Novembra lani je v Novem Sadu odpadel nadstrešek prenovljene železniške postaje. V katastrofi je življenje izgubilo 15 ljudi. Krivcev do danes niso našli, obsodili in kaznovali. Kot da nihče ni odgovoren.

Dogodek je v javnem prostoru pomenil prelomnico. V kritični javnosti se je vzpostavilo mnenje, da ne gre za nesrečo, pač pa zločin, ki je posledica malomarnosti, sistemske korupcije in izgona strokovnjakov iz vseh družbenih slojev. V Srbiji so se začele množične demonstracije, ki se že mesece krepijo. Ljudje zahtevajo spremembo. Vrenje je tako močno, da spremembe tudi dejansko sproža. Prostor nikoli več ne bo enak kot prej.

Takšni in drugačni protesti potekajo tudi v Ljubljani. Že več kot leto dni vsak teden množica demonstrira proti grožnji uničenja virov pitne vode in proti drugim potezam mestne oblasti, v katerih prepoznavajo možnosti sistemske korupcije in nestrokovnega poseganja v prostor. Nenavadno je, da vztrajne množice, ki se teden za tednom izraža proti lokalnemu sistemu, ker ga v ravnanju prepoznavajo kot sorodnega Vućićevemu, javni mediji ne prepoznajo kot vredne pozornosti.

Ko pa prav ta lokalni sistem eksplicitno izrazi podporo Vućiću, se naenkrat pojavijo novi protestniki. Ne protestirajo proti nestrokovnemu poseganju v prostor, ki ogroža vodni vir za pol Slovenije, ampak zahtevajo: “opravičilo”. In mediji o teh takoj pozorno poročajo. Neironično.

Res je, da so protesti v Ljubljani spolitizirani, vendar to velja za ene in druge. Ali to opraviči različne medijske obravnave? Ali lahko del prebivalstva kar vnaprej označimo kot nerelevanten, samo zato, ker volijo napačno opcijo? Še posebej, če pomislimo, da prvi demonstrirajo zato, da bi dosegli spremembe. Drugi pa zato, da se ne bi nič spremenilo, zato zadostuje opravičilo. Da bi zaščitili in ohranili razmerja kapitalske moči?

Mediji so najmočnejše orodje za oblikovanje javnega mnenja. Omogočajo, da na podlagi čim bolj objektivnih informacij sami odločamo, čemu bomo posvečali pozornost, katere dileme moramo razrešiti in kako dobro je upravljanje javnega. Prikazovali naj bi ravnanje tistih, ki imajo vpliv in moč in bdeli nad njihovo odgovornostjo. So način, kako vstopamo v javni prostor in se srečamo tudi s tistim, česar ne pričakujemo. Je naš javni prostor dovolj demokratičen, kritičen, pluralen in vkjučujoč?

Aktualne so razprave o medijskem zakonu. To priložnost bi lahko izkoristili za razpravo o tem, kako kakovostne medije imamo. Ali so medijske vsebine, ki ustvarjajo naš skupni javni prostor, dovolj jasno ločene od osebnih prepričanj ustvarjalcev vsebin? So mediji resnično četrta veja oblasti ali se morda pod različnimi vplivi in interesi lahko upognejo v varovalko za ohranjanje oblasti, da se nekaterih problematičnih zgodb oblasti raje ne razišče do konca? Zakaj se o čem piše kar naprej, o čem drugem pa nikoli?

Vedno me preseneti, ko mi kdo kot v spodbudo reče: “Vi si pa kar jemljete svobodo, da v vaši reviji pišete, kar hočete.” Mar to v politično-kulturno-medijskem prostoru, ki ga živimo, vendarle ni tako samoumevno? Kot da bi obstajale sprejemljive teme, obvezni zorni koti, nujni sogovorniki in viri; nenapisana pravila, o čem kdaj pisati, kaj in koga se spodobi kritizirati in o čem in kom nikoli ne dvomimo.

Zdi se mi, da imamo podoben problem v različnih sferah javnega prostora. Prostorske zagate se pogosto reflektira ideološko, ne praktično. V Ljubljani se mnogi borijo proti – gentrifikaciji; toda ko se le malo oddaljimo od strogega centra mesta, se soočimo z manj atraktivnimi problemi, bližjimi vsakdanu meščanov. Blatne, zanemarjene poti do vrtcev in šol v naseljih. Neučinkovit javni promet. Zaparkirane zelenice. Izginjanje manjših lokalov, butikov, trgovinic in delavnic. Pomanjkanje prostorov skupnosti. Nepremišljene zgostitve gradenj brez osnovne pripadajoče infrastrukture. In nenazadnje načrtno uničevanje Plečnikove dediščine.

Če pogledamo fizični javni prostor, kamor kot orodje urejanja osnovne infrastrukture štejemo urbanizem, ugotovimo, da imamo navkljub izjemnim posameznikom, na sistemski ravni veliko težav. Kot da bi za nekatere veljaja pravila in zagonetna birokracija, za druge pa se jih lahko malce upogne.

Pred dnevi smo v uredništvu revije Outsider (v sodelovanju z društvom Prostorož) gostili pogovor z dunajsko geografinjo in urbanistko Yvonne Franz. Veliko časa smo posvetili tudi participaciji kot mehanizmu v urejanju mesta, “urbanism of care”, skrbnem urbanizmu. Ta naj bi zagotavljala demokratične procese načrtovanja prostora.

Toda Yvonne Franz je poudarila, da morajo za uspešno participativno odločanje najprej delovati osnovni mehanizmi demokracije. Javne službe, ki skrbijo, da so mesta dostopna, čista, urejena, šele potem participacija v obliki javnosti ali NVO. Participatorni procesi ne morejo nadomestiti temeljnih servisov mesta, ki obstajajo in jih plačujemo s skupnim denarjem točno zato.

Profesor Erik Swyngedouw, belgijski akademik, geograf in urbanist, v kontekstu sodobnih mest izpostavlja “pravico do neparticipacije”. Opozarja, da je temeljna lastnost dobro delujočega mesta to, da posameznik izpolnjuje svoje življenske potenciale in opravlja svoje delo, ne da bi moral neprenehoma skrbeti za temeljne pogoje in osnovno varnost. V skupnostne procese se vključuje, ker to želi in zmore, kot presežek, ne ker bi bilo to nujno.

V tem pogledu vidim pomen medijev kot nadzora oblasti. Kot orodje, ki poskrbi, da temeljni principi družbe delujejo. Da ustvarjajo pogoje za vstopanje v javno razpravo, predvsem z namenom presežka in izboljšave.

Morda gre tudi tu za elementarno odprtost, kakršne so zmožni na primer na Dunaju, kjer javne zadeve rešujejo skupaj in so navajeni malo večje tolerance do različnosti. Kdor ima nasprotno mnenje je lahko v profesionalnem odnosu največji zaveznik, saj pripomore k vedno vnomičnim premislekom in izboljšavam. Kakšen privilegij je imeti svobodo do razpravljanja o čemerkoli s komerkoli. Za to se je vredno tudi čemu odreči.

Nina Granda

Kolumna je bila februarja 2025 objavljena v časniku Delo

Vir naslovne slike: https://citychangers.org/participation-in-urban-development/