Šola mesta v mestu, četrtič: Nepričakovani presežki

Arhitektura
16 maja, 2025

Ta teden smo topel sredin spomladanski dan zaključili v nadvse zanimivi družbi arhitektov Roberta Dolinarja, Janje Brodar in Gorana Rupnika (oba del biroja RIBA Arhitekti) ter urednice Nine Granda, ki je povezovala pogovor z gosti. Že četrtič zapored smo se družili v Šoli mesta v mestu, v kateri smo tokrat spoznavali nepričakovane presežke, ki jih odstirajo prenove.

Poglobili se nismo zgolj v inovativne arhitekturne rešitve in pozitivne rezultate projektov, ki so jih z nami delili zbrani izkušeni arhitekti, temveč se je naše zanimanje tokrat vrtelo predvsem okoli ugotavljanja ravno pravšnje mere duhovitosti in – duhovnosti v arhitekturi; spraševali smo se, kje je meja med pragmatičnim in intuitivnim, kdaj ohranjati in kdaj obnavljati. Arhitekt Robert Dolinar je povedal, da se prvega projekta spominja tako močno, kot prvega poljuba.

Govorniki so obudili svoje študentske spomine na profesorja Miloša Florjančiča (1955–2020), ki se je nanje močno vplival kot pedagog in mentor. Profesorjevi dobronamerni očetovski nasveti nekatere izmed njih še vedno spremljajo na njihovi profesionalni poti. Prav pogum, ki ga je Florjančič spodbudil pri Janji Brodar, da je sledila svojemu zanimanju za obnove, je tisti, ki jo je vodil na pot, po kateri stopa še danes. Takrat namreč prenove še niso bile v trendu. Robert Dolinar je z nami delil dve glavni lastnosti dobrega arhitekta, ki mu ju je narekoval še takratni asistent Florjančič, to sta pogum in občutljivost. Če eno od teh dveh umanjka, ni arhitekture.

Goran Rupnik in Janja Brodar v arhitekturo spontano vnašata drobce humorja in vedrine. Te opažata tudi v drznih potezah Plečnikove arhitekturne zapuščine, ki se jima zdi neizmerno šaljiva in polna zabavnih domislic.

V pogovoru z gosti se je urednica Nina Granda dotaknila ključnega razmerja arhitekt-naročnik. Vsi zbrani so se strinjali, da je za pozitivno sodelovanje med dvojcem potrebna velika mera medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Robert Dolinar nas je nasmejal z izjavo, da na podlagi naročnikovega odgovora na eno samo vprašanje ve, ali bo njuno sodelovanje steklo. Vprašanje se glasi: »Ste se cepili proti covidu?«. Pri tem ga niti malo ne zanimajo naročnikovi osebni nazori in kontroverzna stališča. Zanima ga zgolj naročnikova zmožnost zaupanja avtoriteti, ki jo on sam kot arhitekt prevzema v procesu gradnje. Rekel je, da se na podlagi tega vprašanja do zdaj še ni zmotil. Goran Rupnik smeje doda, da si v zamišljanju idealnega naročnika ne želi le racionalnega, temveč tudi takšnega posameznika, ki bi ga s kakšno željo presenetil – nekoga, ki bi si namesto otoka sredi kuhinje morda zaželel plaže, tako kot je predlagala njuna hčerka Jagoda. “Resnično dobra rešitev se vedno pojavi kot iskrica, ne iz racionalnega razmisleka, bolj gre za občutek, intuitivni preblisk.”, je povedal Goran.

Arhitektova odgovornost je, da vedno znova išče ravnotežje med naročnikovimi željami in med svojimi idejami. Janja Brodar je poudarila, da z Goranom v projekte skušata vliti ravno pravo mero sebe, pri tem pa občutljivo spremljata, kdaj se morata umakniti in besedo predati naročniku.

Robert Dolinar, katerega projekti v večji meri predstavljajo prenove, nam je zaupal, da jih doživlja kot vstopanje v druge zgodbe, tudi v zgodbe hiš, ki jih je povozil čas in ki so jih ljudje preživeli. Svojo vlogo vidi v tem, da dotrajane arhitekture s prenovo skuša zopet približati ljudem, najti zanje nov smisel.

Goran Rupnik in Janja Brodar sta z nami delila tudi osebno zgodbo grajenja lastne hiše, polovice dvojčka znotraj “Baugruppe” ob robu Rakove Jelše, in nam zaupala izzive, ki spremljajo takšen projekt. Grajenje s partnerjem je (tudi za arhitekte) dandanes težko dostopno predvsem zaradi zakonodaje, ki predpostavlja – in pravzaprav kar zahteva – ista finančna in idejna izhodišča partnerjev. Njuno pot je zaznamovalo naporno skupno delo, težko predvsem zaradi izredno zagonetne in nelogične birokracije. Povesta, kako neumno in nesmiselno je, da mora biti dvojček nujno simetričen – pa čeprav umeščen v raznoliko okolje, že davno distancirano od renesančne simetrije kot osnove gradnje.

S tem v mislih so si vsi gosti v poklicu arhitekta v prihodnje zaželeli predvsem manj ukvarjanja z birokracijo. Kot vzor je Goran izpostavil Avstrijo, kjer je delo arhitekta v tem pogledu mnogo enostavnejše. Robert Dolinar si želi: več časa s projektom, ne glede na to, koliko časa mu je zanj namenjenega. Tudi Janja Brodar se je v svojem občudovanju Dolinarjevega vedno globljega poseganja v material in vztrajnega sledenja svojim idejam spraševala, kako mu to vedno znova uspeva. Njegov odgovor, ki bi lahko predstavljal vodilo marsikateremu arhitektu, pa se je glasil: »Čas. Veliko namenjenega časa, kopanja, pozornosti in predajanja. Čutiti projekt, kot da je tvoj – lepota je namreč v zavedanju odgovornosti, ki jo kot arhitekt prevzemaš za celotno skupnost.«

Tako smo polni novih vtisov, zgodb in izkušenj, ki so jih z nami delili strokovnjaki iz prve roke, zaključili še eno poglavje Outsiderjeve šole. Z vsakim poglavjem se v nas odpirajo nove ideje, teme in želje po še; po še več izmenjav, druženj in razprav sredi mesta o mestu. Poslovili smo se v veselem pričakovanju na naše naslednje druženje pri Plečnikovi trafiki, ki bo potekalo 3. junija, ob 18:00. Arhitekt Matevž Granda se bo o urbanizmu pogovarjal z Mojco Gregorski in Tomažem Slakom, program pa bo popestril nastop glasbeno-komičnega Tria Firšt.