Projekt Šola prenove združuje paleto dejavnosti, ki se osredinja okrog skrbi za dediščino, razširjanja tradicionalnih stavbarskih znanj in ozaveščanja javnosti glede pomena ohranjanja že obstoječega stavbnega fonda. Pri tem gre za ključen presek med nesnovno in snovno kulturno dediščino, saj z delavnicami razširjajo znanje in procese gradbenih tehnik, ki so bistven predpogoj za ohranjanje stavbne kulturne dediščine. V Šoli prenove med drugim organizirajo delavnice prenove in tradicionalnih stavbarskih tehnik, izdelujejo javno dostopno gradivo in priročnike glede prenove, podeljujejo priznanja zglednim prenovam in še več.

O projektu, ki je letos dobil tudi evropsko nagrado za dediščino Europa Nostra, smo zastavili nekaj vprašanj strokovnjakinjama Mateji Kavčič in Mateji Hafner Dolenc, ki že od začetka (od leta 2015) sodelujeta pri organizaciji dejavnosti v okviru Šole prenove.

Kako se je začela zgodba Šole prenove in kaj je njena ideja?

MK: Ideja izhaja iz izkušenj pri delu na ohranjanju stavbne dediščine, s katero se ukvarjam vse od študija arhitekture, to je več kot 30 let. V praksi je v nebo vpijoče pomanjkanje usposobljenih izvajalcev obrtnikov, ki bi še obvladali stare tehnike gradnje. Prenove stavb in kulturnih spomenikov so zato, kljub velikemu angažmaju konservatorjev, vedno polne kompromisov s polkakovostnimi izdelki, uporabami neprimernih materialov, prekomernih spreminjanj dediščine – samo zato, ker ne znamo več ponoviti tehnologij, v katerih so izvedene. Torej je bilo vprašanje, ki sem si ga zastavila: ali lahko na tem področju naredimo kaj dediščini koristnega? Je sploh mogoče zaustaviti to izumiranje veščin gradnje in ohraniti znanja, ki jih pozabljamo?

Potrditev sem dobila na usposabljanjih v evropskih inštitucijah varstva dediščine, ki so se že od 80. let 20. stoletja spopadale z istimi težavami. Udeležila sem se kar nekaj usposabljanj za konservatorje, obrtnike in lastnike dediščine v Avstriji, Veliki Britaniji in Franciji. Te izkušnje sem preprosto prenesla v inštitucijo, kjer sem bila takrat zaposlena, Restavratorski center RS;  tam smo skupaj s sodelavci že od l. 2000 naprej izpeljali več delavnic za javnost, ki so potem prerasle v Šolo prenove. 

Če povzamem – ideja je ohranjati znanja starih mojstrov gradnje in jih prenašati na strokovnjake, lastnike, predvsem pa mlajše generacije in s tem izboljšati prenove stavb s tehnološko ustreznimi posegi. S tem pa tudi izboljšati bivanjsko kakovost njihovih prebivalcev.  

MHD: Mesta, občine, tudi članice Združenja zgodovinskih mest Slovenije se na terenu, kot naročniki,  soočajo s pomanjkanjem mojstrov, obrtnikov, usposobljenih izvajalcev, ki obvladajo stara obrtna znanja in spretnosti, potrebne za kakovostno prenovo kulturnih spomenikov in objektov dediščine. Po grobi oceni je na območju 24 članic Združenja kar 75 odstotkov najkvalitetnejše stavbne dediščine, zato tudi toliko več potreb po prenovi. Hkrati pa smo pri poteku prenove opažali pomanjkanje sodelovanja med vsemi vpletenimi, tako med strokami, ki so za prenovo ključne, mnogokrat tudi z zainteresiranimi javnostmi, predvsem pa premalo sodelovanja z lastniki, ki so ključni pri vsaki odločitvi za prenovo.

Glede na to, da sama izhajam iz poznavanja situacije na terenu, predvsem od naročnikov, ki so velikokrat občine, pa tudi privatni lastniki objektov stavbne dediščine, se je pokazalo, da posamezne aktivnosti in delavnice ne bodo dovolj. Hitro smo spoznali, da bo potrebno povezovanje in sodelovanje različnih strok in ustanov, ključnih tako za izobraževanje, ozaveščanje kot tudi za izvedbo prenove, in da je temu povezovanju treba dati tudi formalni okvir. Tako smo se povezali: Fakulteta za arhitekturo kot inštitucija, v kateri zorijo bodoči načrtovalci prenov; Srednja gradbena geodetska, okoljevarstvena šola in tehniška gimnazija Ljubljana, ki vzgaja bodoče mojstre, izvajalce; Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije kot strokovna konservatorska in restavratorska služba; in Združenje zgodovinskih mest Slovenije kot pobudnik in predstavnik upravljalcev tega velikega korpusa dediščine, ter 14. oktobra 2025 na Fakulteti za arhitekturo podpisali dogovor o ustanovitvi in delovanju Šole prenove ter tako uradno ustanovili Šolo prenove.  

Katere stroke, strokovnjake združujete?

MK: V izvedbo različnih aktivnosti Šole prenove povezujemo vse, ki se profesionalno ukvarjajo s stavbno dediščino in njeno prenovo. Ključni so seveda obrtniki z znanji tradicionalnih gradbenih obrti – zidarji, kamnoseki, slikopleskarji, tesarji, krovci … Zato je pomembno sodelovanje s Srednjo gradbeno geodetsko, okoljevarstveno šolo in tehniško gimnazijo Ljubljana, ki se je začelo že celo pred formalno ustanovitvijo Šole prenove in sega v leti 2003, 2004. Vključujemo tudi konservatorje – restavratorje, ki danes prevzemajo velik del specialnih obrtnih izvedb tudi zato, ker v poklicnem izobraževanju to zamira, ter druge izvajalce gradbenih del in posegov.

MHD: Prvi in najprej pa so arhitekti, ki načrtujejo prenovo in se z objektom in izzivi prenove prvi srečajo pri poteku načrtovanja, od idejne zasnove naprej, medtem ko vzporedno razmišljajo tudi o izvedbi in za to potrebnih mojstrih, obrtnikih. Vzpostavili smo dobro sodelovanje tudi z mnogimi muzeji, ki imajo dobro organizirane restavratorske delavnice, vključujemo tudi predstavnike občin, saj imajo dragocene praktične izkušnje z gradbišč, saj vodijo številne projekte prenove.

Velikokrat na delavnice za predavatelje povabimo tudi lastnike objektov kulturne dediščine kot primere dobre prakse, kar so zelo dragocene izkušnje za lastnike, ki se za prenovo šele odločajo. Krog sodelujočih se iz leta v leto širi, kar nas veseli, še bolj pomembno pa je, da tako bogatimo vsebine in so delavnice, predavanja, strokovna srečanja še bolj zanimiva za udeležence.

Komu so namenjene vaše dejavnosti in delavnice? Kdo se jih udeležuje?

MK: Delavnice so namenjene vsej javnosti, ki je kakorkoli zainteresirana za ohranitev dediščine. To so lahko lastniki stavb ali obrtniki, ki se želijo v okviru svoje stroke dodatno usposobiti za delo na dediščini. Konservatorji, ki usmerjajo izvedbe na terenu, pogosti udeleženci so tudi arhitekti in  študentje arhitekture. Veseli nas, da se je v zadnjih letih struktura udeležencev precej spremenila;  iz prejšnje ljubiteljske strukture predvsem starejše populacije prihaja na delavnice vedno več mladih.

MHD: V zadnjih letih smo se bolj načrtno lotili sodelovanja s šolami, tako z osnovnimi kot s srednjimi, in delavnice potekajo v okviru Šole prenove za mlade. Za osnovne šole imamo pripravljene različne delavnice, ki razdeljene po triadah in po vsebinah sledijo učnemu načrtu.

Še korak naprej pa smo naredili s pomočjo projekta Šola prenove za nove generacije, iz razpisa norveškega finančnega mehanizma. Z dvoletnim projektom smo prav tako po triadah razvili nove učne prakse, pripravili tudi nove učne pripomočke in orodja za bolj načrtno izobraževanje novih generacij o sami kulturni  dediščini. Dokazali smo, da lahko kulturno dediščino v osnovni šoli  spoznavamo ne samo pri zgodovini, likovnem pouku, družbi, pač pa tudi pri matematiki, slovenščini, angleščini, in pripravili več delavnic za učitelje.  Učencem smo predstavili tudi proces prenove objektov kot pomembnih kompetenc in splošnih vrednot za življenje in delo v 21. stoletju. Veseli nas, da smo vzpostavili tudi odlično sodelovanje s srednjimi šolami in za dijake skupaj organizirali že kar nekaj delavnic.

Razveseljiv pa je odziv mladih, tako učencev kot dijakov; predvsem v praktičnem delu delavnic se izkažejo za izjemne »mlade mojstre«.

Kako potekajo delavnice?

MK: Zasnova je podobna delavnicam, ki sem jih omenila na začetku, tu nismo izumili kaj posebno novega, le zorganizirali smo se v okviru slovenskih značilnosti – z delavnicami se premikamo po Sloveniji glede na pobude in ne delamo ves čas na istem prostoru. Na vsaki delavnici so prvi dan uvodna predavanja, kjer se zvrsti nekaj različnih predavateljev in pojasni glavne značilnosti teme, ki jo bomo obravnavali, od konzervatorskega področja s predstavitvijo tipologije stavb in regije, v kateri delamo, do predstavitve tehnike in napotkov za izvedbo. Nato pa se izvede praktični del, ki traja od enega do štirih dni, odvisno od zahtevnosti tehnologije, ki se je učimo.

MHD: Na začetku smo resno razmišljali, da bi poiskali eno stalno lokacijo oziroma objekt, ki bi nam služil kot »poligon« za izvajanje delavnic Šole prenove. Z organizacijskega vidika bi bilo to gotovo lažje, vendar s tem ne bi v celoti sledili namenu in sporočilu programa.

Šola prenove namreč ni namenjena le učenju tradicionalnih stavbarskih tehnik, temveč tudi ozaveščanju, izobraževanju in povezovanju z občani, lastniki, strokovnjaki ter ljubitelji dediščine v lokalnem okolju. Zato delavnice izvajamo na različnih lokacijah, pogosto v občinah, članicah Združenja zgodovinskih mest Slovenije.

Tako se srečamo z lastniki, prebivalci in lokalnimi izvajalci neposredno v njihovem okolju, ob konkretnem objektu in resničnih izzivih prenove. Prav to omogoča, da se o strokovnih vprašanjih ne le pogovarjamo, ampak rešitve tudi praktično pokažemo in preizkusimo.

Za projekt ste prejeli tudi evropsko nagrado za dediščino Europa Nostra 2026, ki potrjuje pomen vašega dela. Kako to vpliva na vaše delo?

MK: Lepo je dobiti priznanje, še posebej če je izza naših meja, predvsem kot potrditev, da je ideja prava in gre izvedba v pravi smeri.

MHD: Vsi partnerji smo bili priznanja zelo veseli in seveda nanj tudi ponosni.

Ali se vam zdi, da je vaše delo prepoznano tudi zunaj stroke? Ali opažate kakšen premik v zanimanju za prenove, odkar ste začeli?

MK: Premik je predvsem v večjem zanimanju lastnikov dediščine, ki obnavljajo svoje stavbe. Torej ne bo vse izgubljeno. Je pa seveda še vedno prevladujoča paradigma v družbi, da se to ne splača, da je drago in zahtevno in da staro ni lepo … Lastniki tudi nimajo nikjer moralne opore, še najmanj v soseščini. In to poskušamo preseči.  

MHD: Prav gotovo se je odnos do kulturne dediščine in »starih stavb« v zadnjih letih izboljšal. Želimo si verjeti, da so k temu nekaj prispevale tudi aktivnosti, ki jih izvajamo v okviru Šole prenove. Kljub temu še ne moremo biti povsem zadovoljni.

Osebno težko razumem, da pri razpravah o trajnostni gradnji, naravnih materialih in zmanjševanju ogljičnega odtisa pogosto pozabljamo, da je prenova obstoječih stavb praviloma ena najbolj trajnostnih oblik gradnje. Najbolj trajnostna stavba je pogosto tista, ki je že zgrajena, saj z njeno ohranitvijo ne zavržemo materialov, energije, znanja in prostora, ki so bili vanjo že vloženi.

Prav pri ozaveščanju javnosti, predvsem pa lastnikov, nas zato čaka še veliko dela.

Kako bi lahko prenovo še bolj približali lastnikom, javnosti? Kako bi lahko v družbi bolj utrdili zavedanje pomena kulturne dediščine?

MK: Dobro in kompleksno vprašanje. Veliko je treba še narediti. Začeti z najmlajšimi, ker je bilo med meni bližnjimi generacijami zavedanja o kakovosti dediščine zelo malo, več je bilo odpora ali nezanimanja. Te generacije danes delujejo v strokah in politiki in naredijo bolj malo za približanje te teme javnosti. Značilen primer je npr. projekt gradnje tisočih stanovanj za mlade družine, v katerem nikomur (kljub našim opozorilom) ni padlo na pamet, da je več tisoč stanovanj že zgrajenih, a so slabo izkoriščena in so v starih mestnih jedrih ali na opuščenem podeželju.

Zdaj se to obrača tudi zaradi klimatskih sprememb, problemov prenaseljenosti, krožnega gospodarstva in pomanjkanja zemlje za gradnjo. A mi še kar vzpodbujamo gradnjo in ne naredimo nič, da bi nam bila prenova bližja. Pa bi nam lahko bila: z več informiranja, subvencioniranja (ker prenova je cenejša od novogradnje, o tem ni dvoma) in pa predvsem s spremembo vzorca: prenova je kulturno dejanje, je trajnostni princip v gradnji in zmanjšuje obremenjevanje okolja. Torej SE SPLAČA!   

MHD: Če to razmišljanje nadaljujem: ključni so lastniki, saj se prav oni odločajo, ali bodo stavbo ohranili, vzdrževali in prenovili. Kot rečeno, se tega v Šoli prenove zelo dobro zavedamo, zato bomo nadaljevali in še okrepili aktivnosti ozaveščanja, izobraževanja, praktičnega usposabljanja in informiranja. Ena od teh so dnevi odprtih vrat, ki jih organiziramo v sodelovanju z lastniki,  dobitniki priznanj Šole prenove, ki jih podeljujemo lastnikom za kakovostno izvedeno prenovo.  

Vendar samo ozaveščanje ne bo dovolj. Potrebne so tudi sistemske rešitve: stabilne finančne spodbude, davčne olajšave ter drugi ukrepi za lastnike in vse, ki vlagajo v ohranjanje kulturnih spomenikov in dediščinskih stavb.

V številnih evropskih državah takšne oblike podpore že poznajo. Na to pristojne in odločevalce opozarjamo že vrsto let. Želimo si, da bi se razumevanje kulturne dediščine končno preneslo tudi v konkretne, dolgoročne ukrepe. Dediščina namreč ni samo zasebna lastnina, temveč skupna vrednota, njeno ohranjanje pa ne more biti zgolj breme posameznega lastnika.

Kako lahko po vašem znanje tradicionalnih stavbarskih tehnik in obrti bogati arhitekturo?

MK: Najbolj preprosta je primerjava – če ste ljubitelj likovne umetnosti, kaj je večja umetnina: slika, ki jo je naslikal slikar z vsemi veščinami slikarske tehnike, skladnosti in osebne izpovedi, ali pa slika, ki vam jo iztisne tehnološko najnaprednejši tiskarski stroj?

Potem je tu še spoštovanje do dela in njegova vrednost. Tradicionalne stavbarske tehnike slonijo na ročnem delu, vsaka izvedba je neponovljiva, in ko gre za mojstrske izvedbe, prepoznavna. V vrhunskih izvedbah lahko preraste v slog.

Naslednje bogastvo so gradiva. Izključno naravna, vedno redkejša in priznano zdrava. Tradicionalne tehnike izvedb v sodobni interpretaciji so tudi priložnost za dvig kakovosti v sodobni gradnji. Kar nekaj takih primerov je že priznanih, kot so na primer kritina ali gradnja s slamo, glineni ometi, zunanje obloge s skodlami, skrilom itd. Ta znanja priporočamo arhitektom pri snovanju sodobne arhitekture, z večjim in aktivnejšim angažmajem tudi v sooblikovanju slovenske krajine, ki je (še) razpoznavna po raznolikosti gradnje, jo pa nezadržno izgubljamo prav zaradi pomanjkanja subtilnosti do okolja, v katerem gradimo.

MHD: Če se pomena teh tehnik ne zavedamo že zdaj, se ga bomo vedno bolj, in to vsi – arhitekti, lastniki, stanovalci, ker bo vse večje pomanjkanje obrtnikov in mojstrov tradicionalnih obrtnih znanj, ki so potrebni za prenovo ali le vzdrževanje objektov dediščine. Pa ne mislim samo na stare tehnologije gradnje izpred stoletij, enako se bo zgodilo s sodobno dediščino iz 70. in 80. let 20. stoletja.

Ročne spretnosti bodo vse bolj cenjene, ker jih bo vedno manj. Odtis roke bo moč prepoznati tudi na stavbah, v arhitekturi. 

Zato ta znanja niso le dediščina preteklosti, temveč nujen pogoj za kakovostno prenovo in arhitekturo prihodnosti.

Pripravila: Nina Dolar

Spremljajte naše vsebine? Naročite se na Outsider in prejmite skrbno urejeno tiskano revijo štirikrat letno. Hvala!