazličnejše vrste duhovnosti, da častijo skoraj toliko bogov, kot je Indijcev samih. Ta mnogovrstnost je pritegnila tudi številne naše popotnike, ki so se iz Indije vračali oblečeni v indijske tradicionalne noše in so taki hodili okoli tudi doma. Nekateri nikoli niso preklopili s tistega, kar so doživeli v Indiji, nazaj v evropsko tradicijo, tak je bil na primer Martin Lumbar, ali ga poznate?

Seveda, tudi on je eden od naših intervjuvancev. Sta se srečala v Indiji?

Da, srečal sem ga v hotelu Venus, prvi dan, ko sem stopil z vlaka, ki me je iz Amritsarja pripeljal v Delhi. Potem ko sem prej pristal na kupu dreka med razpadajočimi hišami na koncu zasmetene ulice, obkoljen z berači, ki so stegovali roke za menoj in moledovali za bakšiš. Utrujen zaradi več neprespanih noči in prvega šoka zaradi materialne revščine, sem se obtoževal, kakšno neumnost sem si privoščil, da sem se prišel sem, v to bedo, z moje urejene, kremenite Gorenjske učit, kako živeti. In nenadoma sem se, namesto na kupu iztrebkov svetih krav, zagledal ležati na cvetočem majskem travniku ob zoranih njivah, kjer je bil ravnokar posajen krompir, pod češnjo na koncu vasi Okroglo, s pogledom na Karavanke in našo sveto goro Storžič. To je moja identiteta. To sem jaz. Le zakaj sem prišel sem? Sam nad seboj sem obupaval, da sem zabluzil, se izgubil, da okoli sebe ne vidim več nobenega smisla. Zvilo me je, jokal sem, ko se je poleg mene ustavila rikša. Voznik me je vprašal: »Hotel?« Odvrnil sem mu, naj me pelje kamorkoli, samo da bo poceni. Peljal me je v stari del Delhija in me dostavil v hotel Venus. Po stopnicah sem šel na vrh na ravno streho in tam poleg najcenejše skupne sobe mi je naproti stopil Kekec [Martin Lumbar je kot otrok zaslovel kot pevec znamenite Kekčeve pesmi, op. avtorjev]. Zasijal je, kot je znal le on. Povabil me je v tisto svojo kamrico, kjer je imel po tleh vse opremljeno za ležanje. Tam je imel tudi sliko nekega boga, ne vem, ali je bil Višnu, Šiva, Krišna … In za kipcem je imel hašiš, iz katerega je, ritualno, takoj pripravil čilum. In potem smo bili ves čas zadeti, en teden skupaj. Vztrajal sem, vse dokler mi ni šlo že na bruhanje. Po enem tednu sem se počutil še slabše kot na tistem gnoju prej.

Tomo prvič v Indiji leta 1977 med avtoštopom okoli sveta.

Se česa iz vašega druženja z Lumbarjem še posebej spominjate?

Veliko sva hodila okoli, ampak bog si ga vedi, kje in kako, skoraj ničesar se ne spominjam, le nekakšne nebeške muzike iz neke zgradbe, ki se mi je zdela kot palača. Ko sem zadnji dan prišel k sebi, se je izkazalo, da je v resnici transformator. Spominjam se dogodka, ko so mi v hotelu ukradli kavbojke, takšne zelo oprijete, povsem neprimerne za potovati, saj preveč stiskajo moškost. Neko jutro so se sušile, nakar jih naenkrat ni bilo več na vrvi. Če bi poslušal Martina, bi jih pozabil, ampak iz mene je pogledal trdi Gorenjec. Ves jezen sem šel do svojega nahrbtnika, iz njega potegnil strašilno pištolo s plinskimi naboji, takimi s solzivcem, ter vse v hotelu prisilil, da so se postavili v vrsto. Martin je pozneje povedal, da sem ga izjemno impresioniral, saj so se vsi postrojili ob steno kot v kakšnem holivudskem filmu. Vsi – lastnik hotela, portirji in še dva ali trije težki narkomani, ki so si tam zjutraj vbrizgavali strup. Le-ti so prej zjutraj ves čas preigravali Leonarda Cohena, takrat sem prvič slišal zanj. Vsem sem povedal, kaj iščem, in vsakemu iz zadetih oči poskušal prebrati, kdo je storilec. Eden od njih je najbrž »cviknil« in jih vrnil, saj sem kavbojke našel pod isto desko, kjer sem jih že prej iskal. Ko smo se previdno razšli, je lastnik hotela prišel za mano in me vprašal, ali mu prodam pištolo. Seveda mu je nisem, odkar sem v praksi ugotovil, da je uporabna še za kaj več kot zgolj za obrambo. Zaplenili so mi jo šele pol leta pozneje v Ameriki.

Vas je Lumbar navdušil tudi za kakšne duhovne prakse?

Martin je bil neznansko poduhovljen. Spominjam se, da je vsak dan bral iz Bhagavadgite, vendar me ni pritegnila, v resnici sploh nisem razumel, za kaj točno gre. A za to, da me je indijska modrost zares začela zanimati, sem moral prej okoli sveta in nazaj domov. In tam doživeti sesutje skoraj vsega, v kar sem takrat verjel, in se za tem leta 1985 ponovno podati okoli sveta, a tokrat ne na avtoštop, ampak z biciklom. Bicikel sem izbral iz protesta, iz tihega in nenasilnega upora proti razmeram v Sloveniji in Jugoslaviji. Iz obupa ne samo nad elitami, ampak tudi nad najširšimi množicami, ki so prikrito štrajkale in prav tako kot elite individualno zlorabljale politični in gospodarski sistem ter na ta način sabotirale v prejšnji vojni že pridobljene vrednote. In tako sem ponovno bežal. Hkrati pa sem tudi nekaj iskal. Krenil sem po praktično isti kopenski poti, sem se pa pred Indijo ustavil še v Pakistanu v tamkajšnjih taboriščih. Tam sem dolgo časa vztrajal, a je postalo nevarno. S kolesom sem bežal proti severu, po svileni cesti čez gorske prelaze Hindukuša, Karakoruma in Himalaje vse do meje s Kitajsko. Ta cesta pa je bila zaprta, zato sem se po drugi poti lahko le vrnil nazaj na jug. Božič in novo leto sem preživel v Dharamsali pri Dalaj Lami.

Prihod iz napetih in nepredvidljivih vojnih razmer v spokojno budistično okolje je bil najverjetneje precej odrešuječ.

Čutil sem le neverjeten mir in neskončno sveto praznino. Čeprav nismo praznovali, je bil to moj najlepši december do takrat. Najbolj me je pritegnil nauk »Ljubi tudi svojega sovražnika, saj ga potrebuješ, ker te lahko uči sočutja«. Po tem, s kakšnim sovražnikom je Dalaj Lama naučil sobivati svoje podanike, sem sodil, da to manjka ne le muslimanom in kristjanom, ampak tudi balkanskim komunistom.

Kam ste odkolesarili za tem? V mestih je moralo biti s kolesom gotovo precej naporno. 

V hladnem januarju sem dol po klancih brez konca in kraja kolesaril v Delhi. In naprej proti Benaresu in pod drevo v Bodhgaji, pod katerim je Buda doživel razsvetljenje. Spomnim se, da sem za prečkanje Delhija potreboval tri dni. Drenjal sem se skupaj z vsemi vrstami vozov, rikšami in neskončnimi množicami pešcev, vse v grozljivem smradu. Moj bicikel je bil športen, »balanco« sem obrnil navzgor, da mi ni bilo treba tedne in mesece in leta viseti z glavo med špice. »Zajle« so prosto opletale naokoli. In tedaj sem se kar naenkrat ujel v rog svete krave! Bum! Skupaj naju je vrglo, oba z živaljo sva se valjala po tleh. Takrat so iz vseh bližnjih trgovinic prihiteli ljudje, grozovito spačeni in besni. Opravičeval sem se, češ, bila je nesreča, rekel sem: »To je naredil Šiva, ne jaz!« Tako sem se poskušal izgovoriti, saj sem se bal, da me bodo na licu mesta kolektivno linčali. Na bolj udobnem podeželju, recimo čez Gate proti Bombaju in nazaj proti Madrasu, sem vsak dan popil vsaj deset litrov vode, najbolj pa so mi pomagale lubenice. S pomočjo grozdnega sladkorja, hiperventilacije s kisikom in prekrvavitve sem na kolesu kar nekajkrat doživel nekaj podobnega kot čisti trans. Ekstazo, neverjeten zanos, takšno osvoboditev, da se včasih nisem mogel več spomniti, od kod sem prikolesaril, kje sem doma, niti kdo v resnici sem. Bicikel ves čas razstruplja, te zdravi … Dokler ne čutiš več nobenih naporov, niti zemlje pod seboj, samo letiš. Odletiš …

Koliko časa ste v Indiji prebili na kolesu?

S kolesom sem bil v Indiji pol leta, za obkroženje planeta pa sem si odmeril več kot sedem let. Nisem štel kilometrov, nisem hitel in z nikomer tekmoval, niti sam s sabo. Za vsako jamo in hribček pa tudi za vsakega človeka sem si lahko vzel čas. Ljudje v samotnem biciklistu čitajo nekoga, ki potrebuje podporo, zaščito, hrano, vodo. Nekako si čist – ne uporabljaš nafte, trošiš svojo energijo. Najlepše izkušnje s soljudmi vse do danes sem doživel s kolesom. Če potuješ z vlakom in avtobusi, nate na vsaki postaji prežijo tisti, ki hočejo kaj od turistov. S kolesom pa, ko imaš samote v sedlu in vetru dovolj, se lahko vsak trenutek ustaviš, daš nogo dol in stopiš med ljudi. Pot s kolesom mi je predstavljala neke vrste očiščenje. A takrat mi je na dušo močno trkala vest, že odkar sem se v Pakistanu prvič zakadil. Nekaj sem moral začeti delati, kar ne bo samo kolesarjenje. Tako sem našel misijonarja Ivana Kašperta. Moral sem osmisliti to, da sem doma pustil otroka.

Kje ste ga srečali? Ste z njim preživeli dlje časa?

Poiskal sem ga v Madrasu, kjer je delal v najtežjem misijonu od vseh. Tam, sredi največje človeške bede, je gobavim mamam, zbolelim za lepro, ki že tako nič nimajo, jemal še tisto, kar so ravnokar rodile. Zato da je zavaroval otroke, da se ne bi tudi otroci okužili in začeli trohneti pri živem telesu. Nikoli ne bom pozabil krikov žena, ko so planile s pogradov in se vse razjedene opotekale na plano in tekle, dokler niso omagale za našim avtomobilom. Naš misijonar jim je dajal uteho. To, na kakšen način je to počel, in vse čemur sem bil priča, me je najbolj šokiralo in zaznamovalo. Prizori, ki sem jih videl, so me spomnili na trohnjenje živih ljudi v delu črnogorskega pisatelja Ognjena Spahića »Hansenovi otroci«. Družba gnije, vse vredno razpada, konec je vseh vrednot, pomemben je samo še dobiček. Ni več svetega, samo globoka praznina. A to ni ta praznina, o kateri govori recimo Osho, ki sem ga takrat tudi prebiral, poleg vsega drugega, od Fromma do Huxleya … Takrat sem se, preden sem se dobrcal do Pondicheryja, ponovno poglobil v Šri Aurobindov »Človeški ciklus« v prevodu Janeza Svetine.

Sta se s Svetino srečala v Aurobindovem ašramu?

Da, ko sem prispel v Pondicherry, mi je nekdo dejal, da je tam še en Slovenec in so ga šli iskat. In v tistem čudovitem jutru se je pojavil Janez. Ta človek je bil zares svet. Povedal mi je za knjigo »The Wonder That Was India« avtorja Arthurja Bashama. Rekel mi je, da jo moram prebrati, če hočem razumeti Indijo. Če jo bom prebral, ne bom šel jezen iz Indije. Zaupal sem mu namreč, da po šestih mesecih na biciklu v Indiji ne razumem podceline nič bolj kot prvič na avtoštopu. Nisem dosegel blaženosti, ampak sem postal agresiven, tako nor, da se skoraj ne morem več prepoznati. V bes me spravlja množično podpiranje kastnega sistema ne samo elit, ampak tudi najširših množic, zapostavljenost najnižjih, tj. nečistih, nedotakljivih. In pa apatičnost, sprejemanje svoje usode, da je revščina posledica njihove karme, njihovih napak, storjenih v prejšnjem življenju. Nekoč sem videl od opija zadetega šoferja tovornjaka do smrti zbiti kulija. Ob nesreči mu je iz kabine padel kipec Šive. »Šiva ga je ubil!« je hlipal in kazal črepinje. »Kreten, ti si ga ubil! Videl sem, morilec!« sem zatulil nanj. Naslednjič sem izgubil živce, ko sem navsezgodaj lezel iz nekega grabna za cesto, kjer sem prespal in sem bil z biciklom na ramenih že tik pod vrhom. Mimo je prišel domačin, a mi ni priskočil na pomoč, ampak je samo brezbrižno opazoval moje napore. Z biciklom in vso kramo, navezano na njem, sem se zvrnil nazaj v graben. Potem, ko sem vse pobral in se le privlekel na cesto, sem stekel za moškim in ga brcnil v rit. Zajamral je, se popraskal, me čudno pogledal in še naprej zijal vame. Čudil sem se, da mi ni vrnil. To me je še bolj zjezilo. In nenadoma ničesar več nisem razumel. Takrat pa je Janez sam, brez kakršne koli knjige, vplival name, da sem se, vsaj za nekaj časa, pomiril z Indijo in s celim svetom pa tudi s samim s sabo. Ko sem izvedel za njegovo smrt, me je močno pretreslo … Takrat sem bil že v deževnem pragozdu nad Velikim koralnim grebenom. 

To je bilo ravno v času osamosvojitvene vojne.

Tako je, mati mojega sina doma v Sloveniji mi je sporočila, da so ga ubili v vojni za neodvisnost Slovenije. Nek vojak JLA ga je ustrelil skozi lino iz tanka naravnost v srce, da je bil na mestu mrtev. Tulil sem, zato mi je starejša avstralska gospa, pri kateri sem takrat živel, hipijka, nekdanja komunistka, očitala, da sem v njeno hišo prinesel vojno. Nihče od tamkajšnjih hipijev ni mogel razumeti, zakaj hočem domov in nazaj v vojno, pred katero sem že pobegnil. Večina se jih je imela za razsvetljene, vendar jih resnični vzroki vojne v Jugoslaviji takrat niso zanimali nič bolj kot naše penzionirane hipije v Sloveniji danes zanimajo vzroki vojn na Bližnjem vzhodu in kolone beguncev na naših mejah.    

Vas je Svetina navdušil tudi za jogo, ki ste jo na poti prakticirali?

Ne, za jogo me je že prej navdušil Jurij Zalokar, direktor psihiatrične bolnice v Begunjah, s svojo knjigo »Joga, umetnost ljubezni«, ki je hkrati tudi potopis, v katerem je poskušal opisati predanost bogu, vzajemno ljubezen, srčno kulturo. To je bila ena prvih knjig na to temo pri nas, objavila jo je Založba Družina, zato je imel takrat težave s trdimi komunisti. S to knjigo sem še pred koncem študija potoval po Afriki in naletel na sudansko pleme Nuba in se vrnil drugačen. Mama je rekla, da mi je oboje škodovalo. Nisem več želel samo najlepše ženske, najlepšega avta in najlepše hiše kot večina vrstnikov … Joga pa mi je najbolj prišla prav, ko so me kje ujeli. Recimo dva meseca v zaporu v Amazoniji, kjer so me napadli, okradli in obtožili, da sem »traficante con toxicos«. To je bilo vmes med potovanji v Indijo, takrat, ko sem potoval z motorjem čez Južno Ameriko. Asane so mi zelo pomagale tudi v zaporih drugod po planetu, največkrat pa v Sudanu. Na misiji posebnega odposlanca slovenskega predsednika dr. Janeza Drnovška leta 2006 v Darfurju so stene in rešetke izginile. Tam ni bilo več leva v kletki, ampak samo še lev. Zame je zapor pripraven ašram, ker je za razliko od komercialnega ašrama običajno zastonj. A moj najljubši ašram je cel svet. Najboljše je še zmeraj in še naprej zastonj.

Ali ste tegobe in neznosne okoliščine poskušali premagovati tudi z meditacijo?

Poskusil sem različne vrste meditacije, tudi vipassano, a po vrnitvi v običajno okolje se nikoli nisem uspel disciplinirati. Zame je najbolj primerna dinamična meditacija na biciklu, tudi hoja v hribe ali tek čez drn in strn, ali pa plavanje, dokler se povsem ne izčrpam in skoraj ne utonem. Veliko bolj kot različne duhovne prakse me je v Indiji prevzela neka svoboda ljubezni, ki je prežemala jug dežele.

Torej je na vas največji vtis pustila južna Indija?

Vsekakor, jug je bolj prijazen kot na primer sever. Zgoraj je več islama, vse je bolj trdo, mraz, gore, ostrina. Na jugu pa je stara dravidska Indija z največ tolerance. Templji, ocean, ne prehuda vročina. V Kerali, Maduraju in v predelih južno od Purija, kjer sem si najel sobico ob obali in pisal za naš Teleks, je vse bolj sproščeno, živo. Imel sem močnejši občutek povezave z vesoljem. Vsake toliko me je zajel val radosti in sreče, ki mu nisem vedel vzroka. Čutil sem, da nočem več domov in da bi v Indiji ostal za zmeraj. Na jugu tudi spolnost takrat še ni bila toliko preganjana. In spolnost in ljubezen je prav častiti, še bolj kot plodnost. Temu smo še lahko priča med obredi v Nubskih gorah v Sudanu. Ameriški antropolog Terence McKena, znan po svojih poskusih s šamanskimi bilkami moči, je zapisal, da lahko zahodno civilizacijo rešita samo seks in droge. Sam ne verjamem toliko v droge, verjamem pa v ljubezen. Neskorumpirana ljubezen so edina nebesa, ki so nam že tukaj na Zemlji dosegljiva, če se le najdeta dva, ki se prav čutita. Lepše izkušnje v človeškem bivanju ni. To sem takrat v Indiji dobro razumel.

Iz vaših besed je vendarle čutiti malo hipijevskega duha …

Res je, in marsikaj drugega od hipijevstva mi je še danes blizu. Šele sedaj, pri svojih petinšestdesetih letih, opažam, kakšne priložnosti je imela ta generacija. Relativno boljši življenjski standard, napredek znanosti, nove tehnologije, pogled z Lune na Zemljo, na naš prečudoviti zeleno modri dom, kako se vrti okoli Sonca sredi neskončnosti in večnosti. Takrat so še zadnji v Naklem kupili televizorje in vsak dan spremljali prve korake astronavtov, ki res niso bili majhni za človeštvo, saj se je tudi najbolj zahojen faran lahko sam na svoje oči prepričal, da Zemlja ni ploščata in da lokalna Cerkev ne ve vsega. Vsi, velika večina na Zemlji, nas je bila tedaj tudi proti vojni v Indokini. To je bilo čudovito, biti, bivati, »biti buden buda« v Ameriki in Evropi v sedemdesetih letih. Zdi se, kot da Evropa danes ne zna odgovoriti na nič, naša humanistika, tega morda ne boste želeli slišati, je odpovedala, padla je na izpitu! Vsak hip se lahko uničimo, enkrat in za vselej. Ali so vse to zares naredile zvezde? Je to res kali yuga? Je za vse res kriv Šiva? Nekaj smo izgubili, nekaj, kar je takrat ponujal čas. In da, izgubili smo stik z Indijo.

Je nastopil čas za povratek k Indiji in njenim temeljem?

Brez dvoma. Spominjam se, da smo popotniki, ki smo ušli iz atomskega veka, po vrnitvi, ko smo prišli iz Indije Koromandije, po vaških gostilnah pripovedovali zgodbe, domačini pa so nas poslušali. Prebil si neko mejo, šel si čez devet gora in rek in prijatelje in znance je zanimalo, kaj si tam videl in izvedel. In potem so razmišljali in se zasanjali, nekateri odpotovali tudi sami in se nazaj vrnili spremenjeni. Sedaj me vsakič, ko pridem s poti, boli, ko vidim, da se ljudje še naprej prepirajo zaradi iste žive meje. Takšne bukseljne srečujem doma na Gorenjskem, zdaj, ko se starajo, so pa še slabši. Vse več jih je brez utehe, opore, ujeti so v hlapčevsko obliko krščanstva in najbolj surovega znanstvenega materializma in liberalizma. Da ne govorimo o naših otrocih, ki so nam jih pokradli neoliberalni interesi. Nastopila je obupna duhovna revščina! Indija je kljub zaostrovanju odnosov s Pakistanom, rožljanju z atomskim orožjem in pobijanju muslimanov še naprej zibelka raziskovanja človeške energije in duha. Dajte nam to Indijo nazaj! Pa četudi ni prava Indija Koromandija, le dajte nam jo nazaj! In hvala, ker ste me spomnili nanjo. Zadnjih dvajset let sem jo skoraj povsem pozabil. Hvala, da ste me spomnili, da je na svetu še kaj drugega kot življenje na konicah bajonetov.

Pogovarjala sta se: Nina Petek in Jan Ciglenečki

Intervju s Tomom Križnarjem je del zbirke pogovorov s slovenskimi raziskovalci, hipiji, popotniki, umetniki in alpinisti, ki so v Indijo potovali od 60. let do osamosvojitve Slovenije. Zanima nas, kako so doživljali Indijo, ki se je od takrat do danes močno spremenila, kam vse so potovali in kako so spoznanja in izkušnje, ki so jih spletli na nepredvidljivih poteh po tej raznoliki deželi, vplivali na njihova življenja. Zbirka bo prišla pri Outsiderju v letu 2026.